Gotovo ni naključje, da je še Supermanova oprava tokrat v temnejših,
Gotovo ni naključje, da je še Supermanova oprava tokrat v temnejših, "resnejših" odtenkih od tiste, ki smo je vajeni. Foto:
Po letih iskanja pobeglega Kal-Ela, ki je s seboj v kapsuli s Kriptona odnesel "kodo" za repopulacijo planeta, general Zod svoji "tarči" na sled pride na Zemlji. Zemljanom postavi ultimat: ali naj najdejo tujca, ki se skriva v njihovih vrstah, in mu ga izročijo, ali pa se pripravijo na uničenje. (Seveda tudi načrt A predvideva njihovo končno uničenje.)
Clarkovega krušnega očeta pesti slutnja, da bo sin zaradi svoje drugačnosti kaznovan, ne pa tudi sprejet in ljubljen.
Sicer vedno odlični Amy Adams, ki ustreza prototipu "pametnega seksi dekleta", pred kamero ne uspe ustvariti nobene kemije s Clarkom/Kal-Elom.
V novi interpretaciji Supermana ne boste priča "trapastim" podvigom iz prejšnjih filmov: Henry Cavill kot Superman pač ne bo zasukal sveta za nekaj stopinj v drugo smer in tako zavrtel časa nazaj, kot je to nekoč storil Henry Cavill. Foto: IMDb
Russell Crowe, ki se v svojih vlogah praviloma nikoli ne jemlje drugače kot smrtno resno, je tukaj Jor-El, skoraj božje preroški starosta s Kriptona (obenem pa ima veliko večjo vlogo, kot jo je imel kot isti lik Marlon Brando).

Jekleni mož bi - vsaj po najbolj optimističnih projekcijah - moral biti popolno ravnovesje med večplastnimi, kompleksnimi liki in inteligentnim scenarijem trilogije Temni vitez (to naj bi Supermanu zagotovila njena stebra, producent Christopher Nolan in scenarist David S. Goyer) ter vizualnimi ekscesi Zacka Snyderja, režiserja, ki je oral ledino s špartansko morijo 300. In čeprav film, ki mu naslov "blockbusterja leta" verjetno ne uide, "odkljuka" tako prvo kot drugo komponento, pa kot celota ne deluje zares.

Že po prvih prizorih je jasno, da je bila franšiza zastavljena resno: Kripton, ki ga bo vsak hip razstrelilo na prafaktorje, je dih jemajoča znanstveno-fantastična vizija goratega planeta na pragu državljanske vojne in ekološke katastrofe, poseljena s krilatimi zmaji in futurističnimi podzemnimi plantažami zarodkov. Pravkar rojeni Kal-El je (skoraj) edini prebivalec, ki bo kriptonsko apokalipso preživel: njegov samožrtvujoči oče, znanstvenik Jor-El (Russell Crowe), ga pred smrtjo izstreli v vesolje, da bi tako svoji rasi ponudil vsaj možnost preživetja. Za svoje uporništvo mora z življenjem plačati vojaškemu samodržcu, fanatičnemu generalu Zodu (Michael Shannon).

Ko po podaljšanem prologu pristanemo na Zemlji, nam Snyder namesto klasične zgodbe o idiličnem otroštvu nadnaravno močnega dečka postreže z veliko zanimivejšim, impresionističnim, v času preskakujočim nizom prizorov iz življenja bradatega samotarja brez stalnega prebivališča, priložnostnega delavca na naftnih ploščadih. (Prizori, v katerih sedemletnega Clarka muči rentgenski vid, ki ga ne more izklopiti, kadar ga ne potrebuje, in zvoki, na katere je občutljiv bolj kot navadni smrtniki, so med najboljšimi v filmu, obenem pa postavijo temelje za introspekcijo in eksistencialno agonijo, ki se zajedata v "nolanovske" superjunake.)

