Gledamo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 7 glasov Ocenite to novico!
Prebujanja
Gre za zgodbo o odraščanju, kljub temu, da glavni liki trkajo na svoja štirideseta leta in jih vsakega po svoje zalezuje kriza srednjih let. Dogajanje je postavljeno v spalnice vseh šestih protagonistov, pravzaprav kar v njihove postelje, ki so tudi glavna kulisa celotnega filma. Foto: Kolosej
Prebujanja
Prebujanja glavnih likov niso zgolj fizična, ampak predvsem mentalna. Skozi film pa vsak na svoj način spoznava, da je odraščanje proces, ki se nikoli zares ne konča. Foto: Kolosej

Filmska recenzija: Prebujanja

Najnovejši slovenski film v kinematografih
1. november 2017 ob 11:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Čeprav je slovenski film že na prelomu stoletja radikalno spremenil svojo podobo in se odrekel tistemu, pri gledalcih tako osovraženemu "vase zaverovanemu intimističnemu artizmu", pa se predsodkov o negledljivosti in nefilmičnosti še dolgo ni mogel otresti.

In to kljub temu, da so celo v mednarodnem okolju začeli glasno opozarjati na in hvaliti novi "mladi slovenski film". Ta je do danes osvojil že vrsto najprestižnejših mednarodnih nagrad in se dodobra uveljavil v mednarodnem prostoru, kamor ga danes že skoraj samoumevno vabijo. Še pomembneje pa je dejstvo, da mu je uspel miselni obrat, s katerim je svoj pogled iz naših spalnic, če malce karikiramo, usmeril v širši družbeni prostor in ga začel kritično motriti. Spomnimo se le minulega Festivala slovenskega filma: od velikih nagrajencev, kot so Bičkova Družina, Burgerjev Ivan, Rudar Hanne Slak in Cvitkovičeva Družinica, pa do morda ne tako opaznih, a nič manj zanimivih del, kot so Turkov Dobro unovčeno popoldne ali Šantičev Moderne kunst – prav vsa so kritično motrila družbeno okolje, iz katerega so izhajala.

Zato je premiera novega slovenskega filma, dela Prebujanja Petra Bratuše, vzbudila nemalo pozornosti, saj nas je, če znova malce karikiramo, vrnila v domače spalnice. Bratuša nam v njem namreč predstavi "spalnično življenje" treh, med seboj ohlapno povezanih parov – veže jih namreč dejstvo, da so bili sošolci v srednji šoli –, ki so se znašli na življenjskem razpotju.

In čeprav je po "arhaičnem" močno zaudarjala tudi premierna predstavitev filma – ne toliko zaradi umestitve v gledališče, pač pa zaradi težnje po glamurju za vsako ceno –, sem si iskreno želel, da bi v tej avtorjevi odločitvi videl pogumno potezo kljubovanja duhu časa ali celo subverzivnega vnosa družbene dimenzije v pregovorno intimi namenjene spalnice. Bratuše se namreč še kako dobro spomnimo kot avtorja zanimive televizijske serije Življenje Tomaža Kajzera, v kateri se je lotil vprašanj identitete.

A po ogledu tega, na vizualni ravni nedvomno izpiljenega in estetsko spoliranega dela, v katerem posamezni igralci – prav na teh sloni večina filma – znova opozorijo na svoj izjemni igralski potencial (Pirnata je nemogoče spregledati), se je bilo težko otresti občutka neizpolnjenosti. Večino dogajanja je avtor namreč umestil v dialoge, ki pa se v drugi polovici filma začnejo izčrpavati okoli enih in istih tem. Pa tudi prek izrazito intimnih problemov predvsem moških likov stopimo le redko. Tako je morda še najbolj zanimiv pogled, ki vznikne kot stranski produkt teh – pogled na položaj ženske, ki jo danes moški dojema ali kot objekt erotičnega poželenja, kot nostalgični ljubezenski spomin ali kot grožnjo svojim ambicijam.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Chief.117
# 01.11.2017 ob 12:05
Okej. Tekst prebran. Kje je recenzija?
cene vols
# 01.11.2017 ob 12:02
Iz napisanega sklepam, da gre spet za en film brez zgodbe. Pač nova verzija nekih medsebojnih odnosov, katere vrhunec so dialogi.
crtomirjansa
# 01.11.2017 ob 11:40
Kasne so to bucke, a ti j vsec al ne?
Nskoncnega filozofiranja in Izrazov kot je: "vase zaverovanemu intimističnemu artizmu" resnicno ne potrebujemo.
Osebno sem zelo skepticen do projekta, upam, da me film preseneti, vendar si ga bom ogledal sele ko bo dostopen na netu...
slaya
# 02.11.2017 ob 16:13
@anomis:

Ne gledam pop tv, kanal a, planet tv. Govorim sem nasplošno in tudi po spominu zadnjih filmov. Oba filma sta se predvajala letošnjem letu na SLO1.

