Trzanje je ena od tistih kakovosti, ki je bila staroslovanski duši vedno zelo blizu. Na fotografiji Igor Meglič in dr. Mira Omerzel - Mirit. Foto: Ansambel Vedun
Trzanje je ena od tistih kakovosti, ki je bila staroslovanski duši vedno zelo blizu. Na fotografiji Igor Meglič in dr. Mira Omerzel - Mirit. Foto: Ansambel Vedun

Pravzaprav niti ne moremo govoriti o slovenskem izročilu, ampak o pokrajinskih identitetah, ker ima vsaka pokrajina svojo dušo. Velikokrat pravim, da smo kot nogometna žoga, sestavljeni smo iz več krpic in vsaka krpica je v drugačni barvi.

Matija Terlep s haloško žveglo in Mira Omerzel (Terlep) z alpskim oprekljem pri muziciranju doma, 1979. Oba sta nekdanja člana ansambla Trutamora Slovenica, ki je bil predhodnik sedanjega ansambla Vedun. Foto: Osebni arhiv dr. Mire Omerzel - Mirit

Ko smo igrali v Belgiji med belgijskimi priseljenci, je cela dvorana pela z nami pesmi, ki jih nihče v Sloveniji ni več poznal, v tujini pa so se konzervirale. To so balade, stare pesmi o žetvi, pesmi ki so povezani z raznimi obredi, ki konzervirano živijo v tujini.

Kot etnomuzikologinja je bila dr. Mira Omerzel - Mirit avtorica več televizijski oddaj in serij. Foto: Osebni arhiv dr. Mire Omerzel - Mirit

Ljudje danes bolj iščemo neko bogastvo, širjave, medtem ko so naši predniki znali uživati v enostavnosti in so iskali tisti elementarni zvok, ki je krepil njihovo telo. In ta zvok se je vedno našel v eni sami struni …

Dr. Mira Omerzel - Mirit med igranjem na sibirski mikrointervalski čartan. Foto: Ansambel Vedun

Slovanska duša je zelo mehka. Kadar koli smo koncertirali zunaj, so tuji poslušalci povedali, da sta naša slovanska duša in glasba melanholični.

Tine Omerzel Terlep na bobnih. Foto: Ansambel Vedun

Pri 15 letih je začela raziskovati slovenska ljudska glasbila. Pri 22 je začela oživljati slovenska ljudska glasbila in pesmi, ki jih slovenstvo ni poznalo več. Dr. Mira Omerzel - Mirit je dr. etnomuzikoloških znanosti, glasbenica, pisateljica, zbiralka in raziskovalka predklasičnih in ljudskih glasbil, zdravilka, duhovna učiteljica, medkulturna povezovalka, varuhinja staroslovenske in staroslovanske modrosti. Je tudi vodja ansambla Vedun, ansambla za staro in prezrto glasbeno izročilo sveta. Pred njihovim promocijskim koncertom 27. novembra v Ljubljani, s katerim bodo v svet pospremili nova izdelka, CD in DVD, smo se z Mirit pogovarjali o slovenski glasbeni dediščini, o času, v katerem živimo, o slovanski duši in o moči zvoka …

Slovensko dediščino odrsko oživljate že več kot 36 let. Ali se je ob vaših začetkih še kdo drug ukvarjal s tem?

Vsekakor ne. To je bila pionirska zadeva. Deset let smo bili sami, potem smo dobili nekaj posnemovalcev, ki pa so bili vezani bolj na pokrajinskost, iz katere so izhajali, in so svoje muziciranje ovili v modne glasbene vzorce, tudi rock, pop, turbo folk. S tem so krepko popačili našo slovensko ljudsko glasbo, ki je sicer preživela več kot 2000 let. Če se nekaj prebije skozi nešteto generacij, skozi veke, potem si zasluži, da gre naprej. Razširjanje v popularne vode pa dela zelo slabo uslugo našemu izročilu.

Ali je področje, na katerem živimo, bogata kulturna zakladnica?

