Album async je izšel letos pod okriljem založbe Commmons, katere soustanovitelj je Ryuichi Sakamoto, pri čemer gre pravzaprav bolj za platformo, ki povezuje ustvarjalce, kot za glasbeno založbo v klasičnem pomenu. Foto: Discogs
Album async je izšel letos pod okriljem založbe Commmons, katere soustanovitelj je Ryuichi Sakamoto, pri čemer gre pravzaprav bolj za platformo, ki povezuje ustvarjalce, kot za glasbeno založbo v klasičnem pomenu. Foto: Discogs
Ryuichi Sakamoto
Zadnji film, za katerega je Sakamoto ustvaril glasbo, je Povratnik Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki mu je prinesla nominacije za zlati globus, bafto in grammyja. Projekta se je lotil, še preden je povsem okreval po premaganem raku na grlu. Foto: EPA
Ryuichi Sakamoto
Ryuichi Sakamoto je bil leta 2013 član žirije 70. beneškega filmskega festivala. Poleg tega, da je avtor glasbe za več filmov in znan tudi kot aktivist in pisec, ga je bilo mogoče tudi že videti na filmu. Najbolj opazna je bila njegova vloga v leta 1983 posnetem Srečen božič, gospod Lawrence, v katerem je nastopil ob Davidu Bowieju. Sakamoto je tudi avtor glasbe za ta film, kar je bilo njegovo prvo pečanje s sedmo umetnostjo. Foto: EPA

Vendar to ne pomeni, da Sakamoto (1952) v vmesnih letih ni bil dejaven, saj je na primer pred dvema letoma ustvaril glasbo za film Povratnik (The Revenant) Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, še enega v vrsti svojih čislanih prispevkov filmskemu svetu. Japonski pianist, skladatelj in producent se namreč ponaša z oskarjem, zlatim globusom in grammyjem, katere mu je prinesla glasba za leta 1987 posnet film Zadnji kitajski cesar (The Last Emperor) Bernarda Bertoluccija. Tri leta pozneje pa je za glasbo v filmu Čaj v Sahari (The Sheltering Sky), torej še enem Bertoluccijevem filmu, zbirki lovorik dodal še en zlati globus.

Sicer se je Ryuichi Sakamoto do svetovne prepoznavnosti zavihtel že proti koncu 70. let minulega stoletja z zasedbo Yellow Magic Orchestra (znano tudi kot zgolj YMO), kateri se poleg pionirske vloge pri uporabi elektronike v polju popularne glasbe priznava pomemben vpliv na vznik žanrov, kot so na primer electro, techno, synthpop in tudi hiphop. V istem desetletju je nanizal sodelovanja s slavnimi glasbeniki, med katerimi lahko izpostavimo na primer Iggyja Popa in Davida Byrna (slednji pravzaprav poleg Sakamotovih devetih podpisuje pet skladb prej omenjene glasbe za film Zadnji kitajski cesar). In tudi novo tisočletje je poleg raznolikih ne nujno zgolj glasbenih projektov ter samostojnega glasbenega ustvarjanja polno sodelovanj, še posebej z glasbenimi eksperimentatorji, kot so Christopher Willits, Christian Fennesz ali Alva Noto (umetniško ime Carstena Nicolaia) - slednja dva je mogoče slišati tudi na aktualnem albumu async.

