Čeprav se jim pritika različne slogovne oznake, nekatere med njimi se seveda začenjajo s predpono post, sami svojo glasbo opisujejo kot minimalistični rock. Eden izmed razlogov, zakaj so še vedno skupaj, je, da eksistenca članov ni vezana na dejavnosti v okviru te zasedbe, vendar to pomeni tudi, da so izdaje novih plošč in koncerti najbrž sporadične narave.

Za jedro tria velja Steve Albini, piker kitarski očalar ter ena osrednjih, predvsem pa najbolj spoštovanih figur na alternativni rokerski sceni. Znan je po goreči predanosti svojemu brezkompromisnemu pristopu k produkciji, s čimer mu je uspelo svoje ime vzpostaviti tudi kot "podjetje z jamstvom kakovosti". Nekakšen sprožilec tega slovesa je bil njegov sestavek The Problem with Music, ki ga je napisal pred dvema desetletjema, v katerem problematizira korporativno naravo glasbene industrije. Besedilo se je po objavi v tiskanem fanzinu "razširilo kot virus", kar je v takratnih časih pomenilo nekaj povsem drugega kot v današnji s svetovnim spletom prežeti družbi - pravzaprav se je takrat sintagmo virusnega širjenja sploh redko uporabilo zunaj izvornega konteksta nalezljivih bolezni.

Albini se je kot producent podpisal pod enormno število izdaj, med njegovimi "naročniki" poleg številnih manj znanih ustvarjalcev najdemo tudi nekatera kultna imena, kot so Pixies, PJ Harvey, Page & Plant ali Nirvana. In prav zaradi teh je bilo mogoče Albinija lani večkrat zaslediti v medijih, saj je bila dvajseta obletnica izida albuma In Utero, katerega producent je bil, ovenčana z izdajo super deluxe z na novo masterizirano različico plošče. Albinijeva posebnost je tudi, da še vedno snema analogno in pravzaprav se sam niti nima producenta, zanj so to osebe, ki delajo v založniškem poslu. On je "le" snemalec.

Letošnja jesen je po sedmih letih, kolikor je minilo tudi med prejšnjima dvema albumoma, prinesla še petega, ki so ga naslovili Dude Incredible in s katerim ostajajo zvesti založbi Touch And Go, pri kateri so izšli tudi vsi njegovi predhodniki. Skladbe so nastajale med druženji trojice v Albinijevem studiu Electrical Audio skozi preteklih nekaj let in … Shellac ostajajo Shellac. To lahko na en način razumemo kot ponavljanje zgodovine oziroma že slišanega ali pa kot spontano in suvereno nadaljevanje njihove lastne ustvarjalne poti. Tako imamo ponovno oziroma še vedno opravka z nebahavim, že kar okleščenim srednjerobatim zvokom in udarnimi repetitivnimi ritmi brez seganja k melodičnosti, kaj šele spevnosti.

Ena izmed majhnih posebnosti svežega albuma je občasno hkratno petje vseh treh članov, še posebej izstopa kratek uvod v satirično skladbo All The Surveyors, ki so ga sami v šali označili za "queenovski" del te plošče. Sicer pa ima Weston vlogo drugega vokala, vendar bolj kot za pevca, bi ga lahko označili za umerjenega deklamatorja. Besedila, ki redkeje pretikajo glasbo, so delo Albinija in Westona ter imajo večinoma zbadljivo, kdaj tudi nadrealistično noto. Naslovna skladba Dude Incredible obešenjaško govori o "opicah", tj. o skupinski dinamiki načina delovanja ljudi. Sporočilnost naslednjih skladb pa smiselno izhaja iz te podstati - obsesivno kompulzivne motnje, kopulacija, vandalizem in kar je še zabavno ironičnih momentov človeškega obstoja.

Če žal ne gre spregledati dejstva, da velik del (samooklicane?) alternativne glasbene scene ali nezadržno polzi ali vznika v polju duhamorne vsesplošne sprejemljivosti, nadvse primerne za velika festivalska prizorišča, Shellac - čeprav niso več v cvetu mladosti - razveseljujejo tudi z odsotnostjo proklamirane, a dejansko prazne uporniške drže kakšnih "dudes incredibles". Nekaterim se očitno pač ni treba naprezati ...