Coralinina starša sta pisca in ves čas preživita za računalnikom in nimata časa za radoživo in zvedavo deklico, ki se na deževni dan na smrt dolgočasi. Foto: Kolosej
Coralinina starša sta pisca in ves čas preživita za računalnikom in nimata časa za radoživo in zvedavo deklico, ki se na deževni dan na smrt dolgočasi. Foto: Kolosej
Zanimivo je, da so Coralinin resnični svet nameravali posneti v 2D-tehniki, vzporednega pa v 3D, da bi bil prehod med obema dobro poudarjen. Vendar pa bi si gledalci morali med filmom natikati in snemati očala, zato so nazadnje sklenili, da razliko med obema poudarijo z barvo. Resnični svet Coraline Jones je skozi njene oči dolgočasen in nezanimiv, skoraj klavstrofobičen, zato ga gledalec vidi v pustih barvah, ko pa deklica pride v vzporedni svet, ga obarva paleta živih, skoraj nadrealističnih barv. Foto: Kolosej
Med raziskovanjem novega domovanja Coraline odkrije skrivnostna vrata, ki vodijo v vzporedni in veliko zabavnejši svet z novima in pozornima staršema.

Režiser Henry Selick, ki je bil v začetku kariere animator pri Disneyu, kjer je spoznal Tima Burtona, ki je produciral njegov celovečerni režijski prvenec Predbožično moro (Nightmare before Christmas, 1993). Po tam uspehu se je par lotil Jakca in breskve velikanke (James and the Giant Peach, 1996) priredbe istoimenske knjige za otroke Roalda Dahla. Selick je nato režiral igrano animiran Monkeybone (2001), ki pa je pogorel tako pri gledalcih kot pri kritikih. Leta 2005 sta Tim Burton in Mike Johnson režirala Corpse Bride (2005) v studiu Laika, ki je medtem sklenil dogovor s Selickom za razvoj celovečernih projektov. Rezultat tega sodelovanja je Coraline.

Razen Monkeybone so vsi zgoraj omenjeni filmi animirani s tehniko stop-motion, ki je zaradi obrtniške zahtevnosti nišna panoga. Zato sta Selick in Burton toliko bolj cenjena med ljubitelji kakovostne animacije. In ne glede na to, ali vam je všeč zgodba, ki je resnici na ljubo v vseh omenjenih primerih bolj ali manj srhljivo bizarna, ne morete zanikati obrtniškega perfekcionizma. Do takšnih podrobnosti, kot so ročno pletene miniaturne jopice glavne junakinje. Navdih za barvno paleto vzporednega sveta so črpali iz filma Amélie (2001), ko pa gredo stvari narobe, se videz prevesi proti filmom, kot sta The Shining (1980) in Sirotišnica (El orfanato, 2007). Gre za malenkosti, ki jih med ogledom čustveno zaznamo (intelektualno pa morda šele v retrospekciji) in bogatijo filmsko doživetje. 3D-tehnika je namerno najbolj izrazita v vzporednem svetu, s čimer so želeli dodatno poudariti razliko.

Filmska zgodba, ki jo je napisal Henry Selick po knjigi Neila Gaimana, na splošno sledi dogajanju v knjigi, vendar si vzame dovolj umetniške svobode, da bralci knjige ne vemo povsem, kaj nas čaka. Eden redkih primerov, ko filmska priredba ni slabša od knjižne, temveč celo boljša oziroma zvesta priredba knjige na filmu ne bi bila enako učinkovita. Izpostavim naj nov lik Wybija, vnuka ženske, ki oddaja stanovanje Coralinini družini. Ker se večji del knjige dogaja v obliki notranjega monologa, Wybi v filmu igra ključno vlogo vzvoda, ki Coralini pomaga priti do spoznanja o nevarnih namerah druge mame.

Coraline toplo priporočam vsem resnim privržencem animacije ter ljubiteljem Predbožične more in Corpse Bride. Ob tem pa je treba vedeti, da film ni primeren za najmlajše, ker se proti koncu pojavi nekaj srhljivih prizorov. Vsekakor pa je najpomembneje, da starši poznate naravo svojega otroka, in če je preživel vragolije Predbožične more, mu tudi tokrat ne bo hudega.

Ocena : - 5; piše Uroš Šetina

Coraline (Coraline)

ZDA, 2008

Režija: Henry Selick
Scenarij: Henry Selick po knjigi Neila Gaimana
Igrajo: Dakota Fanning, Teri Hatcher, Jennifer Saunders, Dawn French, Keith David, John Hodgman, Ian McShane

Žanr:
animirana srhljiva pravljica
Dolžina: 1 ura 41 minut
Premiera: 14. 5. 2009

Povezavi: uradna stran, IMDB