Igra Leonce in Lena prinaša preprosto zgodbo princa in princese, ki bi se morala poročiti, čeprav se nista niti poznala. Oba se odločita za beg. In prav na tem begu se srečata in - ne vedoč, kdo sta - zaljubita. Vrneta se na dvor in se poročita. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
Igra Leonce in Lena prinaša preprosto zgodbo princa in princese, ki bi se morala poročiti, čeprav se nista niti poznala. Oba se odločita za beg. In prav na tem begu se srečata in - ne vedoč, kdo sta - zaljubita. Vrneta se na dvor in se poročita. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
V predstavi igrajo Boris Ostan, Jure Henigman, Matej Puc, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Tjaša Železnik in Gregor Čušin. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
Kostumografija Alana Hranitelja izrablja zunanjo podobo igralcev, ter jo premišljeno uporabi, zaživi pa predvsem s pomočjo karakteriziranega, ponavljajočega se giba. Foto: MGL/Aljoša Rebolj

Büchnerjevo besedilo o princu Leoncu iz kraljestva Pupu in princesi Leni iz kraljestva Pipi (že imeni kraljestev sta zgovorni), ki jima je namenjena skupna usoda, a se ji z begom upreta, se srečata, zaljubita in le poročita, kot jima je bilo namenjeno, ne temelji na situacijski komiki. Komičnost, natančneje satiričen cinizem izveneva vsebinsko, kar je režiserka obrnila sebi v korist, ter z ostrimi rezi (dramaturginja Ira Ratej) močno oklestila besedilo, ki ohranja zgodbo, vendar brez pretiranega leporečenja izpostavlja poanto in avtorjeve številne (humorne) filozofske reference; kralj Peter je poosebljena substanca, stvar na sebi, princ Leonce svoji ljubici Rozeti briše epikurejske solze, Lena pred svojo usodo beži kot sveta Otilija ...

Izrazito filozofsko besedilo z odprtostjo svoje forme pušča široke interpretativne možnosti, hkrati pa ga je vedno znova mogoče prilepiti na sodoben trenutek. Izpraznjenosti lenobnega mladega človeka, brezbrižnosti in samozaverovanosti vladarja, premetenosti in iznajdljivosti nižjega sloja, pri tem pa tudi vprašanja svobodne volje (in koliko je ta sploh svobodna) ni mogoče spregledati, jih je pa mogoče gledati brez poglobljenega razmisleka o sicer cinično upodobljeni sodobnosti. Prav ta "lahkotnost na prvi pogled" skupaj z izrazitimi estetskimi razsežnostmi kostumografije Alana Hranitelja v sozvočju s scenografijo Raimunda Orfeja Voighta lahko preglasi inteligentno tonaliteto minimalistične uprizoritve.

Historično futurističen svet kroji na videz preprosta scenografija, ki kot nekakšen gigantski lutkovni oder v prvem planu zavzema celotno odrsko širino, v ozadju pa razgalja zaodrje. Ta privzdignjen podij se nagiba zdaj levo, zdaj desno - kot da bi hotel opominjati na obračanje po vetru, na vzpone in padce iščočega človeka, ki pa pravzaprav ne ve natančno, kaj išče, in pač hodi zdaj gor, zdaj dol - do končnega in popolnega učinka pa pride z učinki luči, ki med menjavami prizorov ustvarja migetajočo fatamorgano (oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik), skupaj z udarno glasbo Mitje Vrhovnik Smrekarja. Osrednjo vlogo pri ustvarjanju podobe pa imajo nedvomno črno-beli Hraniteljevi kostumi, ki kljub navidezni monumentalni statičnosti premišljeno izrabljajo fizično podobo igralcev ter specifiko scenografije in v povezavi s koreografijo Matije Ferlina poudarjajo osrednjo težnjo ostro minimalistične režije, osredotočeno na vpetost v ceremonije in emotivno 'zdruznjenost' v samega sebe.

Igralci v tej tehnično premišljeni predstavi delujejo nenavadno mehkobno, lutke na lastnem podiju ceremonij (Boris Ostan kot kralj Peter), vase zagledano pomehkuženo in razvajeno (Jure Henigman kot Leonce, ki mu je vse igra), ženska stran pa trmasto in tudi nekoliko jokavo (Jana Zupančič kot Lena). Edini, ki je v tem natančno določenem svetu tujek, je ambiciozen Valerio (že njegov kostum je bolj sproščen) Matej Puc. Zunanja podoba uprizoritve je v popolnem nasprotju s karakteristiko likov, ki pa (glej, glej) v končni fazi postanejo kot iz risanke vzeti, avtomatizirani produkti lastnega življenja in (ne)svobodne volje. Avtomati brez misli in čustev v avtomatiziranem svetu brez empatije.