Zgodba o težavnem režiserju Ismaelu, čigar življenje je zaznamovano s spomini na izginulo ženo Carlotto in na brata, skrivnostnega vohuna Ivana, se s svojimi vzporednimi pripovednimi linijami namreč kaže kot sila raztreseno avtorsko delo, ki se nikoli ne more odločiti, v katero smer želi peljati svojo pripoved. Foto: Kinodvor
Zgodba o težavnem režiserju Ismaelu, čigar življenje je zaznamovano s spomini na izginulo ženo Carlotto in na brata, skrivnostnega vohuna Ivana, se s svojimi vzporednimi pripovednimi linijami namreč kaže kot sila raztreseno avtorsko delo, ki se nikoli ne more odločiti, v katero smer želi peljati svojo pripoved. Foto: Kinodvor

Prav na primeru filma Ismaelovi duhovi se najlepše pokaže moč francoske filmske industrije – položaj otvoritvenega filma v Cannesu filmu že vnaprej zagotovi prodajo v mednarodni distribucijski mreži, s čimer v države, kot je Slovenija, pridejo brez premisleka o kakovosti.

Ismaelovi duhovi, lanski otvoritveni film Cannesa, ki te dni začenja svojo pot po Sloveniji, je naslednji, ki ga bo najbrž doletela podobna usoda. Na prvi pogled sicer ni težko videti, zakaj so organizatorji največjega filmskega festivala na svetu temu filmu režiserja Arnauda Desplechina dodelili tako vidno mesto. Igralska imena, kot so Mathieu Amalric, Charlotte Gainsbourg, Marion Cotillard in Louis Garrell, že sama po sebi predstavljajo svojevrstno zagotovilo, da je režiserju uspelo zbrati najboljše igralce, kar jih premore francoska kinematografija. Kljub temu pa ogled filma razkrije, da se za bleščečo zunanjostjo skriva filmsko delo, ki se bolj kot s prepričljivostjo ponaša s pretencioznostjo.

Zgodba o težavnem režiserju Ismaelu, čigar življenje je zaznamovano s spomini na izginulo ženo Carlotto in na brata, skrivnostnega vohuna Ivana, se s svojimi vzporednimi pripovednimi linijami namreč kaže kot sila raztreseno avtorsko delo, ki se nikoli ne more odločiti, v katero smer želi peljati svojo pripoved. Desplechinov značilni literarni pridih pripovedovanja venomer ostane na nedorečeni meji med romantično dramo in metarefleksijo umetniškega ustvarjanja, ki mu avtor doda nekaj elementov vohunske kriminalke. Režiserski prijemi, s katerimi poskuša Desplechin filmu dodati pridih drugačnosti ali celo inovativnosti, večinoma izzvenijo v prazno, čemur ne pomaga niti izrazito teatralna igra Mathieuja Amalrica. Ismaelovi duhovi so tipičen predstavnik prevladujočega buržoaznega pristopa v francoskem filmu, ki je v svojem romantičnem artizmu popolnoma odsekan od vsakršne aktualne družbene realnosti.

Pogled na Desplechinovo filmografijo sicer razkriva, da je 57-letnemu režiserju ob številnih zelo dobrih filmih, kakršni so Kralji in kraljica (2004), Božična zgodba (2008) in Trije spomini na mladost (2015), že večkrat uspelo posneti kaj primerljivo medlega, nazadnje s filmom Jimmy P. leta 2013. A še bolj kot o razlogih za takšno nihanje v avtorjevem opusu se je pomembno vprašati, s čim si avtorji, kot so Desplechin, Francois Ozon ali Olivier Assays, kljub spreminjajoči se formi sploh zaslužijo reden abonma v slovenskih kinematografih, čeprav svetovna kinematografija v vsakem trenutku ponuja marsikaj zanimivejšega in navdahnjenega.

Prav na primeru filma Ismaelovi duhovi se najlepše pokaže moč francoske filmske industrije – položaj otvoritvenega filma v Cannesu filmu že vnaprej zagotovi prodajo v mednarodni distribucijski mreži, s čimer v države, kot je Slovenija, pridejo brez premisleka o kakovosti.

Prav na primeru filma Ismaelovi duhovi se najlepše pokaže moč francoske filmske industrije – položaj otvoritvenega filma v Cannesu filmu že vnaprej zagotovi prodajo v mednarodni distribucijski mreži, s čimer v države, kot je Slovenija, pridejo brez premisleka o kakovosti.