Kot otrok seveda nisem razumel oziroma vedel, da je znan, zame je bil zgolj moj oče. Pravzaprav tudi nisem mogel vedeti, da je znan, saj njegova slava ni tovrstna, da bi konkretneje vplivala na življenje naše družine. Tudi koncept njegove kariere mi ni bil povsem jasen. Sicer sem se že kot otrok začel učiti violino, vendar je šlo za povsem klasično šolanje, oče pa se vendarle posveča skladanju bistveno bolj raziskujoče glasbe, tako da tudi nisva imela nekega pravega skupnega imenovalca. On me tudi ni poučeval in najino muziciranje ni bilo na noben način povezano vse do mojega devetnajstega leta starosti.

Oče me je takrat povabil oziroma mi predlagal, ali bi nastopil z njim in z zasedbo, s katero je sodeloval v tistem obdobju. Šlo je za zasedbo, katere del je bil indijski glasbenik na sitarju Krishna Bhatt, s katerim je oče tudi sicer sodeloval, prav tako sta skupaj posnela nekaj zadev. V tistem času sem z violine že presedlal na kitaro, imeli pa smo majhen koncert v Kaliforniji, od tega je že skoraj dvajset let.

Sem pa takrat spoznal, da sem pravzaprav veliko očetove glasbe poznal že od prej, se pravi preden sem se začel pripravljati na koncert. Jasno mi je postalo, da sem te njegove kompozicije slišal že v otroštvu in tako se mi je že od samega začetka to najino sodelovanje zdelo nekaj povsem naravnega. To glasbo sem že imel v sebi - imel sem jo v ušesih in imel sem jo v glavi, če se lahko izrazim tako. Tako da je očetova glasba, čeprav je v več pogledih kompleksna, meni že takrat zvenela popolnoma naravno.

Dejali ste, da ste kot otrok sprva začeli z violino. Kdo je sprejel odločitev glede tega, katerega instrumenta se boste učili?
Odločitev je bila sicer moja, vendar sem želel igrati violino, ker jo je takrat igral tudi moj starejši brat. Po nekaj letih mi violina ni bila več tako zelo všeč - določeno vlogo je imelo tudi to, da sem slišal glasbo Jimija Hendrixa, ki mi je spodnesla tla pod nogami. Tako so se moje želje usmerile h kitari, vendar so starši želeli, da nadaljujem učenje violine. Nato pa je v bistvu usoda posegla v dogajanje, saj sem prišel do svoje prve kitare na srečelovu, ki ga je prirejal lastnik lokalne trgovine z glasbili. Vsak mesec so lahko obiskovalci njegove trgovine napisali svoje ime na kos papirja in na koncu meseca je izžrebal enega srečneža, ki je prejel neko nagrado. In tako se je pripetilo, da sem enkrat eden izmed teh srečnežev ne le bil jaz, temveč sem celo zadel kitaro in še štiri učne ure povrhu tega (smeh).

Jimija Hendrixa sicer res priznavajo tudi glasbeniki iz zelo različnih vetrov, vendar me zanima, ali se je kdaj glasba, ki ste jo poslušali v mladosti, vašemu očetu - seveda še posebej glede na to, da ustvarja v polju resne glasbe - zdela pritlehna?
Ah, vsekakor. Kot najstnik sem bil precejšen privrženec metala, hard cora in pank rocka - to je bila glasba, ki so jo moji starši sovražili. Na primer Dead Kennedys, Misfits ali Minor Threat so bili med mojimi najljubšimi skupinami. Vendar je res tudi, da sem se kljub temu ves čas izobraževal kot klasični kitarist. Tako da sem sicer poslušal te skupine, vendar sem hkrati raziskoval, kako bi bilo njihovo glasbo izvajati na klasični kitari. Ugotovil sem, da to ni bila ravno najboljša odločitev, saj je klasična kitara povsem napačen instrument za tovrstno glasbo.

Pred nekaj leti ste izdali samostojni album pri založbi Tzadik. Kako ste prišli v stik z njenim šefom Johnom Zornom?
Z očetom sva leto ali dve pred tem koncertirala na majhnem prizorišču v New Yorku in John je takrat prišel tja, delček koncerta pa je bil tudi moj samostojni nastop. Po koncertu mi je dejal, da mu je bil moj samostojni nastop zelo všeč, in me vprašal, kaj menim o izdaji plošče pod njegovo streho ...

Glede na to, da je šlo za majhno prizorišče - ste ga med koncertom prepoznali v občinstvu in če ste ga - je bilo zaradi tega kaj težje nastopati?
Pravzaprav je prišel že na tonsko vajo in sem zato potem tudi vedel, da bo zvečer prav tako tam ... Nedvomno je bila nervoza pred koncertom zaradi tega večja (smeh). Vendar od takrat kar intenzivno sodelujeva, pravkar sem koncertiral na festivalu v Švici, na katerem je nastopilo kar nekaj "njegovih" glasbenikov.
Za konec se vrnimo še k sodelovanju z vašim očetom. Kako intenzivno sodelujeta, kako funkcionirata skupaj, se kdaj sporečeta na vajah? In kaj lahko pričakujemo na ljubljanskem koncertu?
Sodelovanje ni ves čas zelo intenzivno. Še posebej, ko sem še študiral, so bila obdobja, ko nisva veliko sodelovala, saj sem se posvečal skorajda izključno študiju. V očetovem opusu pa je tudi nekaj kompozicij za kitaro, tako da sva povezana tudi na ta način, saj sem jih izvajal na koncertih. Na koncerte pa se običajno pripraviva tako, da sedeva skupaj in predelava kompozicijo, ne pošlje mi na primer vnaprej notnega zapisa. To izvira tudi iz indijske tradicije, ki je očetu zelo blizu - gre za to, da se znanje prenaša od ust do ust. Nimava pa kakih poglobljenih razprav o glasbi, ki jo bova izvajala. Sodelovanje je zelo spontano in oba sva precej potrpežljivi osebi. Sicer pa na koncertih izvajava večinoma očetovo glasbo, čeprav bo na tokratni turneji mogoče slišati nekaj mojih lastnih stvaritev ...