Uprizoritev skozi primer partnerskega odnosa obravnava vprašanja možnosti obstoja skupnosti. Ta širša raven branja zgodbe se zdi še toliko zanimivejša prav skozi dejstvo, da se znotraj dvojice ukine možnost konsolidacije ob zunanjem sovražniku in tako ostane le še ekstremna polarizacija brez utehe. Ta »poučna« poanta je zaostrena tudi skozi odločitev, da se partnerja ne razideta, temveč ostaneta skupaj – obsojena na sobivanje, z osrednjim problemskim vprašanjem, kakšno bo to. Surova analiza situacije propada neke družine v skrajni konsekvenci zariše svet, v katerem je pravo utemeljeno prav s spodletelostjo človeškega. Foto: Brane Zorman
Uprizoritev skozi primer partnerskega odnosa obravnava vprašanja možnosti obstoja skupnosti. Ta širša raven branja zgodbe se zdi še toliko zanimivejša prav skozi dejstvo, da se znotraj dvojice ukine možnost konsolidacije ob zunanjem sovražniku in tako ostane le še ekstremna polarizacija brez utehe. Ta »poučna« poanta je zaostrena tudi skozi odločitev, da se partnerja ne razideta, temveč ostaneta skupaj – obsojena na sobivanje, z osrednjim problemskim vprašanjem, kakšno bo to. Surova analiza situacije propada neke družine v skrajni konsekvenci zariše svet, v katerem je pravo utemeljeno prav s spodletelostjo človeškega. Foto: Brane Zorman
false
Ko se razlike med posamezniki zdijo prevelike, da bi jih lahko premostil skupni interes, partnerja postaneta nasprotnika in zagovornika vsak svoje strani. Mera človeškega izgine in temeljno človeško vez napolni le še sovraštvo in ločevanje, ki se hrani in napaja iz samega sebe ter vodi v vedno ekstremnejše pole. Foto: Brane Zorman
false
Dramski tekst in režija: Saška Rakef; igrata: Barbara Krajnc Avdić in Uroš Maček; dramaturgija in produkcija: Klavdija Zupan; zvočna podoba: Alenja Pivko Kneževič in Simon Penšek; scenografija in kostumografija: Irena Pivka; oblikovanje svetlobe: Janko Oven; koprodukcija: Cona, Cankarjev dom, Celinka in AGRFT. Foto: Brane Zorman
false
Saška Rakef je v dramskem besedilu in uprizoritvi združila svoje zanimanje za vprašanja človeškega delovanja in življenja v obstoječem sistemu skozi perspektivo, ki jo navdihuje tudi kot študentko prava. Svoje gledališke in radijske projekte snuje okoli človeških zgodb, ki jih poskuša razumeti tudi z raziskavo družbenih, pravnih, ekonomskih in političnih sistemov. V performansu Dolg Saške Rakef/Dolg RS (v režiji Barbare Kapelj Osredkar) je raziskovala procese osebnega in državnega dolga, v predstavi ABCDE_F v soavtorstvu z Jasmino Založnik se je poglobila v delovne razmere, vrednost in pomen dela, podobno je delovnopravne pogoje raziskovala v kontaktni igrani radijski nanizanki Peta izmena na radijskem programu Ars, v radijsko-gledališki igri Tolkalo (v režiji Alena Jelena) je soočila iniciative "malega človeka" in velike gospodarske korporacije. Foto: Brane Zorman

Saška Rakef, avtorica dramskega besedila in režiserka uprizoritve Krhanje lepote, vzpostavi navidezno preprost in vsakdanji vsebinski okvir razpadajoče partnerske zgodbe, v kateri presečišče dveh svetov vse bolj razjeda individualistični interes in sebična zazrtost v lastno udobje. Razbiranje psiholoških mehanizmov prepušča gledalcem, na odru pa servira surov potek razvoja tega propada, ki v skrajni konsekvenci zariše svet, v katerem je črka zakona zamenjala človečnost. Po radikalnem dejanju, ki izbriše vsakršno upanje v lastno zmožnost vzdrževanja družinske skupnosti, se namreč partnerja za ohranitev te skupnosti podvržeta podrobno zapisanim pravilom, ki jih sestavita kot pravni akt.
Konkretna situacija je zasidrana v prepoznavno in univerzalno temo sobivanja, ki se spleta med težnjami posameznikov po moči in samouveljavitvi na eni ter po povezovanju, pripadnosti in ljubezni na drugi strani, a namesto posameznikove razpetosti prinaša svežo in manj pogosto perspektivo na ambivalentnosti družbenega.
Partnerska zgodba je zastavljena presenetljivo družbeno aktualno. Ko se razlike med posamezniki zdijo prevelike, da bi jih lahko premostil skupni interes, partnerja postaneta atomizirana nasprotnika in zagovornika vsak svoje strani. Mera človeškega izgine in temeljno človeško vez napolni le še sovraštvo in ločevanje, ki se hrani in napaja iz samega sebe ter vodi v vedno ekstremnejše pole, kar je učinkovito poudarjeno tudi s črno-belimi oblačili in krhkostjo skupnega prostora - s kredo narisanega in kreptrakom označenega stanovanja (kostumografija in scenografija Irene Pivka).