Kader z Jernejem Šugmanom in nekim dekletom, sedeča za mizo v kuhinji/dnevni - hiši so včasih temu rekli. Imaš za kader, ki je dolg nekaj minut, dve postavitvi kamere. Ena taka, da zajame celo mizo bolj od daleč in torej tudi oba sedeča za njo. Druga kamera kaže Šugmana bolj od blizu, včasih, ko govori, statična kamera. Pogovarjate se o ničemer in kamera je tako bedasto postavljena, da je slika še bolj dolgočasna od dialoga samega. Verjetno je to bil namen! To je umetnost. Ja, tista slovenska, zintrovertirano zdolgočaseno pasivizirana umetnost.

Drug primer. Enako film na SLO 1. Neki upokojenci se na nekih izobraževanjih za vseživljenjsko učenje učijo uporabe računalnika. Tu smo pri slovenski najljubši sceni v filmih. Pouku. Kaj se v filmu dogaja zadnjih 20 min. Kader iz tega učenja, nato nek kader v naravi ali nek bolj abstrakten kader. In spet smo pri teh seminarjih. Kjer se ne dogaja nič. Ni zanimivo, ni zabavno, ni inteligentno, dialogi so skopi, učitelj razlaga kar pač razlaga, upokojenci se malo spogledujejo, gremo na drug kader in spet smo v tej učilnici. Te kadri iz učilnice se ponovijo večkrat zapored. Golo nabijanje igranega časa. Da cajt mine, da smo bližje koncu, da smo bližje nečemu kar bomo lahko označili kot celovečerec, ko bomo zaprosili za subvencije pri ministrstvu za kulturo. Nobenih limonad, drame, resni filmi. In če jaz posplošujem na primeru videnih filmov na SLO1, ti pa posplošuješ na primeru parih filmov, ki so prejeli nagrade in ki jih označiš za uspešne, in potem rečeš, zdaj bom pa jaz na podlagi teh filmov napisala kakšni so slovenski filmi.

In to, da Slovenija premore odstotkovno zavidljiv delež uspešnih filmov? Prosim? Kako si pa prišla do tega izračuna? Malo zreducirala tisto kar se smatra pod uspešno in postavila letvico malo niže, nato pa število filmov, ki se posname na leto, malo oskubila in dobila rezultat, ki je?

Prosim, postrezi mi s tem načinom izračuna, to je: kaj se šteje pod uspešen film, koliko je slo. filmov posnetih v enem letu in nato % uspešnih. Nato pa prosim še za primerjavo z ostalimi luzerskimi državami, ki jih mi v filmski produkciji prehitevamo po levi in desni.
kingestone
# 08.11.2017 ob 14:48
govorit kako je 'slovenski' film uveljavljen lahko piše samo nekdo ki se napaja iz državnih jasli.
ker v sloveniji imamo dve vrsti filmov: takšni ki jih režirajo slovenci v tujini in so uspešni, in takšni ki jih režirajo slovenci doma samo da pokurijo davkoplačevalski denar.
drugih ni, in to ne moremo reči da je 'slovenski' film.

tale film kot tak pa te recimo pusti ravnodušnega; pogledal si si ga, čas ni šel v nič, ampak da bi kaj imel od tega pa načeloma ne...
kritika tu zapisana pa je tudi plod zgolj nekoga ki je predolgo študiral na FDV
ginza
# 08.11.2017 ob 10:42
Eden boljših modernih slo filmov, ki sem jih videla, je bil Izlet. Film, kjer se dejansko samo pogovarjajo, vendar pa imamo nekaj vizualne dinamike in na koncu pridemo do bistva zgodbe. Tudi igralci so dobri, presenetljivo. Čeprav je isti scenarist kot pri Dvojini in Razrednem sovražniku, ta film funkcionira, ostala dva pa ne.

