Pastor beli trak iz naslova sinu naveže okrog roke. Svoje dejanje mu obrazloži, ker naj bi pokazal 'nemoralna dejanja'. Beli trak je simbol čistega in nedolžnega. Fantu naj bo v opomin. Foto: Kinodvor
Pastor beli trak iz naslova sinu naveže okrog roke. Svoje dejanje mu obrazloži, ker naj bi pokazal 'nemoralna dejanja'. Beli trak je simbol čistega in nedolžnega. Fantu naj bo v opomin. Foto: Kinodvor
Beli trak
Nekaterih hudodelstev nikoli ne vidimo, nekatera (kot je 'košnja' zelja) pač. Foto: Kinodvor
Beli trak
Saj poznate staro misel - 'Otroci nikoli ne lažejo'. Žal pa včasih prehitro odrastejo. Tudi zaradi odraslih ... Foto: Kinodvor
Beli trak
Zadnji prizor - po tehnični plati močno spominja na tistega iz Skritega, ko kamera nepremično slika dogajanje na šolskem stopnišču. Tokrat nepremično slika cerkev. Dogajanje je enako kot vselej, a vsebuje bistveno razliko - pastor sedi v klopeh, skupaj z verniki. Foto: Kinodvor

Dogajanje v Skritem je postavljeno v današnjo Francijo, Beli trak pa se plete in razpleta v majhni nemški vasici tik pred začetkom prve svetovne vojne. Na videz sta svetova zelo različna, a Haneke z nadležnim "vrtanjem" v domnevno čistost in dobroto človeka pokaže, da je resnica povsem drugačna. Bolj natančno - le nakaže, saj zadnji korak prepusti gledalcu, ki mu naprti ogromno materiala za razmišljanje. Na srečo.

Posnet v črno-beli tehniki
Haneke postavi vse prave temelje - uporabi črno-belo tehniko, številne nepremične kadre (ki so na videz namenjeni le sami sebi) in uvede mirnega in skrajno objektivnega pripovedovalca v podobi učitelja (Christian Friedel, pripovedovalčev glas iz prihodnosti sicer posodi Ernst Jacobi).

Nekdo terorizira mir v vasi
Ta povsem mirno pripoveduje o spletu nenavadnih dogodkov, ki so se zgodili v razmiku nekaj mesecev - nekdo je med drevesoma napel žico, zaradi katere je pri jahanju padel zdravnik in se poškodoval, v delovni nesreči je umrla žena nekega kmeta, nekdo je baronu posekal vse zelje, zagorela je velika kmetija, nekdo je pretepel duševno zaostalega dečka ... Gledalec se tako znajde v nekakšnem svetu odlične balade The Curse Of Millhaven, ki jo je pred skoraj 15 leti ustvaril Nick Cave. A avstralski pevec s kričečim glasom na koncu razkrije hudodelca, Haneke pa ne kaže pretirane motivacije za razkrinkanje resnice. No, vsaj njegovi namigi ne kažejo pretirane želje po tem.

Haneke jasno postavi svoj cilj
Resnica je pravzaprav mnogo kompleksnejša in večplastna. Vaščani so močno vpeti v strogi patriahalni red in religiozno-protestansko etiko. To bi lahko bil eden izmed vzrokov, ki bi pristavil svoj kamenček pri nastanku nacizma. Te interpretacije ne skriva sam režiser, ki zavestno v ospredje postavlja otroke: "Moj glavni cilj je bil osvetliti skupino otrok, ki so bili zaznamovani z vrednotami, spremenjenimi v absolutnost, in s tem, kako jih ponotranjijo. Če načelu ali idealu, naj bo političen ali religiozen, podelimo položaj absolutnega, postane nečloveški in vodi v terorizem."

Otroci pripomoček dokazovanja moči
Odrasli so vsaj na videz glavni akterji zgodbe, kar ni nič nenavadnega, sploh ker se zgodba dogaja iz zornega kota odraslega pripovedovalca. Otroci včasih nehote delujejo kot zgolj pripomočki, prek katerih odrasli skušajo živeti in dokazovati svojo filozofijo, religijo, prepričanje ali zgolj (pre)moč. A Haneke po stranskih kanalih otrokom pravzaprav ponudi glavno vlogo (tok zgodbe, naslov, poster ...).

Nacizem ima svoje korenine
Vasica zgolj na videz predstavlja idilično skupnost, a v njej se prepleta veliko krivic (kruti zametki kapitalizma, izkoriščanje otrok, zloraba, žaljenje, šikaniranje ...), dvojna morala njenih prebivalcev ... V skoraj dveh urah in pol se razgledamo po poligonu, ki posredno razloži, da ima vsako zlo svoje korenine, tudi nacizem. Morda z razdalje več desetletij lažje razumemo, zakaj je bila mlada populacija (pozneje) tako dojemljiva za sprejem tako nedemokratične ureditve oziroma ideje, kot je nacizem vsekakor bil.

Je danes zelo drugače? Bolje?
Gledalec hkrati dobi poduk, da pravzaprav tudi današnje družbene razmere niso pretirano drugačne, okrog nas je ogromno podobnih okolij, le da so razmere zavite v celofan drugačne barve. Pa sploh ne govorim o razvoju novega nacizma, temveč o tem, da v vsakem okolju živijo ljudje, ki so žrtve takšnega ali drugačnega nasilja.

Kako bi bila videti Vas ob gozdu?
A to še zdaleč ni edina ideja, ki kali iz enega najboljših evropskih filmov v zadnjem obdobju. Gledalec na eni strani lahko ugotavlja, "da nasilje rojeva le nasilje" (ne glede na to, ali se pojavi v fizični ali psihični obliki), na drugi strani pa se mora spopasti z vprašanjem o človekovi svobodi. Je omejevanje svobode vedno slabo? To je pravzaprav edini odgovor, ki ga Haneke eksplicitno ponudi, hkrati pa odpre misel, da strog nadzor in kratenje svobode včasih ne pomenita nič drugega kot le željo uspešno voditi neko organizacijo oziroma skupino. Kot denimo Vas ob gozdu. In brez dvoma, Vas ob gozdu v interpretaciji Michaela Hanekeja se ne bi končala nič drugače, kot se konča Beli trak.

Ocena: -5, piše: Slavko Jerič
Beli trak (Das weisse Band - Enie deutsche Kindergeschichte)

Avstrija/Nemčija/Francija/Italija, 2009

Režija:
Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Igrajo: Christian Friedel, Leonie Benesch, Ulrich Tukur, Ursina Lardi, Burghart Klaussner, Steffi Kühnert ...

Žanr:
drama
Dolžina: 2 uri 24 minut
Premiera: svetovna - 21. 5. 2009, slovenska - 30. 6. 2010 (Kinodvor)

Proračun
: 18.000.000 ameriških dolarjev
Prihodek: 18.970.781 ameriških dolarjev (na dan, 6. 7. 2010)
Povezavi: uradna stran, IMDB