Na prizoru robota, ki pred kuliso Hongkonga v prah zmelje pošast, je nekaj preprosto ... katarzičnega. Film morda ne premore presežka možganov, ima pa zato toliko več duše.

Guillermo del Toro, genialni mehiški režiser, producent in scenarist na področju nadnaravnega in grozljivega, je eden redkih, ki je očaral tako art entuziaste kot tudi stripovske "fanboye" - prve s svojimi morbidnimi, alegoričnimi pravljicami v španščini (Hudičeva hrbtenica, Panov labirint), druge s prvim in drugim Hellboyem (iz katerih je v pričujoči film uvozil Rona Perlmana). Potem ko mu je med prsti spolzela ekranizacija Hobita, je mainstream sklenil zavzeti po drugi fronti: z apokaliptično, z računalniško animacijo preobloženo bitko med orjaškimi stroji in še večjimi pošastmi, v kateri se odloča usoda planeta. Subtilnost tukaj torej ni bila ključna beseda.

Ognjeni obroč, nekakšen križanec med orgijo bojujočega se železja (Transformerji) in distopično vizijo prihodnosti človeštva (Iztrebljevalec), je postavljen v ne tako zelo oddaljeno prihodnost. V strahu pred vesoljsko invazijo smo se vedno ozirali v nebo, izvemo v prologu, pa bi morda morali gledati v tla. V morje. Leta 2017 so iz razpok med tektonskimi ploščami namreč začele lesti orjaške morske pošasti, v primerjavi s katerimi je Godzilla videti kot udomačen kuščar, in pustošiti po državah, ki ležijo ob morju.

Stara zgodba, torej. Nov pa je bil odgovor ljudi: sestavili so orjaške robote, jagre, ki se po velikosti lahko kosajo s kajdžuji (japonska beseda za orjaško pošast). Vsakega jagra upravljata po dva pilota, ki morata za to nalogo med seboj vzpostaviti nekakšen most med zavestma (zelo očitna metafora za medčloveško povezanost, ki je vizualizirana presenetljivo podobno kot v Izvoru, obenem pa služi kot rahlo cenena scenaristična bližnjica, ko je treba razkriti ozadje in skrito bolečino katerega od likov).

Po nekaj spektakularnih prizorih bitk s tolikšno kolateralno škodo, da se vprašaš, ali se ima sploh smisel boriti, kaže, da se kajdžuji prilagajajo borilnim metodam jagrov in v vojni počasi zmagujejo. Načrt b) - človeštvo sklene, da bomo preprosto zgradili orjaški zid, ki bo pošasti zadržal na drugi strani - je še manj obetaven (očitno nihče ni videl Svetovne vojne Z, da bi vedel, da se to ne bo obneslo). Medtem - da zgodba ne bo povsem brez globljih etično-moralnih naukov - izvemo tudi, da so nas kolonialistično naravnane pošasti v sredici Zemlje čakale že od časov dinozavrov, a niso mogle na plano, dokler nismo atmosfere onesnažili dovolj za njihov okus ...

Preden se človeštvo dokončno skobali na hrbet in umre, se seveda pojavi še poslednje upanje, stoični general, veteran vojne s kajdžuji, ki je upokojene jagre pripravljen zbrati v Hongkongu in jih aktivirati še za zadnji obupani spopad z močnejšim sovražnikom. Za to nalogo zbere najboljše pilote z vseh robov obroča: tu sta dva Avstralca, Rusa, Kitajca, Japonka Mako, ki se ne upa upreti avtoriteti generala/očeta, a sanja o tem, da bi sama lahko bila pilotka (Rinko Kikuchi), in seveda Američan Raleigh (Charlie Hunnam), ki za seboj prenaša krivdo in travmo smrti svojega prejšnjega kopilota in brata.

Idris Elba je kot poveljujoči general svojemu imenu primerno - Stacker Pentecost - dostojanstven in strah vzbujajoč, pa čeprav ga scenarij obteži z nekaj boleče klišejskimi spodbudnimi govori tipa Dan neodvisnosti ("Danes bomo odpovedali apokalipso!"). Ron Perlman je v svoji malo na silo raztegnjeni cameo vlogi pač nepozabna pojava, za komični vložek pa naj bi poskrbel par odbitih znanstvenikov, ki nista niti približno tako smešna, kot si sama predstavljata, da sta (Burn Gorman in Charlie Day, ki ga od hiperaktivnega "Charlieja" v Sončni Philadelphiji ne loči nič razen debelih očal). Sicer neizpodbitno čedni Hunnam je preprosto premalo karizmatičen, da ga stroji in zmaji v tem filmu ne bi zasenčili, Kikuchijeva pa je prejokava in prepohlevna, da bi bila všečna akcijska junakinja. Ampak Ognjeni obroč konec koncev ni film, ki bi temeljil (ali vsaj hotel temeljiti) na globokih dialogih in kompleksnih odnosih med junaki.

Je pa zato, kot je pri poletnih spektaklih počasi že samoumevno, vizualno impresiven: računalniško zgenerirane pošasti so narejene tako precizno, da si ne moreš kaj, da ob pogledu nanje ne bi zazeval (čeprav bi si morda človek želel boljši razgled nanje: zakaj se morajo vsi ključni spopadi odvijati sredi noči, v nalivu ali pa kar na dnu oceana?). Vseeno ima del Toro dober občutek za akcijske prizore: v nasprotju z Michaelom Bayem kadra ne spreminja vsaki dve sekundi, tako da gledalec lahko dobi občutek, kaj se v spopadu dejansko dogaja, in ne samo vrtoglavice od vsega histeričnega opletanja.

Ognjeni obroč ni ravno natrpan s humorjem, a apokaliptični filmi, ki sami sebe jemljejo resno, le redko so: zdi se, da je del Toro namerno privzel karikirano resno držo žanra, obenem pa se je vsaj do neke mere ognil patriotsko-mačistični prenapihnjenosti številnih svojih predhodnikov.

Seveda bi se dalo luknje v zgodbi in druge napake naštevati do onemoglosti, a obenem je nekaj privlačnega na nesporno cenjenem režiserju, ki se ne sramuje svoje fascinacije s pošastmi in orjaškim spektaklom, ki hoče, da ga filmska izkušnja še vedno fascinira, kot ga je v otroških letih. Njegova večkrat izpovedana ljubezen do japonskih filmov o pošastih z Godzillo in Mothro na čelu je tukaj očitna in končnemu izdelku vdahne tisto malo duše, ki je manjkala drugi, prav tako z uničenjem natrpani polovici Jeklenega moža. Ognjeni obroč ni popoln ali intelektualen film - cinična, samo z zaslužkom v mislih posneta brezumna zabava pa tudi ne.

Ocena: -4; piše Ana Jurc