Marvel je pred skoraj 50 leti (natančneje septembra 1963) postavil znameniti strip z druščino superjunakov v sicer rahlo drugačni zasedbi. Če imamo na eni strani zbirko (bolj ali manj) individualnih junakov (Superman, Batman, Spiderman ...), kjer težko izpostavimo najboljšega, so Maščevalci brez dvoma najboljši, uporabimo športni žargon - v ekipni konkurenci.

Akcijskim superjunakom na filmskem platnu je usojen pravzaprav enak scenarij: nabor, spoznavanje z zlom in zadnji epski spopad, v katerem seveda zmagajo. Jasno je, da gredo (ali morajo iti) po tej poti tudi Maščevalci. Zato (ironično) potrebujejo nekaj samoironije, da vsa stvar teče gledljivo. In režiser Joss Whedon je uporabil precej samoironije, kar izdelek naredi povsem solidnega in gledljivega, še več, za malenkost ga celo dvigne nad žanrsko povprečje.

Direktor organizacije SHIELD Nick Fury (Samuel L. Jackson) po napadu na Zemljo zbere maščevalce, superjunake, ki naj bi delovali kot mogočen ščit za obrambo planeta, a nikoli ni zares zaživel. Junake, ki jih današnja filmska generacija pozna tudi s samostojnih filmov, sestavljajo Iron Man (Robert Downey jr.), Kapitan Amerika (Chris Evans), Hulk (Mark Ruffalo), Thor (Chris Hemsworth), Črna vdova (Scarlett Johansson) in (sprva prebegli) Hawkeye (Jeremy Renner).

Ekipa mora rešiti Zemljo pred Lokijem (Tom Hiddlestone), zlobnim božanstvom, ki se polasti največjega izvora energije v vesolju. Pri tem želi seveda zavojevati Zemljo in ji vladati.

Scenarij ima nekaj pomanjkljivosti in logičnih lukenj, a njegova največja vrlina je v dialogih. Ti razkrivajo vse težave junakov, ki izvirajo predvsem iz njihovih osebnostnih značilnostih in ne sposobnosti. Pri tem najbolj prednjačita samovšečni Iron Man (vloga je Downeyju pisana na kožo) in zadržani ter vase zaprti Hulk. Izjave prvega ter nekatere poteze drugega v najbolj napetih trenutkih izzovejo kar nekaj salv smeha. Film se na srečo ne jemlje preveč resno, v nasprotnem primeru bi izpadel precej slabše.

Zadnja tretjina je pričakovano rezervirana za "veliko bitko", ki ni nič drugega kot poligon za posebne učinke. Za "nevernega" gledalca 20 minut preveč, za "Marvelovega vernika" pa to gotovo predstavlja vrhunec spektakla, ki traja skoraj dve uri in pol.

Končna ocena je solidno. Maščevalci so upravičili svoj filmski obstoj v tako grandiozni podobi in s tem že napovedali nadaljevanje. Kako upravičeno pa bo to, pa bomo šele videli ...

Ocena: -4, piše: Slavko Jerič