Izhodišče za dramsko besedilo sodobnega francoskega dramatika Frédérica Sonntaga je predstavljal fantomski lik iz Hitchcockove klasike Sever – severozahod (North by Northwest) iz leta 1959. Tako v filmu kot v uprizoritvi je lik Georga Kaplana v središču celotnega zapleta, a vendar odsoten, neobstoječ. Fantomska oseba ponuja izhodišče za vprašanje, v kolikšni meri in na kakšne načine se vzpostavljajo in razraščajo fiktivne zgodbe, ki, čeprav na prvi pogled nedolžne, pogojujejo, oblikujejo in nadzirajo naša življenja, naše vedenje in naše predstave o svetu. Na fotografiji prizor iz prve zgodbe – srečanja skupine aktivistov, ki so si nadeli fantomsko skupinsko identiteto z imenom George Kaplan. Foto: Tania Mendillo
Izhodišče za dramsko besedilo sodobnega francoskega dramatika Frédérica Sonntaga je predstavljal fantomski lik iz Hitchcockove klasike Sever – severozahod (North by Northwest) iz leta 1959. Tako v filmu kot v uprizoritvi je lik Georga Kaplana v središču celotnega zapleta, a vendar odsoten, neobstoječ. Fantomska oseba ponuja izhodišče za vprašanje, v kolikšni meri in na kakšne načine se vzpostavljajo in razraščajo fiktivne zgodbe, ki, čeprav na prvi pogled nedolžne, pogojujejo, oblikujejo in nadzirajo naša življenja, naše vedenje in naše predstave o svetu. Na fotografiji prizor iz prve zgodbe – srečanja skupine aktivistov, ki so si nadeli fantomsko skupinsko identiteto z imenom George Kaplan. Foto: Tania Mendillo
Uprizoritev skozi tri med seboj tesno prepletene zgodbe postopoma gradi kompleksno podobo mnogoterih resnic in mogočih perspektiv ter gledalca napeljuje k preiskovalnem delu sledenja posameznim mitom, zaznavanja skrivnih indicev in iskanja povezav. Na fotografiji prizor druge zgodbe – srečanja scenaristov, ki išče zamisel za film z junakom Georgeem Kaplanom. Foto: Tania Mendillo
Tridelna struktura uprizoritve spretno razgalja kompleksno mrežo in ideologijo sodobne "demokratične" družbe, ki je v popolni izgubi oprijemljivih resnic in gotovih identitet realnost preobrazila v spektakel fikcije in osebnih interesov, prikritih razmerij moči, ki z javnim mnenjem, vzorci vedenja in oblikovanja subjektov manipulirajo tako prefinjeno, da manipulacija pogosto sploh ni zaznana. Na fotografiji prizor iz zadnje zgodbe – srečanja nevidne vlade vplivne dežele, ki se spopada z nevarno grožnjo državni varnosti, nevarnost pa je označena z imenom George Kaplan. Foto: Tania Mendillo

V središču uprizoritve George Kaplan najdemo prav vprašanje, kako vznikne posamezen mit, ki prevzame status resnice in tako oblikuje naše življenje ter razmišljanje, pri tem pa njegov izvor in ozadje postaneta zabrisana.
To kompleksno, a tudi abstraktno vprašanje sodobni francoski dramatik Frédéric Sonntag in z njim uprizoritev v režiji Jaka Andreja Vojevca zastavlja gledalcu. V skladu z neskončno zamotanostjo in mnogoterostjo resnic ne pričakuje dokončnih odgovorov, a spretno razstavi prikriti mehanizem preobražanja fikcije v realnost in obratno ter gledalca napelje k preiskovalnemu delu sledenja posameznim mitom, zaznavanja skrivnih indicev in iskanja povezav.
K tematskemu zastavku uprizoritve vodi že naslovni namig, ki si izposoja fiktivni lik iz Hitchcockove klasike Sever – severozahod (North by Northwest) iz leta 1959. George Kaplan je v filmu izmišljena oseba, ki jo ustvari CIA, da bi razkrinkala vohuna, tuja tajna agenta pa fiktivnega Georga Kaplana napačno prepoznata v newyorškem oglaševalskem agentu, ki se v boju za svoje življenje poda v beg pred temi in onimi vohuni ter oblastmi, skritimi za številnimi krinkami. Zgovorno je že to, da gre za oglaševalca, ki je izmišljene zgodbe sam prodajal kot resnico, nato pa se v vsiljeni nesrečni naselitvi v identiteti fantomske osebe sam znajde v fikciji, ko jo upravljajo drugi. Poleg tega opozorilnega, ostrega in duhovitega preobrata je bistvena kakovost sprožilca nenadzorovanega razvoja dogodkov. Lažna fantomska identiteta je prazno mesto, ustvarjeno, da služi določeni funkciji, ta pa se prav zlahka zlorabi ali transformira iz nepredvidljivih razlogov, povezanih z njeno praznino; je lupina, v katero vsak projicira svoje podobe, želje in strahove, naseli in polasti se jo lahko kdor koli in na različne načine. Različne plasti, ki se nalagajo nanjo, njeno podobo in identiteto napravijo še manj jasno in težje dostopno.