To je zelo bogata zakladnica. Živimo na prepihu kultur nekje v srcu Evrope, kjer se križajo razni kulturni elementi. Na jugu se povezujemo z orientalno, balkansko glasbo, na vzhodu z vzhodnim slovanstvom, na severu nas veže srednjeevropska alpskost in na zahodu mediteranskost. Med prvimi v Evropi smo imeli zbirko slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je leta 1895 objavil Karl Štrekelj. Drugo leto bo 130. obletnica te velike zbirke. Slovensko ljudsko izročilo je zelo pestro. Pravzaprav niti ne moremo govoriti o slovenskem izročilu, ampak o pokrajinskih identitetah, ker ima vsaka pokrajina svojo dušo. Velikokrat pravim, da smo kot nogometna žoga, sestavljeni smo iz več krpic in vsaka krpica je v drugačni barvi.

Kakšna je slovanska duša?

Slovanska duša je zelo mehka. Kadar koli smo koncertirali zunaj, so tuji poslušalci povedali, da sta naša slovanska duša in glasba melanholični. Razen alpske, kjer gre za cepljenje s srednjeevropskimi poskočnicami, imamo mi zelo rapsodično, melanholično, čutno glasbo. Vedeti pa je treba, da so bile skozi zgodovino dominantnejše druge kulture. Slovani smo bili vedno potisnjeni malce na rob in prav to odrsko razkazovanje pestrosti staroslovanske kulture je bitnost delovanja našega ansambla.

Povejte nam še kaj o slovenskih in slovanskih inštrumentih.

To, kar določa slovensko glasbo, je mehkoba slovanskih cimbal, mehkoba citer, ki sploh niso več znane, npr. violinske in bordunske citre. Potem so tu še trstenke, cimbale, žvegle – lesene predhodnice sodobnih flavt, istrske šurle, drumlice, okarine ... Prvi slovanski inštrumenti so bili zelo enostavni, kot na primer enostrunske gusle, ki so znane na Balkanu, ali pa vzhodnoslovanski igil, ki ima samo dve struni. To so stara glasbila ki so bila za spremljavo pesmi. Iz njih so se potem skozi stoletja razvila glasbila z vedno več in več strunami. Ljudje danes bolj iščemo neko bogastvo, širjave, medtem ko so naši predniki znali uživati v enostavnosti in so iskali tisti elementarni zvok, ki je krepil njihovo telo. In ta zvok se je vedno našel v eni sami struni, ki je bila uglašena s tonom rotacije zemlje.

Kakšno vlogo ima glasba zdaj in kakšno vlogo je imela v preteklosti?

Da, to je zanimivo. Dandanes je zvočni jezik izgubil svojo moč, obrednost in povednost. Danes ljudje uporabljajo glasbo bolj za zabavo, medtem ko je v preteklosti bila orodje za uglaševanje človeka z zemljo in vesoljem. Besedni jezik je siromašen. Glasbeni jezik, ki je prav tako jezik, je širok in doseže praktično vse ravni našega obstoja in resničnosti. Naši predniki so zelo previdno gradili in uporabljali zvočne formule in kode, da bi skozi zvok prišli do čim boljšega ravnovesja. Ampak po našem štetju se je ta modrost začela izgubljati. Škoda. Danes ljudje zelo nepremišljeno uporabljajo glasbeni jezik in se potem sprašujejo, zakaj so sesuti, utrujeni ...

Ali se ljudje danes sploh zavedajo vpliva zvoka na njihovo življenje?

Seveda se ne zavedajo. Eden od vzrokov je, ker v medijih poslušajo v glavnem razvrednoteno glasbo, ki je samo kulisa, ki pa kljub temu deluje na ljudi. Zato je bil smisel našega delovanja in koncertiranja s starosvetnimi pesmimi iz različnih ljudstev to, da vrnemo ljudem občutek za zvok in kaj glasba je. Pravi zvočni jezik je alkimija frekvenc, neverjetna magija, ki nam pomaga sestaviti, najti ravnovesje, ali pa nam ga popolnoma poruši.

27. novembra se obeta koncert ansambla Vedun, kakšna glasbila bodo predstavljena?