Ta film Prebujanja pa moram še gledati preden komentiram.
ginza
# 08.11.2017 ob 10:33
@anomis

Evo, ti dam recenzijo še enega uspešnega slov.filma, Petelinji zajtk. V filmu je en kup popolnoma nepotrebnih in nekoristnih likov, ki so tam zato, ker so bili tudi v romanu, zdaj pa filajo prizore brezciljnega pogovarjanja in nakladanja. Folku so sicer všeč, ker govorijo v prekmurščini in so kao smešni. A vse kar delajo je, da sedijo, kadijo in se pogovarjajo, o ničeme, kar bi imelo vezo z samo zgodbo filma. To isto počnejo tudi glavni junaki, sedijo, se pogovarjajo in kadijo. Kamera pa vse snema iz enega kota in enega plana. Dolgčas. Temu jaz rečem tatalno pomanjkanje režiserske kreativnosti. Pa seveda, ni filma, če ne pokažeš vsaj en par jošk. Še najboljši prizor je tisti s Severino. Ne rabiš veliko denarja, da kamero, ki jo že imaš najeto in plačano za tisti dan, prestaviš še za 3 metre v levo, pa malo zooma narediš in imaš nov kader. Hitchcock je rekel, da je drama "življenje, iz katerega izrežemo ven vse dolgočasne dele".
ginza
# 08.11.2017 ob 10:16
@anomis

Res je, Hollywood posname veliko "šodra", kot ti praviš, ampak holivudski šoder je še vedno 10x boljši od slovenske "umetnosti". Žal je tako. Poleg tega se Hollywood financira s privat denarjem in lahko dela, kar hoče, saj se igrajo z lastnim denarjim in tvegajo lastne glave. Zato tudi poskrbijo, da delo dajo v roke sposobnim in talentiranim ljudem. Pri nas pa je film financiran s strani davkoplačevalcev, nihče ne odgovarja za kvaliteto ali uspeh filma, zato talent, znanje in sposobnost ne igrajo nobene vloge.

In ja, kvaliteta filma je določena tudi s tem, koliko pozicij ima kamera, kajti vsaka pozicija kamere, kot kamere, velikost plana, ekspozicija, statičnost/gibanje kamere, dolžina kadra itd. gledalcem pošiljajo sporočila in pripovedujejo zgodbo. Lahko imaš snobovski odnos do Hollywooda kolikor želiš, a Hollywood je tisti, ki je postavil standarde filmske umetnosti in ki te standarde še naprej razvija, pa če ti je všeč ali ne.
ginza
# 08.11.2017 ob 10:05
@Slaya

Se čisto strinjam s tabo. Vse, ker si povedal, je točno tako. Oči so me bolele, ko sem gledala, trenutno enega najbolj cenjenih slov.filmov Razredni sovražnik. OMG, ker dolgčas. Plani brez kontra planov, kamera kaže tisti lik, ki ne vodi prizora (prizor 4-5 učencev pri ravnateljici npr.), učilnica (pouk se zdi najljubši prizor slov.filmih, res je) vedno snemana iz istega kota, vse je snemano z roke. Šlampasto do konca. Samobor je kot bad guy tako neprepričljiv, tako brez karizme in izraza, da so otroci amaterji boljši od njega. Vse kar počne v filmu je, da stalno citira enega in istega nemškega avtorja. Gledališka igra na filmu pač ne funkcionira. Kdo je glavni junak v filmu, ne vemo. To naj bi bili kao vsi dijaki, ampak to ne funkcionira. Dramatično je treba vedno izpostaviti enega samega, ki vodi zgodbo. Najbolj me je pa zmotilo to, da scenarist ni naredil domače naloge in raziskal fenomena samomora, ki ga v filmu obravnava tako mimogrede, kot da kaj takega stori človek že zaradi najmanjše težave v šoli. Niti fenomena psihičnega trpinčenja, kot da je psihično trpinčenje že samo učenje nemškega jezika. V glavnem, šlampasto do konca. Edina dobra stran tega filma je igralka, ki igra učiteljico, ki gre na porodniško (ne vem imena). Pri njej si vsaj videl kakšna čustva, njo bi še dala v kak film.
anomis
# 04.11.2017 ob 15:23
@slaya:

Ne vem, o katerem filmu govoriš sicer, ker je Šugman igral v več le teh. Vem pa zagotovo, da se filma ne ocenjuje le po tem, kolikokrat se prestavi kamera. Po potrebi. Odvisno, kaj hočeš prikazat, česa se lotevaš. Niso vsi filmi hollywoodske akcije in hollywoodske akcije niso merilo. Da zaključiš, kako se dva pogovarjata o ničemer, je tvoja sodba, ne vem, če bi bila tudi moja. Recimo eden izmed najbolj vrhunskih filmov, kar sem jih kraj videla - Winter Sleep (turški), bi lahko rekli, da se tri ure protagonisti v njem samo pogovarjajo, ampak kako in kaj.

