Poljakinja Eva Cybulski je ob prihodu na ameriška tla obsojena na ulice Manhattna, kjer se je prisiljena prepustiti skrbi dvoličnega zvodnika Bruna. Foto: Kolosej
Poljakinja Eva Cybulski je ob prihodu na ameriška tla obsojena na ulice Manhattna, kjer se je prisiljena prepustiti skrbi dvoličnega zvodnika Bruna. Foto: Kolosej
Priseljenka
Filmu kljub vrhunski igralski zasedbi s Joaquinom Phoenixom, Jeremyjem Rennerjem ter izvrstno Marion Cotillard v glavnih vlogah, zmanjka sape pri avtorski viziji. Foto: Kolosej
Priseljenka
Eva bi se po vsem trpljenju zlahka kvalificirala za mučenico, svoje breme pa temu primerno prenaša graciozno in lucidno vse do konca. Foto: Kolosej

Piše se leto 1921. Na Ellis Islandu se le lučaj od Kipa svobode izvajajo registracije priseljencev, ki v iskanju svetle prihodnosti prihajajo od vsepovsod. Med njimi je tudi nesrečna Poljakinja Eva Cybulski. Starše je izgubila v pogromih, sestro ima v karanteni, saj je med potjo v ZDA zbolela za tuberkulozo, sama pa postane obsojena na ulice Manhattna, kjer se je prisiljena prepustiti skrbi dvoličnega zvodnika Bruna, ki jo vpreže v spone prostitucije. Štrene dodatno premeša vrnitev Brunovega bratranca, čarodeja Emila, ki pri Evi znova obudi upanje, pri Brunu pa stare zamere in bolestno ljubosumje.

Gray se kot režiser in scenarist svoje tragične pripovedi loteva v maniri velikih cineastov, kakršni so bili Bresson, Dreyer ali Rossellini ter v mukah svoje junakinje išče transcendentno izkušnjo religioznih razsežnosti. Eva bi se namreč po vsem trpljenju zlahka kvalificirala za mučenico, svoje breme pa temu primerno prenaša graciozno in lucidno vse do konca, ko ugotovi, da premore do Bruna in hkrati do Amerike tudi odpuščanje in ljubezen.

A zdi se, kakor da filmu, kljub dovršeni fotografiji v odtenkih sepije, ki se formalno približuje fotografijam z začetka 20. stoletja in kljub vrhunski igralski zasedbi z Joaquinom Phoenixom, Jeremyjem Rennerjem ter izvrstno Marion Cotillard v glavnih vlogah, zmanjka sape pri avtorski viziji. Gray namreč postreže s korektno kostumsko dramo, ki pa ji manjkajo pravi presežki, tako da hitro potone v povprečje sorodne hollywoodske produkcije. Za konec se postavlja vprašanje, zakaj se je Gray odločil zgodbo o priseljencih in izkoriščanju, ki je boleče aktualna in obenem brezčasna, zaviti v skorajda kičaste tančice stilizirane preteklosti in romantičnih odnosov, svojo protagonistko pa kljub plemeniti trpežnosti prepustiti v pasivnosti.

Matevž Jerman, iz oddaje Gremo v kino, na 3. programu Radia Slovenija, Radia ARS