Gledamo
Film gre v boj za oskarje s šestimi nominacijami. Trenutno se zdi, da Daniel Day-Lewis vendarle ne bo stopil v panteon štirikratnih oskarjevcev, favorit za zlati kipec je Gary Oldman. Foto: Karantanija Cinemas
Fantomska nit
V rokah manj dovršenega igralca bi bil Reynolds Woodcock lahko skoraj karikatura stereotipa modnega oblikovalca: muhast, pedanten ustvarjalni genij, ki mu je treba ugoditi tudi pri najmanjših muhah, obenem pa je še vedno bolestno navezan na svojo pokojno mamo. Foto: Karantanija Cinemas
Fantomska nit
Woodcockova teatralnost poskrbi za (njemu najbrž povsem nedoumljivo) komedijo. "Mar si bila poslana sem, da mi uničiš življenje?" "Če boš sitnarila, bom kar na kraju samem umrl." ... Foto: Karantanija Cinemas
Daniel Day-Lewis in Lesley Manville sta menda šest mesecev pred začetkom snemanja začela gojiti tesno prijateljstvo, da bi se ta vez čutila tudi v filmu. Vicky Krieps, nasprotno, Day-Lewisa ni srečala vse do prvega dne pred kamero. Foto: Karantanija Cinemas

Fantomska nit

Eden izmed nominirancev za najboljši film na oskarjih
22. februar 2018 ob 11:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Naj vas ne preslepi to, da je Daniel Day-Lewis v Fantomski niti videti kot starejša različica Newlanda Archerja, nežnega džentelmena, ki je v Času nedolžnosti koprnel za nedosegljivo ljubeznijo. Paul Thomas Anderson nas na večerjo zvabi z obetom klasične kostumske drame, nato pa za glavni obrok ponudi poslastico zatiranega poželenja in perverzne romance.

Zanimiva avtorska odločitev je dramo o "bitki med spoloma" postaviti v petdeseta leta prejšnjega stoletja, globoko seksistično obdobje tradicionalnih vlog spolov. Temu dodajmo še milje modnega sveta, ki je tradicionalno neizprosen do svojih muz - te po navadi prežveči in izpljuni, ko prerastejo okvire rosne mladosti. K sreči Paul Thomas Anderson vidi onkraj enoznačnih definicij tradicionalne "moškosti" in "ženstvenosti" in pripravi bojišče za spopad strahospoštovanja vrednih nasprotnikov; v ponos bi bila celo Choderlos de Laclosu.

Čeprav ime "Reynolds Woodcock" zveni, kot da je revež statist v nizkoproračunski parodiji Petdesetih odtenkov sive (boljšega pornografskega imena v mainstream filmu nismo imeli že od Dirka Digglerja), je zelo lahko razumeti, zakaj si ga je Daniel Day-Lewis izbral za svojo poslednjo vlogo na filmskem platnu. (Še vedno sicer obstaja upanje, da odločitev za upokojitev ni bila dokončna: če je enkrat lahko izginil v Italijo in se vrgel v čevljarstvo, pa se potem vseeno spet vrnil k filmu, je vse mogoče.)

Kakor koli že, Daniel Day-Lewis ne potrebuje rekvizitov, protetike ali afektiranega naglasa, da bi se popolnoma prelevil v drugo osebnost. (Da, to je opazka na račun Garyja Oldmana v Najtemnejši uri.) Reynolds Woodcock je na prvi pogled veliko manj vpadljiv lik kot kak Bill Mesar ali Daniel Plainview, a upam si trditi, da se nam bo na enak način globoko zasidral v kolektivno zavest. Vloga je morda manj teatralna, a nič manj sistematično poglobljena in ponotranjena.

Reynolds Woodcock je natančen, a avtokratski umetnik, ki ima popoln nadzor nad seboj in svojo okolico, vrhunski mojster svoje obrti - visoke mode. Po naročilu izdeluje unikatne kose za petične stranke: v njegov atelje plašno vstopajo filmske zvezdnice, aristokratinje in celo princese, ki potrebujejo obleke, ki jim bodo "dale pogum" ali jih svetu predstavile v zaželeni luči. Kot tradicionalist je zgrožen nad novodobnim konceptom "šika" in na prvem zmenku spremljevalki z ustnic obriše šminko, da bi "videl, s kom se pogovarja". Dom si deli s sestro Cyril in vrsto mladih lepotic, ki jih da neceremonialno odsloviti, ko se jih naveliča ali če pri zajtrku preglasno žvenketajo s porcelanom. Reynolds Woodcock je torej estet, genij - in absolutno nevzdržna oseba. Day-Lewis ga upodobi brez karikature ali obsodbe, kot da bi bilo samoumevno, da genialnost na enem področju preprosto terja hudo okrnjenost na drugem.

