Režiser Jean Kounen je za izhodišče svojega filma vzel biografsko nikoli potrjeno (a glede na skladateljeva prešuštna pota precej verjetno) ljubezen med dvema velikima znanilcema modernosti v 20. stoletju. Nekaj mesecev, ki jih je ruski skladatelj v izgnanstvu s svojo ženo in otroki preživel na francoskem podeželju, je scenarist Chris Greenhalgh (s kar precej ugibanja in umetniške svobode) uporabil za iztočnico zgodbi o strastni aferi, ki naj bi bila katalizator tako za nastanek še vedno najslavnejšega parfuma vseh časov (Chanel Nr. 5) kot tudi za skladateljevo plodno neoklasično obdobje.

Uvodni prizori nas s počasnimi, velikopoteznimi kadri ponesejo v Pariz leta 1913, na eno najzloglasnejših baletnih premier vseh časov: Pomladno obredje Igorja Stravinskega, ki že s podnaslovom (Prizori iz poganske Rusije) napoveduje, da bo za petično, romantičnega Čajkovskega in Debussyja vajeno pariško buržoazijo neprebavljiv zalogaj. Ogorčenost občinstva nad prizorom plešočega dekleta v krogu starešin, ki ga bodo žrtvovali, v nekaj minutah preraste v nered, pri katerem mora posredovati celo policija. (Za škandal je verjetno vsaj toliko, če ne celo bolj kot disonantna glasba, ki jo je zaradi žvižganja težko sploh slišati, kriva revolucionarna, trzajoča koreografija Vaslava Nižinskega. Tukaj ga vidimo, kako besno teka po zakulisju in skuša narekovati ritem svojim plesalcem, ki prek krikov "Nazaj v Rusijo!" iz dvorane sploh ne slišijo orkestra).

No, škandal naredi vtis vsaj na nekoga: na neznosno elegantno, sloko in nemalo strah vzbujajočo Coco Chanel (Anna Mouglalis), zvezdo v vzponu, ki se je po naključju znašla med občinstvom. Sedem let pozneje se poti naših protagonistov spet križata: po prvi uradni predstavitvi na neki zabavi zdaj že slavna modna ikona obubožanemu ubežniku pred rusko revolucijo ponudi mecenstvo in prostor v svoji razkošni podeželski vili. Stravinski (Mads Mikkelsen) se kljub pomislekom svoje bolehne žene Katje (Elena Morozova) z družino vred kmalu vseli.

Umetnika, pred resničnim svetom zapredena vsak v svoj kokon melanholične ustvarjalnosti, odsotno tavata po prostornih sobanah in, tako se vsaj zdi, zgolj čakata na neizbežno. Kar sledi, ni klasična zgodba o véliki, strastni ljubezni (to vendarle nista koprneča Scarlett O'Hara in robati Rhett Butler), ampak na neki način klinična, pazljivo koreografirana bitka dveh dominantnih osebnosti, ki poteka skoraj popolnoma brez besed, le z dolgimi pogledi. Z radodarnimi prizori gole kože in spolnosti skuša Kounen nadomestiti intimnost in čustveno bližino, ki je med ljubimcema nikoli zares ne začutimo. Resnična čutna naslada filma sta minimalistična, črno-bela art decojevska oprema interierov (delo scenografke Marie-Hélène Sulmoni), ki ji kamera nameni ogromno pozornosti, ter seveda glasbena podlaga Gabriela Yareda, ki večkrat uporabi motive Pomladnega obredja.

Edini pljusk človečnosti in toplote v napetem ozračju je Igorjeva žena, ki par zaloti pri uri klavirja ter v hipu sešteje ena in ena, a dostojanstveno trpi (deloma tudi zato, ker ljubimkanje koristi moževemu ustvarjanju) in čaka, da se bo afera izpela; njen apel na gostiteljičin moralni čut naleti na leden, neobžalujoč odziv.

Danec Mikkelsen s svojo nalašč trdo rusko francoščino in predvsem Mouglalisova, od katere veje hladna eleganca plenilske mačke, znata tudi v nekaj skopih vrsticah dialoga nakazati, da se za njunima stoičnima pročeljema skriva še kaj več, kot je videti na prvi pogled - a kaj, ko Kounen nikoli zares ne pokaže, kaj bi to lahko bilo. Glede na ton pripovedi presenetljivo sentimentalni sklepni prizori nam nakazujejo, da je kratka zveza v obeh ljubimcih pustila globoko sled, a še vedno ne razumemo povsem, zakaj.

Ocena: +3, piše: Ana Jurc