V vseh teh miselnih smernicah je uprizoritev George Kaplan nekakšna variacija Hitchcockovih filmskih zastavkov, kjer se realno in fikcija vse bolj neločljivo prepletata, podana skozi izrazito sodoben in kritičen pogled na našo vsakdanjo okolico, v katero so se preselile sprva le vohunske in vojne strategije konstruiranja in manipulacije realnosti. Tudi tu konkretne osebe ustvarjajo mite in se hkrati fiktivne zgodbe, miti razraščajo v lastnem življenju ter pomembno določajo življenja konkretnih posameznikov in skupin.
Osrednja " fikcija", ki povezuje tri uprizorjene zgodbe (morda pa gre le za eno samo?), je ime George Kaplan. Sestanek skupine aktivistov, ki si je nadela ime George Kaplan, se – z močno asociacijo na aktualna vstajniška gibanja – na podlagi osebnih razumevanj prevesi v spor o samem delovanju skupine, njenih ciljih in dosegu ter celo o pomensko-funkcionalni razsežnosti imena skupine, ki določa različna doumevanja, kaj oziroma kdo George Kaplan sploh je (se imenujejo "George Kaplan" kot simbol prevzete identitete, ki naj bi se razrastla v številnih posameznikih kot znak družbenega upora, ali "skupina George Kaplan", so oni sami sploh bistveni). V drugi zgodbi skupina scenaristov za skrivnostnega naročnika in pod stalnim nadzorom razvija različne filmske scenarije, v katerih nastopa lik Georgea Kaplana. V zadnjem delu je George Kaplan naziv vsesplošne državne grožnje, s katero se po orwellovsko, s težnjo po popolnem nadzoru, ukvarja nevidna vlada vplivne dežele, da bi preprečila nevarnost, čeprav ni jasno, ali naziv "George Kaplan" predstavlja orožje, virus, operacijo, skupino ljudi ipd. in ali je ta nevarnost sploh realna ali zgolj izmislek, ki bi upravičil zasebni vladni interes. Pogled oblasti nas tako ponovno povrne na začetek k poskusu aktivističnega delovanja oziroma pokaže drugo perspektivo tega.
Skozi potek zgodb, v osnovi zastavljenih kot preproste situacije sestankovanja, se postopoma razkriva kompleksna mreža prepletenih informacij in dejanj, v kateri ni več mogoče določiti vzročno-posledičnih sosledij, izvornega mesta in učinka. K temu prispeva spretno zastavljena struktura treh dejanj s številnimi motivi in celo nekaterimi podobnimi replikami, ki se pojavljajo v vseh treh zgodbah, pa tudi to, da so igralci (Aljoša Ternovšek, Vesna Slapar, Peter Musevski, Miha Rodman, Darja Reichman), člani različnih skupin, v vseh treh dejanjih isti. Prav zaradi uporabe postopkov iz vohunskih filmov ali romanov, različnih sledi, namigov, skrivnostnih in zavajajočih informacij, skozi katere gledalec postopoma vstopa v podobo celote, dramsko strukturo Georga Kaplana označujejo tudi kot "vohunsko komedijo", a jo odlikuje specifična razlika – do končne razrešitve nikoli ne pridemo. Plasti informacij in namigov se nalagajo, mreža se širi in postaja vedno manj transparentna, linearnost povsem odpove. Tretja zgodba nevidne vlade zaokroži to mrežo in se zlahka nadaljuje s prvo zgodbo aktivistične skupine. Je skupina aktivistov tista nevarnost, ki jo poskuša izslediti in zaustaviti nevidna vlada ali le "odgovor" na ustvarjeno, izmišljeno nevarnost ali pa morda popolnoma neodvisen vznik delovanja, ki se odziva na duh časa? Sta skupini aktivistov in nevidne vlade le plod scenaristične fikcije, njena demonstracija ali realni entiteti, ki sta svoj navdih našli prav v fikciji filmske kulture? Kaj je vzrok (izvor, začetek) in kaj posledica, kaj je fikcija in kaj resničnost so vprašanja, s katerimi gledalec odide iz gledališča.