Fantomska nit je tudi sad vsestranskega umetniškega izgorevanja Paula Thomasa Andersona, ki je film režiral, zanj napisal scenarij in ga posnel (čeprav uradno ni naveden kot direktor fotografije). V kombinaciji z natančno montažo (Dylan Tichenor) je nastal čudovito tempiran, subtilen, vizualno razkošen film, v katerem bi lahko užival tudi nekdo, ki ne bi slišal niti ene besede dialoga. Scenografija in kostumografija imata ogromno vlogo, prav tako kot orkestralna glasbena podlaga radioheadovca Johnnyja Greenwooda.

Preostala igralska zasedba še zdaleč ne izgine v Day-Lewisovi senci. Lesley Manville je ostra kot britev v vlogi Woodcockove sestre in zaupnice Cyril, edine ženske, ki je bila mojstru kdaj zares blizu; v isti sapi je njegova mama, varuška, računovodkinja in nadomestna žena. (Manvillova je bila po krivici spregledana v naboru oskarjevskih nominirank.) Novinka Vicky Krieps je prav tako suverena kot Alma, na prvi pogled preprosto kmečko dekle, v resnici pa pametna ženska, ki točno ve, kaj od Woodcocka hoče - in je pripravljena iti zelo daleč, da to tudi dobi.

Velika romanca med protagonistoma je veliko bolj krepostna in zadržana, kot morda pričakujete (spolnost je, kot v starih časih, samo nakazana z diskretno zaprtimi vrati). Odnos med protagonistoma prekipeva od strasti, hrepenenja, odpora in prezira, a spolnost je tu drugotnega pomena. Valuta, s katero v resnici trgujeta Reynolds in Alma, ni ljubezen ali nežnost, pač pa nadvlada in nadzor. Nedolžna, naivna Alma je sprva videti kot nepopisan list, kot Eliza Doolittle, ki jo bo Pigmalion lahko preoblikoval v svojo mojstrovino.

Končna nagrada zgodbe je počasno razkritje, da je dekle v enaki meri trmasto in spletkarsko, kot je njen ljubimec krut in neizprosen. Ljubezen v jedru Fantomske niti je kompleksna in nekonvencionalna, tako kot je nekonvencionalen fetiš, ki ljubimca dokončno poveže. Obenem je to odnos, ki bo pri marsikom zbudil vsaj rahlo nelagodje: kdo je moški, ki ne zmore interakcije z žensko, v kateri ne bi bilo vsaj drobca poniževanja? Kdo je ženska, ki strateško eksploatira šibkost, da bi lahko igrala vlogo matere in bolniške sestre?

Film gotovo ne bo všeč vsem (kar je za Andersonove celovečerce že skoraj pravilo), a težko je zanikati hipnotično privlačnost zadržane elegance, ki se pred nami razvija kot ... fantomska nit.


Ocena: +4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Umivalnik
# 22.02.2018 ob 15:30
Fantomska nit +4; Black panther -5. Kdo vas bo resno jemal?
ZRC
# 22.02.2018 ob 12:34
Tole bom pa z veseljem pogledal. DDL itak, Andersonovi filmi so pa nekaj posebnega.
anomis
# 22.02.2018 ob 20:31
@sssitrap:

Težko se je strinjat s tem mnenjem, saj ravno ta metoda po Stanislavskem (v ZDA jo je uvedel Strassberg) temelji na rezultatu v naravnosti - v naturalistični igri, torej nasprotnem od izumetničenosti, ki jo omenjaš, in je bila sicer prej praksa t. i. zlate dobe Hollywooda (sicer gledališki maestro Olivier seveda ni bil predstavnik, niti znanilec realistične prihodnosti filsmke igre). Pionir je bil Marlon Brando. Razlika je bila očitna. In kasneje je ravno iz te prakse izšla serija daleč najboljših igralcev Hollywooda (ko že ravno govorimo o Hollywoodu ... Skandinavci so npr. s pomočjo dogme 95 tip naturalistične igre izbrusili do takih višav, da je tudi povprečen igralec dober igralec). Večina sodobnikov se je šolala pri Stelli Adler. Metodo so osvojili Pacino, de Niro, Seana Penn, Bob Thornton, Christian Bale, Rourke, Jane Fonda, Jennifer Lawrence, Charlize Theron ... V bistvu bi težko našel top igralca, ki se ni vsaj za določeno zahtevnejšo vlogo pripravljal po tej metodi. Ni za vse vloge potrebe po bolj zahtevnih in poglobljenih pripravah, da bi se igralec počutil s karakterjem dovolj zlit.

Gre predvsem za to, da je Day-Lewis to prakso toliko bolj očitno in nadpovprečno zahtevno izvajal, ker si je za razliko od drugih igralcev tudi izbiral nadpovprečno psihofizično zahtevne vloge likov, s kakršnimi slehernik v današnjem času nima praktično nič skupnega (Poslednji Mohikanec, My left foot, In the Name of the Father, There will be blood, Tolpe New Yorka ... Ni, da ni). Drugi vrhunski igralci imajo v svoji karieri le eno do dve primerljivo psihofizično zahtevni vlogi (diCaprio, ki si je neznosno končno želel oskarja, je Revenant posnel skoraj izključno zato, da mu le ne bi bilo mogoče očitat, da ne zmore maksimuma, ker kaj bi pa še lahko sploh storil).

