Ženske na kmetiji delajo vse in v vseh letnih časih: orjejo, žanjejo, skrbijo za živali, pripravljajo hrano – in v filmu Čuvarke Beauvois njihovemu pogosto težaškemu delu posveti skrbno pozornost. Foto: Kolosej
Ženske na kmetiji delajo vse in v vseh letnih časih: orjejo, žanjejo, skrbijo za živali, pripravljajo hrano – in v filmu Čuvarke Beauvois njihovemu pogosto težaškemu delu posveti skrbno pozornost. Foto: Kolosej
Film deluje kot izvrstna kostumska drama, vendar se izogne vsem njenim klišejem, zato ga lahko zlahka primerjamo s klasiki tega žanra. Foto: Kolosej

Gre za obdobje, ki ga na filmskem platnu v primerjavi z drugimi morda vidimo upodobljenega nekoliko redkeje; film Čuvarke pa hkrati osvetli plat tistega časa, ki tudi v obstoječih upodobitvah pogosto ostaja skrita. Čeprav zgodbo ključno določa vojna, bojišča sploh ne vidimo: film se posveča zgodbam tistih, ki so ostali doma – predvsem ženskam.

Beauvois sestavi odlično zasedbo treh igralk, za katere je skupaj s soscenaristoma po knjižni predlogi Ernesta Pérochona napisal večplastne, izjemno življenjske like treh žensk, ki morajo – ker so skoraj vsi moški odšli – preživeti same, kakor vejo in znajo. Nathalie Baye igra garaško, strogo matriarhinjo Hortense, njena resnična hči Laura Smet njeno vihravo, a osamljeno hčer Solange, novinka Iris Bry pa tiho, a samostojno Francine, ki jo Hortense zaposli kot deklo. V nekaj več kot dveh urah, kolikor traja film, Beauvois spretno in postopoma odkriva globine njihovih osebnosti: pokaže, v kakšnih okoliščinah lahko tudi sicer pošteni ljudje postanejo sebični, kako lahko tudi največji omahljivci v sebi skrivajo načelnost, in da dekliška naivnost še ne pomeni tudi nemočnosti.

Ženske na kmetiji delajo vse in v vseh letnih časih: orjejo, žanjejo, skrbijo za živali, pripravljajo hrano – in v filmu Čuvarke Beauvois njihovemu pogosto težaškemu delu posveti skrbno pozornost. Skozi pogosto simbolično izbrane kadre in nežno stilizirano, romantično fotografijo njegove stalne sodelavke Caroline Champetier prizori iz kmečkega življenja spominjajo na impresionistične slike ali romane Thomasa Hardyja, kot sta Daleč od ponorelega sveta ali Čista ženska.

Glavnino pripovedi nosijo ženske. Moški, čeprav so včasih prisotni, so bolj duhovi kot pa ljudje. Čeprav o vojni, ki so jo doživeli, ne govorijo, njihovi prazni pogledi dajejo vedeti, da vidijo ves čas, ko so budni, in sanjajo vsakič, ko zaspijo. Njihova izkušnja je preveč kruta, da bi v filmski pripovedi pustila prostor za romantične ali idealistične sklepe. Čuvarke so zadržan film, ki čustveno napetost gradi počasi, a so zato njegovi izbruhi čustev še toliko silovitejši. Film deluje kot izvrstna kostumska drama, vendar se izogne vsem njenim klišejem, zato ga lahko zlahka primerjamo s klasiki tega žanra.