A čeprav se uprizoritev ves čas vrtinči okoli takšne angažirane note o konstrukciji informaciji in njihovem nenadzorovanem prilaščanju ter razraščanju in izpostavi tudi paradoks tega samolastnega življenja nekakšnih virusnih tvorb v družbi, ki si vse želi podvreči nadzoru, je izvedba humorna in kratkočasna. Zdi se, da celovitost in zaokroženost zgradbe dramskega besedila večjih posegov ne dopuščata, režija Jake Andreja Vojevca pa kakovost izkaže predvsem v natančnem branju idejnih nastavkov, ki se odraža v učinkoviti povezavi celotne ustvarjalne ekipe. Igralci oblikujejo duhovite podobe aktivistov kot povsem naključno na kupu zbranih "povprečnežev" s karakterno pisano pahljačo pristopov do družbeno angažiranega delovanja in pogleda na življenje, prepoznavne psihološko motivirane osebnosti scenaristov v kontekstu sodobnih pogojev dela in zahtev popkulturne industrije spektakla, ter skladno skupino zakrinkanih vplivnežev, skrivnostnega klana z jasno definiranim ciljem, skozi katerega pronica neizgovorjeni zasebni (politični) interes. Skozi konkretne situacije, ki na eni ravni živijo tudi same zase in ponujajo oster in natančen vpogled v posamezne vidike družbenega delovanja, jim uspe dovolj mesa postaviti tudi na morda abstraktnejše osrednje tematsko ogrodje.
Tega bistveno podpira še odločitev za večznačno igro perspektiv. Delovno mizo vsakokratnega srečanja obkrožajo kamere in tri različno velika platna (scenografka je Petra Veber, avtor videa Blaž Završnik), ki dogajanje sočasno prikazujejo s treh strani, "zunanje" dogajanje ob izstopu iz osrednjega dogajalnega prizorišča v prvem in drugem delu predstavijo z originalno filmsko govorico, pri zgodbi tajnih vplivnežev pa ukinejo večperspektivnost in z vizualno predstavitvijo poudarijo večrazsežnost načrta oblastniške zarote. Igra med gledališkim in filmskim medijem tako pomaga zgraditi trden okvir, kjer meje med resničnostjo in fikcijo ter med različnimi pogledi postajajo le še bolj zabrisane in vprašljive.
Uprizoritev je tako učinkovita predvsem v detektiranju in razgaljanju stanja in ideologije "demokratične" ureditve, ki je v popolni izgubi oprijemljivih resnic in gotovih identitet realnost preobrazila v spektakel fikcije in osebnih interesov, prikritih razmerij moči, ki z javnim mnenjem, vzorci vedenja in oblikovanja subjektov manipulirajo tako prefinjeno, da manipulacija pogosto sploh ni zaznana. George Kaplan, stalno navzoč in hkrati odsoten, smo mi vsi, a hkrati – kdo ali kaj George Kaplan sploh je?
Čeprav se v tej strukturi zastavi tudi neizogibno vprašanje, ali je iz danega sistema mogoče izstopiti, se upreti, pa pravzaprav sama struktura uprizoritve na to ponuja negativen odgovor. A ne skozi neuspešno in nepoenoteno sodelovanje aktivistične skupine (navsezadnje pa tudi scenaristi niso ravno zgled konstruktivnega sodelovanja), temveč skozi natančno demonstracijo vase zaprtega kolesja, ki vsako pobudo s še tako dobrim namenom lahko relativizira, transformira in zlorabi ter zato izstopa preprosto ne omogoča. Končni vtis je – tudi če presežemo lastno nezmožnost upora, se soočimo z njegovo nemožnostjo. V tem odrska fikcija Georgea Kaplana sicer razgrne tako pomembnost prepoznavanja in zavedanja mehanizmov kot tudi inherentno omejitev sistema, a glede zadnjega pusti tudi nekoliko lebdeč izven. To nelagodje podčrtava z dokumentarnim vložkom sklepnega videoposnetka ustvarjalne in širše gledališke ekipe, ki pod celotno z referencami nabito zgodbo odrskega Georga Kaplana podloži še (kot da) realno zgodbo Roberta Stevena Webba. Ta sovpada s prej zastavljenimi vprašanji, jih ponavlja, a z intenco po dodatnem "realnem" nanosu, ki bi spodbudil k dejanski akciji. S tem ta osebni dokumentarni nagovor ustvarjalcev izrazi tudi dvom o pravi moči zavedanja vsega tega, kar je predtem uprizoritev razkrila, nujnost, a nezadostnost samega zavedanja, s čimer pred zastavljena vprašanja postavi tudi nekakšen neprebojen zid nepremostljivih omejitev in nas prestavi v natanko tisto točko, kjer se največkrat znajdemo brez rešitev. Grenak priokus, s katerim nas na koncu gledališkega vržejo v realno, je pač priokus življenjskih zagat.