In trdit, da je posledica te metode izumetničenost na velikem platnu, nikakor ne zdrži vode. Kvečjemu obratno. In trdit, da naj bi bil Day-Lewis predstavnik te izumetničenosti samo zato, ker si si verjetno ogledal film Lincoln, v katerem ti ni teknil akcent (ki je seveda moral obstajat v avtentični maniri), je naravnost smešno. Če pogledaš na primer njegovo vlogo v There will be blood in npr. Boksar. Kot dve popolnoma različni osebi, ki te prilimata na veliko platno ali ekran. Tak razpon zmore redko kateri igralec. Povprečni morajo pač izbirat filme in bolj sebi prilegajoče like, tipske like, zato večino igralcev spremljamo v enih in istih tipih vlog, ki jim pač po naravi najbolj ustrezajo. Day-Lewis je upravičeno cenjen ravno zato, ker je uspel prepričljivo uprizorit paleto izredno različnih karakterjev.
anomis
# 22.02.2018 ob 14:05
Filma si še nisem ogledala, a si ga brez dvoma kmalu bom. V sposobnosti Day - Lewisa ne dvomim. To je igralec, ki nima konkurence in dejansko igralsko poslanstvo dojema in prakticira kot umetnost, kar se tudi močno pozna. Ima najkrajši seznam vlog in verjetno najdaljši seznam zavrnjenih vlog. Temu primerno, z daljšimi pavzami med vlogami in posvečanju drugim zanimanjem (čevljarstvo, tesarstvo, literatura ...), se vsaki vlogi tudi posveti v celoti in maksimalno utrudi. Ne le z vidika metodičnega pristopa, ampak tudi kot osebnost. Totalno kontra "filozofiji" hollywoodske industrije, kjer igra funkcionira precej bolj kot zgolj obrt, ki jo štancajo igralci štancajo s prioriteto v zaslužku, tako da moramo slej ko prej še tako dobrega igralca trpet v seriji vlog, ki so druga drugi enake. Anderson ima pa za sabo dva vrhunska filma (There Will be Blood in pogojno Boogie Nights - pogojno zato, ker je realizem podrejen določenim elementom dramatičnosti bolj za zabavo in halo efekt).
Bivši uporabnik
# 22.02.2018 ob 18:27
"Fantomska nit +4; Black panther -5. Kdo vas bo resno jemal?"

Če jih že plačujemo iz našega žepa bi lahko vsaj enega kompetentnega kritika zaposlili.
Mislim, da ne zahtevamo veliko.
ZRC
# 23.02.2018 ob 01:47
Anomis, res dober komentar.
Didl
# 02.03.2018 ob 21:08
Popravek:
"Manvillova je bila po krivici spregledana v naboru oskarjevskih nominirank"
Nič ni bila spregledana, saj je nominirana za oskarja.
don_lavtarini
# 28.02.2018 ob 03:10
Ravno iz kina.. film te potegne v dogajanje, v desetih minutah spoznaš sicer odlične karakterje ki se skozi film ne razvijajo preveč in njihove medsebojne odnose. Potem se vse skupaj ponavlja brez pravega dramatskega trikotnika, edino čustveno doživetje v dveh urah pa mi je dalo ko se nergač lewis trikrat vmes za minuto razneži. Komur ni dovolj fantastičen triumvirat igre glavnih igralcev in pričakuje katarzičen konec kot v tekla bo kri pa ga bo ta film pustil lačnega
Ghurka
# 22.02.2018 ob 14:12
Lewis je legenda ja,ampak Oscarja ne bo dobil iz čistega matematičnega razloga in statistike.
filmoljub
# 22.02.2018 ob 13:23
Še moje skromno mnenje. :)
Phantom Thread (2017)
sssitrap
# 22.02.2018 ob 14:46
meni je method acting totalno precenjena zadeva, še posebi v primeru DDL-ja ki na velikem zaslonu izpade povsem izumetničeno. če si dober in naraven igralec ne rabiš takih pretiranih priprav na vloge - tako kot precenjeni meryl mu fali tisti IT faktor in potem to skušata zamaskirati z raznimi naglasi in podobnimi forami.

to me spominja na tisto anektodo, ko so snemali maratonca in dustin hoffman več kot tri dni ni šel v posteljo ker je hotel v neki sceni delovati utrujeno. soigralec laurence olivier pa ga je vprašal "kaj ko bi preprosto poskusil z igranjem, fant moj?"
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tomb Raider
10
19. marec 2018 ob 18:16 Že kar precej oddaljenega leta 2001 se je v čevlje Lare Croft, ali bolje rečeno v njene mične obline, vživela seksapilna Angelina Jolie in kljub mlačnemu kritiškemu sprejemu dovolj navdušila ...
Več novic ...
Gledamo
link
Filmska recenzija: Kursk, prekletstvo globine
4
9. december 2018 ob 17:50 Ko je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja padel berlinski zid, tista stvarna manifestacija geopolitičnega koncepta železne zavese, v kateri se je udejanjala vsa brutalnost in absurdnost ...
Več novic ...
Kazalo