Jauja: Raj na zemlji, Dva obraza januarja, Cesta ... Zdi se, kot da je Viggo Mortensen nenehno na lovu za naslednjim odprtim horizontom in širokokotno kamero, ki bo ujela človeško stisko v spopadu z elementi, pa naj bo to v Patagoniji ali gorovju Atlas. K sreči je Daleč od ljudi, celovečerec Davida Oelhoffna, boljši poskus v tej smeri kot številni prejšnji projekti z nekdanjim Aragornom v glavni vlogi: Mortensenu je pač na kožo pisana tiha kontemplativnost Camusovega eksistencializma.

Daleč od ljudi nas v 50. leta prejšnjega stoletja vrača zaradi svoje predloge: gre za adaptacijo kratke zgodbe Gost, Camusove alegorije napetih francosko-alžirskih odnosov v letih po drugi svetovni vojni. Scenarist in režiser Oelhoffen si je v odnosu do skopega besedila dovolil precej vsebinskih svoboščin (navsezadnje je spremenil konec), a ohranil njeno eksistencialistično jedro: usoda obeh protagonistov je iztočnica za vprašanja o osebni svobodi, odgovornosti za lastne odločitve in posameznikovem mestu v svetu.

Daru (Mortensen) je mož redkih besed (in izraza, ki skriva globoko, ponotranjeno bolečino in sugerira travmatično preteklost). V preprosti šoli sredi ničesar otroke alžirskih pastirjev uči geografijo in francoščino. Učitelj je razmišljujoč človek in pacifist, ki pa se v vrtincu uporniške vstaje konfliktu seveda ne bo mogel izogniti: na eni strani nanj pritiska francoska vojska, v kateri je nekoč služil, na drugi pa gverilci alžirskega odpora. Njegovo nevpletanje seveda obe strani interpretirata kot izdajo, sam pa kot v Alžiriji rojeni potomec španskih priseljencev ne more izbrati, kateri skupnosti pripada bolj in kateri manj. Vse skupaj se približa vrelišču, ko francoska vojska pred njegovimi vrati odloži ujetnika Mohameda (Reda Kateb), ki ga je treba odpeljati do bližnjega zapora, kjer ga čakata sojenje zaradi umora sorodnika in neizbežna smrtna kazen.

Če je bil v predlogi kdaj poudarek na nepremostljivih razhajanjih med različnima kulturama, so ta v ekranizaciji, ki peripetiji dodaja element potovanja in dogodivščine, popolnoma izgubljena: mirni učitelj se v stiski seveda izkaže za žilavega junaka, ki bi bil lahko potegnjen naravnost z Divjega zahoda, Mohamed pa je preprost, a plemenit "divjak", ki bi raje sprejel nezasluženo smrtno kazen, kot pa sprožil verigo krvnega maščevanja, ki bi se lahko vlekla še cele generacije. Na skupni poti bosta možaka seveda ugotovila, da sta si med seboj veliko bolj podobna kot različna, kar bo še dodatno utrdilo njuno robato, redkobesedno bromanco.

Film je za odtenek manj učinkovit na mestih, kjer se umika od camusovske lakoničnosti in izrecno pojasnjuje situacije ("To je vojni zločin!"), ki bi jih razumeli tudi iz konteksta oz. prevetrenih, izmozganih obrazov obeh protagonistov.

Direktor fotografije Guillaume Deffontaines (Ljubezen je popolni zločin, Mali Quinquin) v tem severnoafriškem vesternu opravi veliko delo: bolje kot vsak dialog zajame veličino prazne afriške pokrajine in majhnost človeških usod v primerjavi z njo; obenem uporablja predvsem igre (naravne) svetlobe in sence. Drugi vrhunski element je seveda izvirna glasbena podlaga, delo stalnih sodelavcev Nicka Cava in Warrena Ellisa, ki se (filmsko) očitno specializirata na ambient neonoir vesterna (The Proposition, Jesse James in strahopetec Robert Ford).

Čeprav boste težko našli vestern z manj akcije kot Daleč od ljudi, je igra obeh protagonistov dovolj niansirana, da obdrži gledalčevo pozornost - čeprav je Daru preveč moralno neoporečen in pokončen lik, da bi imel v zgodbi prostor za kak resnični razvoj in rast. V selitvi na filmsko platno se je nekje izgubila večina moralne niansiranosti, ki je praviloma del velike literature.

Ocena: 4, piše Ana Jurc