Kongres je priredba distopičnega romana Stanisława Lema, v njem pa spet nastopi Ijon Tihi, ki ga slovenske bralke in bralci najverjetneje poznajo po njegovih Zvezdnih dnevnikih.

Ari Folman satirični pogled literarne predloge na utopično prihodnost preslika na Hollywood, ki svoje občinstvo vzgaja v obsedene privržence kulta mladosti. Narcisizem, ki ga pri tem sproža, je navzoč povsod in Dorian Gray se nenadoma zazdi kot povsem razumen človek, s tehnologijo prihodnosti pa postane del vsakdanje resničnosti tudi njegova metoda ohranjanja mladosti – vsaj pri filmskih igralcih in igralkah.
Za Robin Wright je obdobje Zlatice v Princesi nevesti ali Jenny v Forrestu Gumpu neizpodbitno mimo. Vse očitneje postaja, da vlog za igralke po štiridesetem letu v mainstreamovskem filmu tako rekoč ni. Da bi lahko ostala mlada za večno, tako privoli v digitalizacijo lastne podobe, ki jo v zameno za večno slavo njen filmski studio lahko uporabi v katerem koli filmu in kakor koli želi. Stapljanje resničnosti in iluzije, treznosti in halucinacij medijskih podob se v Kongresu kaže na več ravneh: od Robin Wright, ki igra izmišljeno različico same sebe, do oblike filma, ki prehajanje ponazarja z ustvarjalnim združevanjem igranega in animiranega. Velikopotezna zasnova filma, ki prav gotovo presega vsakdanje produkcijske okvire, je sicer povzročila, da so film po dolgih petih letih premierno predstavili šele lani v Cannesu, zdaj pa prihaja na redni kinematografski spored.
Na ravni pripovedi bi Folmanovemu Kongresu sicer lahko očitali marsikaj. Ta se namreč bolj kot povezana celota včasih zdi kot raztreseno beganje med lastno, ne najbolj prepričljivo scenaristično zasnovo ter temi in onimi deli literarne predloge; pri tem pa mu nikoli ne uspe zares zajeti ostrine izvirnika.

Zares zaživi šele v drugi, skoraj v celoti animirani polovici, ki osupne s svojimi fantazijskimi in psihedeličnimi vizualnimi akrobacijami, med katerimi lahko občudujemo vse od hotelskih uslužbenk v obliki napihljivih ženskih lutk do poppersov prihodnosti, ki ljudi za obdobje enega diha spremenijo v Marilyn Monroe, Johna Wayna ali celo Jezusa.
Pravzaprav film postreže s celotno paleto vizualnih referenc, od zgodnjih Disneyjevih risank in Popaja do renesančnega slikarstva in osupljive animirane različice Zevsove ugrabitve Evrope. Lemov črni humor in ostra družbena satira, ki v filmski pripovedi, predvsem njenem igranem delu, nikoli ne prideta zares do izraza, se bolj kot v čemer koli drugem odlično izrazita prav v nenavadnih, očarljivih in navdihujočih vizualnih, risanih domislicah, ki so pravi razlog za ogled Kongresa na velikem platnu.
Sklepamo lahko, da se Folman bolj kot kjer koli drugje znajde prav v animaciji; ta pa se izkaže tudi za obliko, ki kot urezana pristaja komentarju poblagovljenja človeškega videza in seksualnosti ter iluzorne narave medijske "resničnosti". Če je bila v Valčku z Baširjem uporabljena kot možnost za pobeg pred spomini, ki se zdijo preveč kruti, da bi lahko bili resnični, s Kongresom za avtorja animacija namreč postane prav tisto, kar je za prebivalce distopične prihodnosti v Kongresu iluzorna resničnost: sicer povsem jasno eskapistična, a hkrati vseeno nekaj, kar v nevzdržnosti resnice izberejo vedno znova.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.