"V tej dvorani sem leta 1992 med predstavo Kralj Lear padel v orkestrsko jamo ..." - Šerbedžijev spomin na Cankarjev dom. Foto: Sunčan Stone
"Ta pesem je tako stara ... da je še starejša od Radka Poliča," se je Šerbedžija pošalil na račun igralskega kolega. Foto: Sunčan Stone
Vlado Kreslin - gost "presenečenja" na prenekaterem koncertu tujih izvajalcev pri nas. Foto: Sunčan Stone
Milica Šerbedžija: ime, za katerega bomo še slišali (pa ne zaradi povezave s slavnim očetom). Foto: Sunčan Stone
Jure Ivanušič: nekoč Šerbedžijev spremljevalni pianist, tokrat v vlogi gostujočega pevca. Foto: Sunčan Stone
Rade Šerbedžija pred polno dvorano

Rade Šerbedžija pač ni človek, ki bi svoj nastop - pa čeprav prihaja pod krilatico "velikega predbožičnega koncerta" - zreduciral na rutinirano nizanje svojih skoraj ponarodelih šansonov, nekaj romskih balad in peščico "obveznih" uspešnic. Nič od naštetega sicer ni manjkalo, a je Šerbedžija - v tokrat malo bolj "etnorazličici" - vseeno prišel z nekaj aduti v rokavu.

66-letni veteran, ki je tako Hollywood kot Brione za en večer zamenjal za decembrsko Ljubljano, se je v dveh urah in pol z nizanjem pesmi, recitacij in anekdot dotaknil vseh ključnih točk svoje kariere. Pri tem mu je družbo na odru delal hrvaški kvintet Zapadni kolodvor, sestavljen iz dveh kitar, violine, harmonike in kontrabasa; eden od obeh kitaristov je, kot se izkaže nekje v drugi polovici večera, prav Šerbedžijev sin Danilo. Po zaslugi - ali pa s pomočjo - "Kolodvora" je Šerbedžija intimni minimalizem nekaterih svojih zgodnejših koncertov zamenjal za malo bolj sproščeno kavarniško (in občasno precej dalmatinsko zveneče) vzdušje, ki se zdi kot nalašč za pripovedovanje anekdot. In čeprav je v trenutku, ko začne zgodbo o tem, kako ga je pred leti v Londonu neka rojakinja prepoznala, ko se je po parku sprehajal s hčerkama ("Kaj so nam naredili! Sam Rade Šerbedžija mora delati kot varuška!," se je menda križala), jasno, da je bil rojen za igralca, se Šerbedžija od začrtanega poteka večera odmika veliko manj, kot to na svojih koncertih denimo počne Đorđe Balašević (ali, če hočete, Zoran Predin). Zgodbe, ki jih hoče povedati, so vtkane v pesmi, pa naj bodo to melanholični evergrini Zaboravi, Imam pjesmu za tebe in Barbara, veselejše Panonske trešnje in Kose boje maka ali pa novejše skladbe, kot je Nina Končareva z albuma Ponekad dolazim, ponekad odlazim. Na dušo ljubljanskemu občinstvu je seveda popihal s Slovensko, antologijsko pesmijo, katere refren ("Polako učim slovenski") njegovo kramljanje med pesmimi sicer bolj ali manj postavlja na laž. ("Slovenščina je tako nežen jezik, da se ob njej počitim kot slon ... s kozarcem špricarja," se nam uvodoma opraviči.)

Prej omenjeni Danilo Šerbedžija pa včeraj niti ni bil edini igralčev potomec: mikrofon je za eno pesem odstopil tudi svoji najmlajši hčerki Milici. Čeprav je imela "nehvaležno" vlogo, da nastopi med Pjesmo za Bekima in ganljivo Do posljednjeg daha, ki jo je napisal Miljenko Jergović, bi Milica, če bi imela več časa, svojega očeta mirno lahko zasenčila. V preprosto, nežno ljubezensko balado Thought vnese dovolj iskrenosti in moči, da je nihče ne bi mogel odpisati kot zgolj še ene kopije kakšne Norah Jones. Prav tako učinkovit je v svoji stranski vlogi tudi drugi gost: Jure Ivanušič je ob tej priložnosti premierno predstavil svojo protestno pesem Brez sramu.

Čeprav Gallusove dvorane nihče ne bi mogel opisati kot ravno intimen ali topel prostor, si Šerbedžija nenehno prizadeva zmanjšati razdaljo med seboj in občinstvom. Med koncertom se tako kar nekajkrat z odra spusti med prve vrste dodatnega parterja in tam, v maniri izkušenega starega šarmerja, hipnotizira dame s pomenljivim "Imam pjesmu za tebe". Svojih vzornikov Šerbedžija ne skriva: če je nekoč oboževal nastope Franka Sinatre, med katerimi je Ol' Blue Eyes slonel na barskem stolčku in si pustil prinašati viski z ledom, je sam v svoje koncerte - tudi včerajšnjega - vkomponiral mizico in steklenico rdečega vina, s katere si med nastopom hodi natakat. "Instant" drža boema? Morda, a Šerbedžija jo zna prodati - celo takrat, ko po ganljivi interpretaciji Pijanstva, pesmi srbskega pesnika prve svetovne vojne, Vladislava Petkovića Disa, ob robu odra razbije prazen kozarec.

Najboljše na koncu
Prvi poslovilni aplavz seveda nikogar zares ne pretenta - dokler nismo slišali Ne daj se, Ines, koncerta seveda še ne more biti konec. In preden se s to pesmijo večer resnično konča, ima Šerbedžija v rokavu še enega aduta: Vlada Kreslina. Zimzelena Namesto koga roža cveti že dolgo ni zvenela tako sveže kot v njuni izvedbi, za Muzikante pa se jima na odru spet pridruži tudi Ivanušič; skupaj nas v ponedeljkovo noč pospremijo z udarniško (in časom verjetno primerno) Hej brigade.

Čeprav je seveda razlog, zakaj je Šerbedžija tako doma kot v svetu predvsem znan kot igralec - človek se ob pogledu nanj niti med koncertom ne more znebiti izrazitega občutka, da Hrvat nastopa v svoji lastni predstavi -, in čeprav njegov nastop glasbeno ni popoln, možak premore dovolj tiste neposnemljive karizme, da je za dve uri in pol skoraj razprodano Linhartovo dvorano Cankarjevega doma priklenil nase. Kakšna vaja več bi najbrž pripomogla k usklajenosti s spremljevalnim bendom - po drugi plati pa še taka tehnična izpiljenost ne bi mogla nadomestiti vzdušja melanholičnega pivskega večera v družbi legende.

Rade Šerbedžija pred polno dvorano