Uprizoritveno podobo režiserka ob podpori dramaturginje Klavdije Zupan zastavi drzno, z ekstremnim ponavljanjem in poudarjanjem besed ter dejanj, ki nakazujejo polarizacijo partnerjev, vse do namernega pretiravanja in karikiranja, ki postajata absurdna in mučna. Režijska perspektiva se pri tem vzdrži postavljanja na katero koli stran, položaj prikazuje neobremenjeno in brez moraliziranja. Psihološki realizem nadomesti z neke vrste poučno distanco, od vzgibov svojih likov sta vzdržna tudi Barbara Krajnc Avdić in Uroš Maček, fizično razgibano, s pomenljivimi gestami in neposrednimi odmiki z govorom v mikrofon kažeta zunanjo podobo, posledice besed in dejanj ter tako kot dramski osebi ves čas ostajata kompleksni bitji, katerih dejanja si lahko gledalec razlaga sam.
Med njima ni več nikakršne bližine, toplina človeškega odnosa in družinska povezanost sta se porazgubili. Lepoto iz naslova uprizoritve lahko zaznamo le še kot spomin, sanje ali ideal. Deloma jo predstavlja njun otrok, ki - prisoten le skozi glas in zvok (zvočna podoba Alenja Pivko Kneževič in Simon Penšek), sicer pa neviden - zaseda mesto nekakšnega iluzornega mesta, le kot šibka sled pretekle sreče ali/in še obstoječega upanja.
To ni več zgolj situacija previdnosti in nezaupanja v svetu, kjer za vsakim vogalom čaka nekdo, pripravljen izkoristiti drugega, temveč kompleks snežne krogle, ki s svojim vrtenjem kopiči meje med tistimi, ki imajo raje rumene skodelice, in tistimi, ki bi imeli modre, tistimi, ki bi brali na kavču ob oknu, ali tistimi, ki bi na kavču ob steni gledali televizijo … tistimi, ki mislijo prav (tako kot jaz/mi), ali tistimi, ki mislijo narobe (drugače kot jaz/mi) … med tistimi, ki so z nami, in tistimi, ki so proti nam. Človek izgine, izhodiščni konflikt se sčasoma pozabi, kopičijo in gradijo pa se meje, jeza in strah, ideologija in polarizacija, maščevanje in vojna. V tej skrajni situaciji se delovanje skupnosti lahko nasloni le še na zunanja, tudi birokratsko-rigidna pravila, ki s svojo objektivnostjo spregledajo marsikaj človeškega, a hkrati svojo nujnost utemeljujejo prav s spodletelostjo človeškega.
Uprizoritev tako preiskuje polje možnosti obstoja skupnosti - ne le osnovne, partnerske in družinske celice, čeprav skozi njen primer - med implicitnimi usmeritvami delovanja v odnosu do drugega kot minimalnimi pogoji družbenega dogovora oziroma konsenza, nenapisanimi, morda tudi neizrečenimi vrednotami, ki se vzpostavijo v posameznih skupnostih, ter pravnimi določili, na katerih se utemeljuje človeška vez, ko drugi postulati odpovejo.
Širša raven branja zgodbe kot obravnava skupnosti skozi odnos dveh posameznikov se zdi še toliko zanimivejša prav skozi dejstvo, da se znotraj dvojice ukine možnost konsolidacije ob zunanjem sovražniku in tako ostane le še ekstremna polarizacija brez utehe. Ta "poučna" poanta je zaostrena tudi skozi odločitev, da se partnerja ne razideta, temveč ostaneta skupaj - obsojena na sobivanje, z osrednjim problemskim vprašanjem, kakšno bo to.
Ob takšni situaciji je pomenljiva režijska odločitev za grobo pozunanjeno analizo položaja, kot se razstavlja pred gledalčevimi očmi, ki ne mehča in se ne izogiba ostrinam in radikalnosti skupnega obstoja. Zgodba v nekaterih trenutkih spominja na novico iz črne kronike ali sodni primer, v vsakem primeru pa z iznajdljivo uporabo različnih jezikovnih registrov spominja na posredovanje zgodbe skozi retorično tekmovanje partnerjev ali skozi medijsko igro manipuliranja z javnim mnenjem; ves čas na območju racionalne izkušnje, skorajda poduk o medčloveških pasteh kot pregledovanje tistih robnih položajev, ki zahtevajo nenehne poskuse približevanja odgovorom ali rešitvam; uprizoritev, ki na trenutke pretrese z grozljivostjo, a gledalcu ne dopušča udobnosti gledališke izkušnje (tudi prek "katarzične" grozljivosti ne), temveč ga pušča v neprijetnosti in grobem soočanju z realnim ter ga drži v stalni odprtosti vprašanj.