Vendar pa je novo tisočletje - natančneje leto 2014 - Sakamotu prineslo tudi diagnozo raka na grlu, ki pa ga je uspešno premagal, vendar ta izkušnja soočenja z lastno minljivostjo nedvomno odzvanja na njegovem najnovejšem izdelku. Besedilo, ki je napovedalo async, je usmerjenost albuma opisalo med drugim z abstraktnega vidika kot raziskovanje zabrisanih meja med življenjskim in umetnostnim ter hrupom in glasbo. S konkretnega vidika pa je album prav tako po lastnih besedah njegovega avtorja zamišljen kot glasba za neobstoječi film Andreja Tarkovskega, na kar najočitneje ne le po naslovu namiguje skladba solari, ki se poigrava s filmarjevim kultnim izdelkom Solaris iz leta 1972. In tudi uvodna andata s svojimi drhtečimi sintovskimi zvoki prikliče v misli zven glasbe iz tega filma, ki jo je ustvaril Eduard Artemiev. Zanimivo je, da se na plošči pravzaprav znajde še oče Andreja Tarkovskega, znani sovjetski pesnik Arseni Tarkovski oziroma v angleščino prevedene besede "No need for a date: I was, I am, and I will be ..." njegove pesmi, naslov katere bi se v slovenščini glasil In to sem sanjal, in to sanjam. V skladbi life life jih recitira Sakmotov dolgoletni prijatelj in sodelavec, angleški glasbenik David Sylvian. V drugi skladbi na albumu, naslovljeni disintegration, je v ospredju zven razglašenega klavirja, ki ga je leta 2011 na Japonskem poškodoval cunami. To zamolklo sprehajanje po tipkah se pogreza v zasanjano ambientalno podlago, ki mehča prejkone neodmerjene klavirske pulze. Na tem mestu velja omeniti, da se Sakamoto udejanja tudi kot aktivist, med drugim se zavzema za svet brez nukleark.

Plošča poleg prej navedenih vsebuje še več očitnih filmskih referenc. Z zamaknjenimi repetitivnimi oscilacijami podložena skladba fullmoon se začne z govorom iz prej omenjenega Čaja v Sahari, v katerem govorec razglablja prvenstveno o občutku brezmejnosti navkljub minljivosti življenja. Uvodni glas dejansko pripada Paulu Bowlesu, avtorju knjige, po kateri je Bertolucci posnel dotični istoimenski film. Ob njem je mogoče slišati vedno nove recitacije istega besedila v izvedbi govorcev različnih jezikov - nekoliko zanimivo, da med vsem temi ni mogoče slišati Sakamotove materne japonščine. Glede na vsebino besedila seveda ne gre spregledati glasbenikove nedavne lastne izkušnje bitke z boleznijo, vendar je to eno izmed mest na albumu, kjer izpade sporočilnost izražena rahlo pretirano na prvo žogo iščoče osmislitev posamičnih trenutkov življenja. Iz nekateri skladb pa na drugi strani veje občutje brezciljnosti, spet katere izpadejo kot nedvomni izlivi mrakobne komponente bitja. Najočitneje in najbolj neposredno pa moč brezupa izrazi prav naslovna skladba, ki je slišati, kakor da si je Sakamoto res dal duška in se že kar filmsko izživel nad svojim klavirjem. Morda je nesrečen klavir dejansko doletelo pregovorno najhujše izživljanje nad tistimi, ki so nam najbližji.

Albumu sicer gre ponekod očitati, da je slišati kot osmišljevanje lastne minljivosti, kar lahko to neizpodbitno dejstvo vezanosti na organsko dimenzijo obstoja ostaja po nepotrebnem. Vendar prinaša tudi mnoge vznemirjujoče prebliske, tudi zaradi popačenega zvočnega nabora, ti izdelek pa spajajo v narahljano celoto kdaj nejasno povezanih trenutkov. Async torej ni enovita stvaritev, prej bi jo lahko označimo za nesistematiziran in minimalističen izbor raznolikih kadrov - če uporabimo filmski besednjak, kakršen mu pritiče glede na koncept. Scene, ki jih prinaša, so tako vznemirjujoče kot tudi pomirjujoče, temačne in napajajoče, dehteče po resignaciji in pač neizogibno prav tako katarzične. Sakamotovo ustvarjanje je tokrat najbolj dovršeno prav v raziskovanju meja med nasprotnimi si pojmi in prek tega zabrisovanju meja med njimi oziroma subtilnem spajanju teh nasprotij, tudi neločljivo povezanih in nasproti si stoječih življenja in smrti.