Angelski delež, ki je premiero doživel v tekmovalnem sporedu canskega filmskega festivala, je tipično loachevska zmes humorja, družbene kritike in portreta delavskega razreda. Tokrat s poudarkom na humorju. Foto:
Angelski delež, ki je premiero doživel v tekmovalnem sporedu canskega filmskega festivala, je tipično loachevska zmes humorja, družbene kritike in portreta delavskega razreda. Tokrat s poudarkom na humorju. Foto:
Če gre verjeti Angelskemu deležu, lahko strokovnjak za viski postanemo že s ščepcem talenta in preučevanjem knjige iz lokalne knjižnice.
Filma o Škotih se pač ne da posneti brez obveznega prizora s kilti (in načenjanja vprašanja, kaj se pod njimi skriva). Foto: Liffe

Angelski delež sta, če niste vedeli, tista dva odstotka viskija, ki vsako leto iz soda skrivnostno izhlapita v zrak. Obenem je tudi redka izjema - primerek filmskega socialnega realizma, po katerem boste iz kina prišli boljše volje kot prej.
Najnovejša kolaboracija Kena Loacha in njegovega stalnega scenarista Paula Lavertyja (Veter, ki trese ječmen, Išče se Eric, Irska pot) je veselejša "roba", kot smo je od te dvojice navajeni. Angelski delež je topla, zavestno optimistična in na trenutke otroško naivna pripoved o ropu s srečnim koncem, kakršnega mlajši, krutemu socialnemu realizmu delavskega razreda zapisani Loach svojim junakom verjetno ne bi privoščil. Obenem pa je, protislovno, ostrina filma najbrž ravno v njegovi blagosti: v začaranem krogu brezposelnosti in kriminala, v katerem se tolpe niti ne spomnijo več, zakaj so med seboj v sporu, pa jim to niti malo ne jemlje elana, in kjer majhna kriminalna "riba" možnosti spreobrnitve nima niti, če si zanjo prizadeva, je filmska gonja za zmuzljivim alkoholnim eliksirjem možnost izhoda, ki je kruta resničnost tem junakom sploh ne bi ponudila.
Neizprosna realnost delavskega razreda Loachu v Angelskem deležu torej služi kot ves čas prisotna, a v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi filmi pridušena, le implicitno kritična podlaga za zgodbo. Naša "mala riba" je Robbie, grintav prestopnik s štrlečimi ušesi in nedožnim pogledom, ki bi bil težko videti bolj neškodljiv, a ima v resnici na vesti precej nasilen zločin. Sodnik mu še zadnjo priložnost za življenje na svobodi ponudi zgolj zato, ker naj bi ga skorajšnje očetovstvo - tako vsaj zatrjuje njegov odvetnik - motiviralo za pošteno življenje.
Namesto zapora Robbieja tako čaka družbeno koristno delo, kjer pristane v družbi pisane palete z zakonom sprtih čudakov (William Ruane), kleptomanov (Jasmin Riggins) in popolnih butcev (Gary Maitland). Ko jih njihov nadzornik (in prizanesljiva očetovska figura) Harry (John Henshaw), ljubiteljski poznavalec viskija, nekega dne odpelje na izlet v distilerijo, se izkaže, da ima Robbie "nos", torej naraven dar za prepoznavanje viskijev. Medtem, ko se iz knjig - kljub enoglasnemu zasmehovanju kolegov - navdušeno uči ločevati med "šotastimi" in "morskimi" aromami viskijev, tisti (očitno le ne popolnoma reformirani) prestopniški del njegovih možganov tuhta o konceptu "angelskega deleža" in o tem, da bi mu približno tak odstotek najdražjega, najredkejšega viskija na svetu verjetno prinesel pravo premoženje.
Tvegana poteza uporabe igralskih naturščikov se je Loachu vsaj pri Paulu Branniganu splačala; kot Robbie premore dovolj ostrine, da nam njegova "temna plat" vliva strah, in obenem mehkejšo sredico, zaradi katere nikoli ne nehamo navijati zanj. Vsi seveda niso tako posrečeni: Siobhan Reilly kot Robbiejevo dekle Leonie je preveč medla, obenem pa je težko verjeti, da bi se dekle, katere oče in strici so tako zelo vpleteni v kriminal, v resnici ves čas delalo, da ta svet sploh ne obstaja; prav tako se je glasba na trenutke povsem nerazumljivega škotskega naglasa precej bolj duhovita kot butalske pripombe topoumnega Alberta, ki sicer ne ve, kdo sta Albert Einstein in Mona Liza, je pa je tisti, ki v ključnem trenutku postreže s uvidom, da manjša količina iskane "robe" pripomore k še večji inflaciji njene cene.
Angelski delež je, pod črto, humanistična pravljica o odrešitvi, obarvana z Loachevimi levičarskimi prepričanji in njegovim naturalističnim slogom pripovedovanja. Rahlo naivnost in nagnjenost k pozabljivosti (nekaj načetih tem nikoli ne razreši) ji odpustimo zaradi občutka za mero: naš protagonist se iz zgube na koncu ne prelevi ravno v svetnika, pač pa "odrešitev" išče znotraj svojega obzorja, torej še vedno na meji ali onkraj zakona.

