Gledamo
(1)
Na prvi pogled gre za zgodbo Florence Green, ki se v odmaknjeni angleški obmorski vasi odloči odpreti knjigarno. Foto: IMDb
Edini resnični Florencein prijatelj med domačini je bil Edmund Brundish, bogat samotar, ki je že zdavnaj spoznal, da na svetu vladajo gospe Gamart. Foto: IMDb

Dodaj v

Filmska recenzija: Knjigarna

V knjigarni nihče nikoli ni sam
12. junij 2018 ob 17:08
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Knjigarna je filmska priredba štirideset let starega romana angleške pisateljice Penelope Fitzgerald. Na prvi pogled gre za zgodbo Florence Green, ki se v odmaknjeni angleški obmorski vasi odloči odpreti knjigarno.

Da bo imela pri tem nekaj težav, ni nepričakovano, saj je knjigarna v takšnem ruralno-delavskem okolju tujek. Precej na začetku filma da nekaj prizorov slutiti, da veliko zanimanja za knjige v vasi ni, a pričakovana odsotnost bralstva se izkaže za prazen strah. Prave težave so drugje: Florence knjigarno odpre v hiši z imenom Stara hiša, s katero pa ima gospa Gamart, žena upokojenega generala, pripadnica višjega, skoraj aristokratskega sloja torej, ki živi v imenitni hiši na bližnjem posestvu in ima močne politične zveze, ki segajo vse do parlamenta v Londonu, drugačne namene: v njej želi kulturni center za razstave in koncerte. Knjigarna tako ni film o le eni osebi, ampak o trku različnih značajev in naravnanosti. Na eni strani je idealistična Florence, ki želi ohraniti pri življenju intimno srečo, saj je knjigarna zanjo tudi spomin na v vojni padlega moža, s katerim sta se spoznala v knjigarni in imela srečen zakon. Na drugi strani je gospa Gamart, katere prizadevanje za kulturni center ni prav nič idealistično, je projekt vzvišene gospe, navajene pritrjevanja in hvale, ki jo uverjata v njenem prepričanju, da sodi med "boljše" ljudi, ki se jim morajo drugi podrejati.

A tu so še drugi: preprosti delavski sloj, sicer čisto dobronameren, ki pa si lastno preživetje predstavlja le v nadaljevanju statusa quo, kot tak pa je orodje, čeprav morda nezavedno, v rokah gospe Gamart; BBC-jevec in koristolovec Milo North, ki je idealno skrito orožje gospe Gamart, saj zna biti očarljiv in zato uspešno prevara nekoliko naivno Florence. Edini resnični Florencein prijatelj med domačini je bil Edmund Brundish, bogat samotar, ki je že zdavnaj spoznal, da na svetu vladajo gospe Gamart, ljudje, ki jih označi kot "odvratne", pri Florence pa ceni pogum, da se s svojim početjem takšnim ljudem upira. Druži ju tudi ljubezen do knjig, eden najbolj prefinjenih prizorov filma pa nakaže, da se med njima razvije več kot le naklonjenost: ko se Florenceina dlan obotavljaje oprime njegove dlani, ko se s telesi približata in sta tudi njuna obraza tako blizu skupaj, da bi lahko sledil le še poljub, je pred nami čudovita, prav nič sentimentalna upodobitev prebujene ljubezni, ki pa se ne more uresničiti, saj se oba zavedata, da bi se morala srečati davno prej ali pa kar v nekem drugem življenju. Takšna soočenja značajev so seveda mogoča le, če so igralci odlični, in v Knjigarni so.

Naj dodam še, da se kljub Florenceinemu porazu film konča optimistično: pa ne, da bi se svet dalo spremeniti, izkaže se, da je pripovedovalka zgodbe deklica iz delavske družine, ki je Florence pomagala v knjigarni, čeprav ni hotela brati, in da ima kot stara gospa nekje svojo knjigarno, kjer pritrjuje spoznanju svoje nekdanje delodajalke, da v knjigarni nihče nikoli ni sam.

Miha Zor iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
arhitektka
# 13.06.2018 ob 06:17
Tole ni recenzija, to je napov3dnik. Pa še preveč vsebine izdate.
Gledamo
link
Liffe: Suspiria
1
16. november 2018 ob 07:14 Romantična drama Pokliči me po svojem imenu , obsijana s soncem italijanskega podeželja in zavita v topel plašč nostalgije, je bila marsikomu eden najljubših filmov lanskega leta.
Več novic ...
Kazalo