"Glavni razlog, zakaj se komune na dolgi rok niso obnesle, je to, da ko potegnemo črto, ljudje preprosto niso pripravljeni deliti in niso pripravljeni plačati cene skupnega življenja," meni danski režiser Thomas Vinterberg. Foto: IMDb
Thomas Vinterberg
"V komuno smo se priselili, ko sem imel sedem let. Ko smo prišli tja, sem tam videl dveletnega fantka, ki je v rokah držal steklenico piva. Rekel sem si: "Kaj za vraga je zdaj to?!" Foto: EPA

Tako se začne razvijati manjša komuna, kar je tudi naslov novega, na letošnjem Berlinalu predstavljenega filma Thomasa Vinterberga.

Uvodoma je treba izpostaviti, da ta naslov nekoliko zavaja. Bolj kot za združbo nekonformistov, kakršna je bila leta 2000 predstavljena v filmu Lukasa Moodyssona Skupnost, gre tukaj za sostanovalce ali nekakšen stanovanjski kolektiv. A to lahko Vinterbergovemu filmu, ki temelji na gledališki igri v soavtorstvu z Mogensom Rukovom, neformalnim botrom danskega gibanja Dogma 95, štejemo samo v dobro.

Namesto da bi skušal skozi filter nostalgije rekonstruirati idealistične zablode iz obdobja, ki ga je v Evropi najbolj zaznamovala epidemija levega terorizma, se osredotoča na človeško dramo. Najprej je tu družinski trikotnik Erika, Anne in njune najstniške hčerke Freje, skozi pripoved Vinterberg spretno lovi ravnotežje med njihovimi tremi perspektivami. Potem je tu pa še ljubezenski trikotnik, ki nastane ob Erikovi aferi. To osredotočanje na družinsko dramo bi nemara lahko bil tudi scenaristični očitek, da so vsi drugi sostanovalci samo statisti na njihovem ozadju brez kakšnega fabulativnega ali psihološkega razvoja.

Morda lahko naslov filma razumemo tudi ironično, kot posmeh. Najprej je tu nujnost materialne podstati, kot bi se temu reklo v marksističnem žargonu, oziroma podedovana razkošna vila. Potem so tu varne službe zgornjega srednjega razreda vsaj nekaterih članov skupnosti, ki omogočajo udobne bivanjske razmere, žebelj v krsto utopističnim projektom pa je spoznanje, da je bila želja po drugačnem načinu sobivanja mogoče samo izraz temeljnega nezadovoljstva v primarnem zakonskem odnosu ali preprosto krize srednjih let. Z nekaj interpretativne svobode pa lahko razumemo film (predvsem če mislimo na njegov konec) tudi kot prispodobo o prevzemu revolucije in neizogibnemu padcu njenih tvorcev.

Za Thomasa Vinterberga lahko ugotovimo, da deluje nekako binarno: ali snema pretenciozne artistične eksperimente, ki praviloma popolnoma spodletijo, ali pa zanimive družinske drame, pri katerih skozi na videz preprosto pripoved zmeraj razkrije še nekaj več. Film Komuna, pri katerem spretno prehaja med temeljno klišejskimi in prepoznavno življenjskimi situacijami, lahko vsekakor umestimo v to drugo skupino njegovih uspelih del, ob bok filmoma Praznovanje in Lov.

Gorazd Trušnovec iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).