Film se dogaja v švicarskih Alpah, kamor dvojica pride na intenzivne pripravljalne vaje pred gledališko predstavo v Londonu. Foto:
Film se dogaja v švicarskih Alpah, kamor dvojica pride na intenzivne pripravljalne vaje pred gledališko predstavo v Londonu. Foto:
Oblaki nad Sils Mario
Assayas je vlogo Marie Enders spisal prav z Juliette Binoche, francosko veteranko, v mislih. Foto: Liffe
Film temelji na trdnih predstavah obeh glavnih igralk.
Del, ki ga odigra Chloe-Grace Moretz kot mlada starleta, je najbolj eksplicitna kritika zvezdniške kulture, ki vlada Hollywoodu.

Kot Cronenbergov Zemljevid do zvezd tudi Sils Mario suvereno poganja predvsem močna predstava glavne protagonistke - pri Cronenbergu je zrelejša igralka Julianne Moore, pri Assayasu Juliette Binoche, samo da je njena Maria Enders precej bolj prizemljena in manj histerična od Havane Moorove, ampak tu gre verjetno tudi za precej drugačno pozicioniranje evropskih igralk po 40. letu od ameriških.

Binocheva igra ugledno igralko, ki je v Švico povabljena kot častna gostja proslave v čast scenarista Wilhelma Melchiorja, ki ji je kot 18-letnici zaupal vlogo v filmu Malojska kača in ji odprl pot med zvezde. Na poti do Züricha jo doleti vest, da je Malchior nenadoma umrl, zato se proslava spremeni v spominsko slovesnost, na kateri Endersova balansira med svojo zvezdniško persono, izogibanjem nadležnemu igralskemu kolegu in zavračanjem ponudbe, da bi zaigrala v novi, gledališki različici Malojske kače, 20 let pozneje.

Njen glavni pomislek? V izvirniku je igrala mlado zapeljivko Sigrid, ki pripelje starejšo ljubimko (in svojo vodilno) do samomora, zdaj bi se znašla v obratni vlogi, medtem ko bi njeno staro vlogo prevzela ta hip "it" dekle Hollywooda, težavna Jo-Ann Ellis (Chloë Grace Moretz). Endersova nazadnje vlogo sprejme, s tem pa se poda na neprijetno pot vživljanja v vlogo obupane in patetične - tako jo vsaj vidi - Helene, ki jo Sigrid vrti okoli prsta in jo vodi v pogubo. Pri tem ji stoji ob strani njena mlada ameriška asistentka Valentine (Kristen Stewart), ki sveže ločeni Endersovi služi tako kot desna roka, kot očitno tako rekoč edina zaupnica.

Njune vaje na idilični lokaciji Sils Marie v švicarskih Alpah se kljub na videz sproščenemu vzdušju (golo kopanje v gorskem jezeru, pivske seanse, pogovori o ljubezenskem življenju ene in druge) sprevržejo v moreče popotovanje samoodkrivanja (kar še podarjajo skoraj vsakodnevni gorski vzponi dvojice) in lastnih frustracij igralke, ki vsem dopoveduje, da "je še vedno mlada", a se zdi, da si to sama še najmanj verjame.

Precej sterilno teatralno strukturiran osrednji del filma po eni strani deluje zaradi dinamike med glavnima igralkama (celo Stewartova je v svoji vlogi precej prepričljiva, pa čeprav pravzaprav igra le še eno variacijo namrgodene sebe) ter zaradi spretnega brisanja med dialogom Malojske kače in dejanskim dialogom med Endersovo in njeno mlado podrejeno, ki ima diametralno nasprotne poglede in nazore kot njena šefica, kjer nastopi tisti "metadel" filma. "Mislim, da je Jo-Ann Ellis celo moja najljubša igralka," podreza v osje gnezdo Valentine. "A ja? Nisem to jaz?" odvrne Endersova, ki ji tla pod nogami počasi spodnašata tako vloga Helene kot tudi njena asistentka, ki jo implicitno opozarja na razliko med generacijama.

"Besedilo se spreminja glede na to, na kateri strani stojiš," ji reče Valentine in ji nastavi ogledalo - kot 18-letnica se je brez težav vživela v vlogo okrutne, manipulativne Sigrid, vloga starajoče se Helene s precej več človeške ranljivosti ji gre pri 40-plus-letih precej težje od rok. Assayas ne skriva, da je vlogo Endersove pisal prav z Binochevo v mislih, ki pred kamero pogumno razgali vso svojo ranljivost, medtem ko za Stewartovo včasih nismo prepričani, če ne govori o sebi, ko razlaga o Jo-Ann Ellis, mladi starleti, ki ji je slava stopila v glavo, zato se vdaja alkoholu, skokom čez plot in skuša na vse pretege dokazati, da ni še ena "antispetična" hollywoodska starleta.

Oblaki nad Sils Mario nedvomno na manj dramatičen način kot Zemljevid do zvezd prikažejo notranje stiske igralk v zrelih letih in njihov boj za ohranjanje položaja v industriji, v kateri pogosto več štejejo vpisi ekscesov na TMZ-ju kot izkušnje. Kar dela Assayasu težave, je morda ponekod nepotrebno prepočasen tempo - zlasti z neskončno dolgim preigravanjem med Binochevo in Stewartovo, ki tudi film sam vleče na raven gledališke predstave, in praskanje po površini, ne da bi se upal popolnoma spustiti za eno raven globlje. Na koncu dobimo sicer všečen (a nepopoln izdelek), ki pa gledalcu ne bo pustil kakšnega daljnosežnega uvida.

Ocena: 3-4; piše Kaja Sajovic