Čeprav je britanskemu filmu v desetletjih po drugi svetovni vojni zgolj z opiranjem na lastno bogato tradicijo in na njegov edinstveni ter vedno kritični odnos do družbenega okolja, iz katerega je izhajal, uspelo doseči enega najbolj svojskih in prepoznavnih izrazov med povojnimi evropskimi nacionalnimi kinematografijami – ob na primer francoski in italijanski –, pa je za tisti del otoške filmske ustvarjalnosti, ki je v prvi vrsti stavila na komercialni dobiček, glavni vir navdiha še vedno predstavljal hollywoodski model žanrske produkcije. Pri tem pa je nadvse zanimivo, da je tovrstna britanska filmska produkcija največje uspehe dosegala takrat, ko si je drznila v konvencionalne hollywoodske obrazce vpeljati specifično britanske elemente. Eden najzgovornejših primerov je gotovo niz filmov o posebnem agentu s pooblastilom za ubijanje, ki je bil v službi njenega veličanstva. A pri tem tisti specifično britanski element ni toliko dejstvo, da je dotični agent, James Bond, deloval v službi njenega veličanstva, kot bi domnevala večina, pač pa izraziteje opozorilo, da premore pooblastilo za ubijanje. Britanska policija tega pooblastila namreč nima, saj prepoznavni "bobbieji" ne smejo nositi niti orožja. Podoben uspeh je dosegla tudi sodobna otoška kriminalka, ki je v hollywoodski žanrski vzorec vnesla stopnjevanje in karikiranje nasilja ter izdatno mero značilno britanskega humorja.

In prav zaradi tega je tudi kriminalna drama Nož v hrbet, celovečerni prvenec Adama Smitha, ki se je v teh dneh pojavila na platnih domačih kinodvoran, vzbudila precej pozornosti. Delno je razlog za to seveda tudi v tem, da je Smith k oblikovanju glasbene opreme filma povabil priljubljeni britanski elektroduo The Chemical Brothers – zanje je sicer posnel nekaj nagrajenih glasbenih spotov –, ki je odlično opravil svoje delo. A vsaj pri ljubiteljih filma so še več pozornosti pritegnile prve novice o filmu, ki so opozarjale na to, da je Smith klasični vzorec kriminalke prepletel s tisto značilno britansko družbenokritično nastrojenostjo in poudarjeno senzibilnostjo za družbena vprašanja. In res lahko gledalec že kmalu ugotovi, da se avtor pri podajanju zgodbe o kriminalni združbi – oziroma, če smo natančnejši, družini, saj imamo opraviti predvsem s člani družine Cutler, ki ji s trdo roko vlada najstarejši član, oče in ded Colby –, nastanjeni na angleškem podeželju, osredotočil predvsem na njihovo notranjo, družinsko dinamiko, ne pa na njihove kriminalne podvige. V središču dogajanja je namreč konfliktno razmerje med Colbyjem in njegovim najstarejšim sinom Chadom – vlogi zasedata izvrstna Brendan Gleeson in Michael Fassbender –, saj prvi vztraja pri brezpogojni zavezi vseh članov družinski tradiciji, torej kriminalu, medtem ko hoče drugi svojim otrokom omogočiti drugačno, normalno življenje. Ljubitelje žanra bo to nedvomno razočaralo, a Smithu gre priznati, da si je vsaj v izhodišču zastavil nadvse zanimiv filmski eksperiment. Žal pa se mu ta kljub resnično izvrstni igralski podpori ni najbolj posrečil. Ni namreč mogoče prezreti, da je Smith ostal nekako razpet med željo po žanrskem spektaklu in razvoju intenzivne, skrajno konfliktne družinske dinamike. Škoda, saj prav tovrstna dela britanskemu filmu prinašajo tisto otoško posebnost in ustvarjalni presežek, ki jih dviga nad gole posnemovalce hollywoodskih vzorcev.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.