V dobro uro oddaljenem Londonu se mu pravkar rojeva nezakonski otrok, doma ga čaka nič hudega sluteča žena, le nekaj ur pa ga loči od jutra, ko se bo začela najpomembnejša gradbena faza njegovega dolgotrajnega projekta. Odločen, da bo stvari kategorično spravil v red, se s telefonom na armaturni plošči odpelje v noč in na kocko postavi vse, kar ima.

55-letni britanski režiser Steven Knight, ki se ga morda najbolje spomnimo kot scenarista z oskarjem nominiranih Umazanih lepih stvari in Smrtnih obljub, ki jih je režiral David Cronenberg, se je s svojim drugim režijskim celovečercem prav gotovo uveljavil kot eno izmed opaznejših sodobnih avtorskih imen britanskega filma. Locke, film s samo enim vidnim protagonistom in realnim časom trajanja, se uspešno upira žanrski kategorizaciji in dopolnjuje Knightov dosedanji ustvarjalni opus. Podobno kot Smrtne obljube niso predvsem samo kriminalka o ruski mafiji v Londonu, temveč predvsem presenetljiva družinska drama o dekletu, ki želi rešiti otroka, je tudi Locke prej kot triler ali film ceste v resnici intimna študija družinskega človeka, obsedenega z občutkom za odgovornost. Ivan namreč drvi v propad, ker je odločen sprejeti svoj delež krivde, le zato, da bi se lahko otresel lastnih travm in vzorcev svojega zapitega očeta, ki ga je ob rojstvu zapustil. Ob tem se porajajo kompleksna vprašanja o tem, ali smo soočeni s filmskim junakom ali antijunakom, ki je tragično situacijo nezavedno vzpostavil iz egoističnih razlogov.

Knightu je film uspelo nabiti z izjemno paleto občutenih razpoloženj, med katerimi filmskega protagonista vodi po tanki črti med razsodnostjo in kolapsom v norost. Med shizofrenimi dialogi pa spretno krmari markantni Tom Hardy, ki je že večkrat izkazal brezkompromisno predanost vlogam in tokrat postreže z eno najbolj dodelanih interpretacij v svoji igralski karieri.

Film se kljub svojemu komornemu značaju in lokacijskemu minimalizmu ponaša tudi s prepričljivo močjo, ki jo pričarajo natančno odmerjeni montažni rezi, še bolj pa mehki prehodi v poetične dvojne ekspozicije. V teh se bližnji plani Hardyjevega obraza prepletajo z nočnimi prizori avtoceste in z zamegljenimi obrisi luči, ki odsevajo zunanji svet v vetrobranskem steklu in ustvarjajo ikonske podobe.

Skratka, Locke je produkcijsko majhen, a vrhunsko izveden in udaren film, ki razume, da je potovanje pogosto očarljivejše od samega cilja. Eno prijetnejših presenečenj zadnjega časa.

Matevž Jerman, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radia ARS.