Kriminalne drame, ki prikazujejo življenje in pogosto korupcijo policistov v ameriških velemestih, so dandanes povečini formulaične in polne klišejev, ki jih vsak naslednji scenarist in režiser vestno odkljuka. Čast in slava do neke mere sodi v to skupino, če pogledamo zasnovo zgodbe, ki gledalca seznani s štirimi liki policistov, ki jih vežejo tesne družinske vezi.

Stoični nekdanji policijski načelnik in oče Francis (Jon Voight), ki mu družina in tradicija pomenita vse. Njegova dva strumna sinova Francis mlajši (Noah Emmerich) in Ray (Edward Norton) ter Jimmy (Colin Farrell), srboriti mož njune sestre. Po umoru štirih policistov iz enote, katere član je tudi Jimmy in ji poveljuje Francis mlajši, njegov oče prosi Raya za pomoč pri preiskavi. Ray pride kmalu na sled skupini pokvarjenih policistov, ki jim je položaj stopil v glavo in služijo na račun rivalskih mestnih tolp, v čemer ne vidijo nič slabega.

Daleč od izvirnega ali svežega si scenarij Joeja Carnahana in režiserja filma Gavina O'Connorja povrh vsega še vzame čas za razvoj likov. To pa je pri tem filmu tvegana poteza, saj predvidevam, da so mnogi pred polovico obupali in zadremali ali celo zapustili dvorano. Tempo se pospeši šele v drugi polovici, ki se konča z nepričakovano čustveno eksplozivnim koncem. Film bi brez zanimive kombinacija igralskega talenta in za spoznanje manj konvencionalnega razpleta povsem neopazno odplaval mimo večine gledalcev.

Vsi štirje osrednji igralci (Norton, Voight, Farrell, Emmerich) se izkažejo v vlogah povsem različnih policistov, ki realistično pokrivajo celoten spekter predstavnikov newyorškega policijskega oddelka. Tako dogajanje, kot liki niso v nobenem primeru prikazani črno-belo, kar podkrepi verjetnost zgodbe. Voightova igra že dolgo ni bil tako umirjena, kar velja tudi za Nortonovo premišljeno vlogo. Po čislanem filmu Morilca na kolektivca je za Farrella to že druga zaporedna vloga večrazsežnega nasilneža, s čimer dokazuje, da resnično raznovrsten nabor vlog, v katerih smo ga videli v zadnjih petih letih, še zdaleč ni bil naključen. Gre za življenjske vloge, ki ponujajo vrsto iztočnic za razmislek in pogovor.

Ocena: -4, piše: Uroš Šetina.