27. novembra bomo v Festivalni dvorani v Ljubljani pripravili promocijski koncert z naslovom »Blagozvočje trzajočih strun v melodijah sveta«, ob izidu zgoščenke z buzukijem in DVD-ja z avdiovideo posnetki, ki je nastal po 35 letih našega delovanja. Koncert je zasnovan tako, da na začetku in koncu predstavimo nekaj iz naše slovanske in slovenske kulture, tu so cimbale, sibirski čartan, starovedske mantre, slovenske in prekmurske mantre, osrednji del pa je namenjen igri z grškim buzukijem. Program bo pester, od slovanskih, staroslovanskih, ciganskih, grških, arabskih, tuvanskih, staroruskih, do grlenega alikvotnega petja, v katerem je moj sin Tine mojster. Končamo pa z obrednim balkanskim ojkanjem in s kolom, ki je bistvo balkanske tradicije.

Tudi koncertiranje je obred, mar ne?

Vsak koncert je zvočno obredje, začne se čisto v tišini, z iniciranjem zvoka v prostor in med ljudi, potem se ta energija vedno bolj stopnjuje. Konča se s šamanskimi bobni, nato se spet umaknemo v tišino prostora. Kot ansambel negujemo glasbeno svečeniško noto in na ta način vračamo glasbi svetost in urejajoče učinke, ki jih je žal v današnjem času glasba izgubila. Po tem je naš ansambel edinstven, ne samo na Slovenskem, ampak tudi v svetu. Kajti teh poskusov oživljanja, ne samo pesmi, ampak tudi svečeniško-glasbenih praks, na odru za zdaj še ni bilo. To je poseben dar in naloga za vse nas v ansamblu, ki ni lahka, da smo lahko prestopili v to muziciranje, ki je plod več kot 35 let rutine in vsakodnevne krepke rabe zvoka.

Doma imate veličastno muzejsko zbirko različnih ljudskih glasbil iz vsega sveta. Ali veste, koliko jih imate?

Okoli 250, ki jih počasi oživljamo. Raziskujemo njihove zmožnosti, razsežnosti, kaj se da z njimi napraviti … Veste, mnogi ansambli pridejo, muzicirajo nekaj let, nato moda mine in usahnejo. Mi pa, čeprav imamo za sabo 36 let koncertiranja, jaz pa 44 let raziskovanja, samo širimo svoje zmogljivosti in gremo vedno bolj globoko v bitnost zvoka. In sem zelo vesela, da se ta naš ansambel, čeprav sva skupaj z Mojko (op. Mojka Žagar) najstarejši in že imava malo sivih las, pomlajuje. Imamo Tineta (op. Tine Omerzel Terlep) in Igorja (op. Igor Meglič), ki bosta na neki način nadaljevalca naših prizadevanj. Silno pomembno je, da glasbenik ne pride kot muha enodnevnica in izgine, ko je konec njegove mode, ampak da se vedno bolj poglablja v bit in bitnost zvoka in na ta način širi svoje sposobnosti in prizadevanja. Tako njegovo muziciranje ne more ugasniti. Kajti starejši, kot je, širše je njegovo zavedanje, bolj se zaveda učinkovanja, bolj čuti zvok in več lahko da svetu.

In energije vam ne zmanjka?
Energije je vedno več!

Pravzaprav niti ne moremo govoriti o slovenskem izročilu, ampak o pokrajinskih identitetah, ker ima vsaka pokrajina svojo dušo. Velikokrat pravim, da smo kot nogometna žoga, sestavljeni smo iz več krpic in vsaka krpica je v drugačni barvi.

Ko smo igrali v Belgiji med belgijskimi priseljenci, je cela dvorana pela z nami pesmi, ki jih nihče v Sloveniji ni več poznal, v tujini pa so se konzervirale. To so balade, stare pesmi o žetvi, pesmi ki so povezani z raznimi obredi, ki konzervirano živijo v tujini.

Ljudje danes bolj iščemo neko bogastvo, širjave, medtem ko so naši predniki znali uživati v enostavnosti in so iskali tisti elementarni zvok, ki je krepil njihovo telo. In ta zvok se je vedno našel v eni sami struni …

Slovanska duša je zelo mehka. Kadar koli smo koncertirali zunaj, so tuji poslušalci povedali, da sta naša slovanska duša in glasba melanholični.