Najnovejša kolaboracija Kena Loacha in njegovega stalnega scenarista Paula Lavertyja (Veter, ki trese ječmen, Išče se Eric, Irska pot) je veselejša "roba", kot smo je pri tej dvojici navajeni. Angelski delež je topla, zavestno optimistična in na trenutke otroško naivna pripoved o ropu s srečnim koncem, kakršnega mlajši, krutemu socialnemu realizmu delavskega razreda zapisani Loach svojim junakom verjetno ne bi privoščil. Obenem pa je, protislovno, ostrina filma najbrž ravno v njegovi blagosti: v začaranem krogu brezposelnosti in kriminala, v katerem se tolpe niti ne spomnijo več, zakaj so med seboj v sporu, pa jim to niti malo ne jemlje elana, in kjer majhna kriminalna "riba" možnosti spreobrnitve nima niti, če si zanjo prizadeva, je filmska gonja za zmuzljivim alkoholnim eliksirjem možnost izhoda, ki je kruta resničnost tem junakom sploh ne bi ponudila.

Neizprosna realnost delavskega razreda Loachu v Angelskem deležu torej služi kot ves čas prisotna, a v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi filmi pridušena, le implicitno kritična podlaga za zgodbo. Naša "mala riba" je Robbie, grintav prestopnik s štrlečimi ušesi in nedožnim pogledom, ki bi bil težko videti bolj neškodljiv, a ima v resnici na vesti precej nasilen zločin. Sodnik mu še zadnjo priložnost za življenje na svobodi ponudi samo zato, ker naj bi ga skorajšnje očetovstvo - tako vsaj zatrjuje njegov odvetnik - motiviralo za pošteno življenje.

Namesto zapora Robbieja tako čaka družbeno koristno delo, kjer pristane v družbi pisane palete z zakonom sprtih čudakov (William Ruane), kleptomanov (Jasmin Riggins) in popolnih butcev (Gary Maitland). Ko jih njihov nadzornik (in prizanesljiva očetovska figura) Harry (John Henshaw), ljubiteljski poznavalec viskija, nekega dne odpelje na izlet v distilerijo, se izkaže, da ima Robbie "nos", torej naraven dar za prepoznavanje viskijev. Medtem ko se iz knjig - kljub enoglasnemu zasmehovanju kolegov - navdušeno uči ločevati med "šotastimi" in "morskimi" aromami viskijev, tisti (očitno le ne popolnoma reformirani) prestopniški del njegovih možganov tuhta o konceptu "angelskega deleža" in o tem, da bi mu približno tak odstotek najdražjega, najredkejšega viskija na svetu verjetno prinesel pravo premoženje.

Tvegana poteza uporabe igralskih naturščikov se je Loachu vsaj pri Paulu Branniganu splačala; v vlogi Robbieja ta premore dovolj ostrine, da nam njegova "temna plat" vliva strah, in obenem mehkejšo sredico, zaradi katere nikoli ne nehamo navijati zanj. Vsi seveda niso tako posrečeni: Siobhan Reilly kot Robbiejevo dekle Leonie je preveč medla, obenem pa je težko verjeti, da bi se dekle, katere oče in strici so tako zelo vpleteni v kriminal, v resnici ves čas pretvarjalo, da ta svet sploh ne obstaja; prav tako je besedilo glasbe z na trenutke povsem nerazumljivim škotskim naglasom precej bolj duhovito kot butalske pripombe topoumnega Alberta, ki sicer ne ve, kdo sta Albert Einstein in Mona Liza, je pa tisti, ki v ključnem trenutku postreže z uvidom, da manjša količina iskane "robe" pripomore k še večji inflaciji njene cene.

Angelski delež je, pod črto, humanistična pravljica o odrešitvi, obarvana z Loachovimi levičarskimi prepričanji in njegovim naturalističnim slogom pripovedovanja. Rahlo naivnost in nagnjenost k pozabljivosti (nekaj načetih tem nikoli ne razreši) ji odpustimo zaradi občutka za mero: naš protagonist se iz zgube na koncu ne prelevi ravno v svetnika, pač pa "srečen konec" išče znotraj svojega obzorja, torej še vedno na meji ali onkraj zakona.

Ocena: +3; piše Ana Jurc