Dejstvo je, da Superman nikoli ni bil najzanimivejši stripovski lik za filmsko priredbo: resnoben, možat, neranljiv in brez kakršne koli šibkosti (z izjemo na Zemlji ne ravno dostopnega kriptonita): sicer je sirota, a - v nasprotju z Batmanom - ne pestuje fobij in travmatičnih spominov na smrt svojih staršev. Nasprotno, odraščal je v Smallvillu, prototipu ameriške podeželske idile v Kansasu, pod okriljem najboljših krušnih staršev, kar bi si jih lahko želel (Diane Lane in Kevin Costner). Že res, da mu v filmu skoraj do konca nihče ne reče "Superman", a že podatek, da je tisti "S" na njegovem kostumu v resnici kriptonski simbol za upanje, nakazuje, s kakšno kristusovsko-odrešeniško simboliko je lik tudi v svoji najnovejši inkarnaciji obtežen.

Težko si je predstavljati telesno popolnega Henryja Cavilla, da bi se, pa čeprav z debelimi očali zakamufliran v nerodnega, piflarskega novinarja Daily Planeta, lahko stopil z ozadjem - in v pričujoči "predzgodbi" mu tega tudi (še) ni treba: namesto z (rahlo absurdno in neverjetno) dihotomijo med superjunakom, ki rešuje življenja, in sivo miško, ki vsake toliko izgine v najbližjo telefonsko govorilnico, se Jekleni mož ukvarja predvsem s Clarkovim soočenjem z lastno identiteto in poslanstvom, z idejo, da bi bilo zanj morda varneje, da bi cel avtobus sošolcev pustil umreti v prometni nesreči, kot pa da jih je rešil in s tem tvegal razkritje svoje identitete. Je človeštvo pripravljeno na resnico o njem, ali pa bi ga iz strahu skušalo izločiti in uničiti, pred čemer ga svari krušni oče (Kevin Costner)? Celo odrasli Clark je videti, kot da se še ni popolnoma otresel svojega nezaupanja do rase, ki ji pripada samo na pol; prav ideja, da se izjemnost iz blagoslova lahko spreobrne v breme, je največja novost v Supermanovem izročilu, ki ga obenem približuje Batmanovi trilogiji.

Vse to premišljevanje o človeški naravi in strahu pred neznanim se mora v zadnji uri umakniti orjaški, (pre)dolgi, računalniško zgenerirani bitki med svetovoma, ki klasični format kopičenja eksplozij obarva z nolanovsko ljubeznijo do teme in apokaliptičnega uničenja (kolateralna škoda Supermanovega reševanja sveta je primerljiva z naravno katastrofo), a - roko na srce - kljub vrtoglavim akrobacijam kamere ne ponuja ničesar, česar ne bi mogli videti v Maščevalcih, Iron Manu ali Vzponu Viteza teme. Superman, ki bi moral biti prototip klasičnega junaka, primus inter pares, tako kvečjemu caplja za trendom računalniško generiranega uničenja - namesto da bi postavljal mejnike v svojem žanru.

Če je bila večina vlog zelo premišljeno razdeljena ravno pravim igralcem (še posebej Michael Shannon je srh vzbujajoč kot genetično sprogramirani bojevnik za kolonizacijo novih planetov), pa se za šibko točko izkaže lik Lois Lane (Amy Adams). Seveda je prav, da Lois v 21. stoletju ni samo nemočna avša, ki jo je treba reševati iz gorečih stavb in visokih nebotičnikov, ampak s Pulitzerjevo nagrado ovenčana raziskovalna novinarka, a njen lik je tako shematičen, da po nekaj časa deluje le še kot trmasta zalezovalka, na katero se Superman naveže iz - vsaj z našega zornega kota - popolnoma nepojasnljivih vzgibov. Ljubezenski zaplet v filmu, kakršen je Jekleni mož, sicer morda res nima osrednje vloge, a dalo bi se argumentirati, da ravno zaradi popolnega pomanjkanja kemije med protagonistoma celota med stopnjevanjem proti vrhuncu izgublja čustveno intenziteto prve polovice.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc