Whitney Houston je umrla v starosti 49 let. Foto: Kinodvor
Whitney Houston je umrla v starosti 49 let. Foto: Kinodvor
Noseča Whitney. Tudi njena edinka Bobbi Kristina je končala tragično: januarja 2012 so jo našli nezavestno v kopalni kadi, umrla je julija istega leta. Stara je bila 22 let. Foto: Kinodvor

A vendar velja opozoriti, da je to le ena plat medalje. Glasbeni dokumentarci, ta ne najbolj posrečeno poimenovani segment produkcije dokumentarnih avdiovizualnih del, pod streho katerega prevladuje forma dokumentarnega portreta, si je svoj prostor in ugled pridobil že vsaj v drugi polovici 60. let. In sicer z deli, kot so Pennebakerjev mitični Don't Look Back, Ne oziraj se iz leta 1967, kultni Woodstock Michaela Wadleigha, ne nazadnje tudi razvpiti Gimme Shelter. Prav nič manj plodna pa niso bila niti naslednja desetletja, saj so nam dala številne bisere žanra, od Scorsesejevega Zadnjega valčka pa do Keshishianove Madonne in Wendersovega Buena Vista Social Club.

Očitno je torej, da tovrstnim delom domiselnosti in inovativnosti tudi v preteklosti ni prav nič manjkalo. K nedvomno bolj množični produkciji v tem segmentu po vstopu v novo stoletje pa bi bolj kot kakšna eksplozija kreativnosti prav lahko ključno pripomogla neka druga značilnost te dobe – namreč dejstvo, da se danes glasba vse manj posluša in v vse večji meri "gleda", o čemer boleče nazorno priča "zmagoslavje" spletnega servisa YouTube. In prav to je tudi razlog, da so se številna tovrstna dela izrodila, še preden so se zares začela, saj so se ali iztekla v hagiografije, v svojevrstne džubokse, ki nizajo videospote ali pa v rumeno škandalozna brskanja po zasebnem življenju ustvarjalcev.

Priznati moram, da sem se pri portretu Whitney Huston, ameriške popizvajalke R&B in soul skladb, ki velja za daleč najbolj nagrajeno žensko glasbenico vseh časov, bal prav vseh treh mogočih izroditev. A Kevin Macdonald, med drugim tudi avtor Marleyja, me je s svojim, znova nadvse preprosto naslovljenim delom, Whitney, znova presenetil. Kljub dejstvu, da popizvajalke Whitney Huston še niti poslušal nisem skoraj nikoli, moram danes priznati, da jo po Macdonaldovem delu ne le kar dobro poznam, pač pa celo cenim njeno glasbeno znanje in vokalno izvajalsko spretnost in sposobnost. V prvih nekaj sekvencah nas poskuša Macdonald prek svojevrstne dekonstrukcije njene podobe in vpenjanja te v kontekst reaganovskih 80. let sicer prepričati, da je Whitney le še en produkt visoko kapitalistične logike te dobe, a že kmalu zatem pred nami razpre vso protislovnost, ki jo je Whitney nosila v sebi. Od dejstva, da je rasla na surovih ulicah ameriških urbanih predelov, kjer so živele revne manjšine, pa do tega, da je končala v osladnem popu, od zafrkavanja v šoli, da je preveč "bela", pa do tega, da je postala ikona boja za pravico do medrasnih razmerij. In ne nazadnje, od tega, da je zanjo družina predstavljala tako vir njene moči in izrazne silovitosti kot tudi najbolj globoke bolečine (pri tem mislim na zlorabo in droge). In prav to so ključni momenti dokumentarnega portreta ameriške glasbenice, prek katerega nam poskuša Macdonald odgovoriti na pereče vprašanje vseh, ki so jo poznali – zakaj?