Kako se lahko na tržišču, ki je natrpano z znanstveno fantastiko, fantazijskimi franšizami in superjunaki, obnese (res) visokoproračunski spektakel z neznanima protagonistoma v novih fantazijskih svetovih? Film sicer ni nastal po izvirnem scenariju, pač pa je adaptacija francoskega znanstveno-fantastičnega grafičnega romana Valérian et Laureline, a vseeno se bo večina gledalcev z zgodbo najbrž srečala prvič. (Preden Valeriana razglasite za kopijo Vojne zvezd – s cenenim Jabbba the Huttom in črno različico jurišnikov vred –, je treba vedeti, da se je na izvirno knjižno serijo Pierra Christina in Jean-Clauda Mézièresa močno naslonil George Lucas in ne obratno.)

Valerian bi bil na prvi pogled težko bolj diametralno nasprotje od drugega velikega filma v naših kinematografih ta hip, Nolanovega Dunkirka, a nekaj jima je skupno: oba se kitita z ogromnima proračunoma, v primeru Valeriana skoraj 200 milijonov evrov, in pri obeh je že na prvi pogled jasno, kam je ves ta denar šel. Luc Besson je s skoraj oprijemljivo, hiperaktivno radostjo sredstva zmetal v prefinjeno scenografijo, kompleksne svetove, ki mimo naših oči švignejo v tridesetih sekundah in se ne vrnejo več, ter v nesubtilne posebne učinke. Na dlani je, kako zelo ga je očarala predloga.

Njegovi ekscesnost in muhavost sta na trenutke seveda posrečeni – le kje drugje bi lahko videli Rihanno kot protejsko vesoljsko konkubino Bubble, ki se zvira okrog droga in recitira Verlaina, nad vsem skupaj pa bdi Ethan Hawke kot kavbojski zvodnik s tridesetimi piercingi v obrazu? A če je pri Dunkirku površna karakterizacija protagonistov posledica namerne strategije (naslikati je hotel zgodovinsko fresko, ne pa kalvarije junaških posameznikov), je pri Bessonu le postranska škoda. V Francozov zagovor: v nobenem trenutku ne zbuja občutka, da se jemlje pretirano resno. Okvirna zgodba je shematična in plitka, saj služi le kot vezivo za vse nezaslišane vizualne koncepte. Narativne napetosti praktično ni, in ker je osrednji konflikt le en sam, se posamezne akcijske sekvence hitro zdijo repetitivne.

Prolog je sicer obetaven, skoraj hipnotičen. Začetki Alfe, "mesta tisočerih planetov", segajo do ameriško-sovjetske vesoljske misije leta 1975. Dve povezani kapsuli sta prerasli v vesoljsko postajo, ta pa v lebdeč megalopolis. Sledi kolaž človeških ekip, ki si čez leta podajajo roke z vse bolj pisano bizarnimi vesoljskimi odpravami sluzastih, robotskih ali čisto neopisljivih bitij. Ta utopija vključujoče, strpne prihodnosti se odvija ob taktih Bowiejeve kultne Space Oddity.

Od tod pa gre vse samo še navzdol, še posebej, ko spoznamo prebivalce planeta Mul, na prvi pogled zelo, zelo tesne sorodnike Cameronovih Na'avijcev iz Avatarja. Idilo njihovega rajskega planeta v kvazimistični, alegorični sekvenci uničijo človeške bombe. Pozneje se bo izkazalo, da se je duh princese v genocidu izbrisanega ljudstva naselil v našega človeškega protagonista, a Besson tega zapleta v resnici nikoli ne izkoristi.

Naslovna junaka sta torej nekakšna vesoljska zvezna agenta 28. stoletja, specialca, ki morata varovati zelo redkega miniaturnega pasavca (resno) z Mula, zadnji primerek njegove vrste, do katerega se hoče dokopati cela galaksija. Misija ju popelje v neverjetne svetove, denimo – v najbolj zanimivem segmentu – na orjaško tržnico, ki obstaja v ločeni dimenziji in jo lahko obiščeš samo s posebnimi očali za virtualno resničnost.

Zdi se, da se igralci v svojih vlogah dolgočasijo. Dane DeHaan, ki je bil za vlogo verjetno izbran kot potencialni novi Leonardo DiCaprio, je v naslovni vlogi obupno lesen. Avtor, ki so ga od nekdaj zanimali močni ženski liki (Milla Jovovich v Petem elementu, Scarlett Johansson v Lucy), je tudi z Laureline zamudil priložnost: ujeta je v stereotip inteligentne, samozadostne punce, ki se ne namerava ukloniti rezidenčnemu donhuanu (a se na koncu, po celem repertoarju okornega flirtanja, vendarle ukloni).

Cara Delevigne ne slovi ravno po širokem igralskem razponu in tukaj je le za las prepričljivejša kot v Odredu odpisanih. Pomaga sicer, da ji tokrat lik narekuje držo hladne nonšalance, kar pomeni, da lahko večino "igre" opravi z nekaj gibi svojih markantnih obrvi. A kaj, ko se je skoraj nemogoče pripraviti do tega, da bi nas zanimalo, ali protagonista "bosta" ali "ne bosta" – med dvema tako lepima človekoma ni niti atoma seksualne napetosti. Kako je lahko režiser, ki je toliko strasti vložil v filigransko gradnjo neštetih fiktivnih svetov, pozabil na ljudi, za katere bi nam moralo biti mar?

Valerian in mesto tisočerih planetov je lahko zabaven film, če ga jemlješ zgolj kot nabor filigransko dodelanih vizualnih prebliskov in idej. V resnici je tako nezaslišano trapast, da je v tem nekakšna ludistična, neobremenjena svoboda. Morda bi ga bilo smiselno gledati po delih, samo odlomke, ki pritegnejo domišljijo – film kot celota je namreč razvlečen, pridigajoč kliše o pomenu zaupanja in ljubezni. Če ga že greste gledat v kino, si ga privoščite vsaj v 3D različici, ki bi znala še malo bolje zamaskirati vse pomanjkljivosti.

Ocena: 2/3, piše Ana Jurc