Film o nekih upokojencih sklepam, da je film Matevža Luzarja Srečen za umret. Simpatična komična drama na temo življenja upokojencev v upokojenskem domu. S tvojo oceno prizora se nikakor ne strinjam. Gre za realističen prikaz dogajanja in v tem prizoru se ne dogaja le to, da učitelj razlaga in upokojenci se učijo, ampak je prikazovana tudi dinamika zbliževanja med glavnima protagonistoma, česar pa verjetno ti nisi uspel zaznat. Problem je v tem, da navlečenost na dinamično posnete in povsem nerealne hollywoodske povprečne filme pri ljudeh povzroča poglabljanje pomanjkanja koncentracije za dojemanje detajlov in globljih sporočil, kako se odvijajo v realnem življenju. Hollywoodska industrija pač podebilja.

Do izračuna nisem prišla jaz, se mi zdi pa povsem logičen in očiten. Nič ni treba skubit. Glede na produkcijo je v Sloveniji delež filmov, ki žanje uspehe (meri se pač po osvojenih nagradah v tujini in doma, ampak v tujini je seveda bolj relevantno). Pomisli, koliko šodra posname Hollywood in zmeče denarja v luft za kokičarsko publiko, da na koncu dobimo vsako leto nekih deset filmov, o katerih se piše in govori in jim podelijo kakšnega oskarja (pri čemer so tudi oskarjevski filmi ponavadi bolj zlobirani in politično motivirani kot pa resnično kakovostni in vsebinsko nadpovprečni v primerjavi z evropsko produkcijo). In mimogrede, če še nisi slišal ... Slovenija namenja najnižji del finančnih sredstev filmu v celotni Evropi, kar je velika sramota, pa še vseeno režiserji uspevajo in na festivalih v tujini stojijo ob boku z najbolj renomiranimi avtorji (Cvitkovič, Kozole, Biček, Gorkič ...) Verjetno mi tega, kako dobro se slovenski film promovira in kako uspešno lahko lobira pri nagradah ni treba posebej omenjat. Ker to ne obstaja pri nas.
anomis
# 01.11.2017 ob 15:41
@slaya:

Vse, kar si zapisal(a) so zastareli miti. Nič od tega ne drži za slovenske filme že več kot deset let. Seveda še posebej za uspešne slovenske filme ne, ki pobirajo nagrade tudi in predvsem v tujini (neuspešni ne štejejo, saj nobena država na svetu nima izključno vrhunskih izdelkov in Slovenija premore odstotkovno zavidljiv delež uspešnih filmov). Povej, katere slovenske filme si nazadnje gledal, da bi jim lahko kaj takšnega očital. Še posebej dialoge v knjižni slovenščini in govor, kot da so v gledališču. Mogoče gledaš samo slovenske limonade, ki jih rolata POP TV in Planet, pa po tem sklepaš. Ker tisto je pa res obup, ker je pač delano za nezahtevno bebavo rajo in na hitro, tako da ni važno, če se kaj zatika. Treba je tudi govorit pravilno slovenščino in razločno, da razume vsak otrok, ker so otroci tudi ključna publika (na žalost otrok) teh polizdelkov. Ampak ne tega mešat s slovenskimi filmi, kakršni so na primer omenjeni tudi v recenziji.
slaya
# 01.11.2017 ob 12:29
Če bi bili vrhunec slovenskih filmov dialogi, bi bili filmi lahko še vedno vrhunski. Tako pa so vrhunec slovenskih filmov dolgi premori med dialogi s posnetki nekoga, ki nekam odhaja ali prihaja. Bistvo tega ni v tem, da se vzbuja neko intimnost, ampak je samo nabijanje časa, ker očitno nimajo scenarističnega materiala za en celovečerec. Potem so značilnost posnetki kadrov, ki so posneti z dvema statičnima kamerama, brez neke kreativnosti pri postavitvi kamer, kot da jih je nekdo tam odložil in pustil tam za celi dve minuti, kolikor traja kader. Potem občasno zatikanje med dialogi, ker se jim očitno niti ne ljubi ponoviti kadra v takem primeru. In pa seveda značilni neživljenjski pogovori, ki so: a) ponavadi v neki knjižni slovenščini, ki je nihče ne govori, b) govorijo kot da so v gledališču, c) popolnoma plastični in neživljenjski.
Filmske recenzije
link
Ognjišče: islandska drama o prvi ljubezni, ki je navdušila občinstvo Liffa
2
20. november 2017 ob 13:57 Po izredno tesnem boju in preobratu v zadnji etapi je s povprečno oceno občinstva 4,79 v "tekmovanju priljubljenosti" na Liffu zmagala islandska drama Ognjišče.
Več novic ...
Gledamo
link
Ognjišče: islandska drama o prvi ljubezni, ki je navdušila občinstvo Liffa
2
20. november 2017 ob 13:57 Po izredno tesnem boju in preobratu v zadnji etapi je s povprečno oceno občinstva 4,79 v "tekmovanju priljubljenosti" na Liffu zmagala islandska drama Ognjišče.
Več novic ...
Kazalo