Sprožilec sreče: ruska ruleta z balonom, ki izstreli izhodišče za osebno pripoved. Foto: Nada Žgank
Sprožilec sreče: ruska ruleta z balonom, ki izstreli izhodišče za osebno pripoved. Foto: Nada Žgank
V predstavi je sodelovalo dvanajst mladih odraslih med 18. in 23. letom iz vse Slovenije. Foto: Nada Žgank
Iz mesa in betona: koreografska meditacija na temo stvari, ki jih nabiramo in s katerimi se obdajamo, lastnine, smeti in osvobojenega telesa, čutečega do drugih teles. Foto: Nada Žgank
Ko že misliš, da pod oblačila ne moreš spraviti ničesar več ... Foto: Nada Žgank
Mladi levi: Anti status quo danca
Pestro dogajanje na festivalu Mladi levi



Medtem ko je začetek festivala z uprizoritvijo Ves moj seks v ospredje postavil zgodbe starejših, smo ob koncu lahko prisluhnili mladim in v obeh primerih so tuji umetniki sodelovali z naturščiki iz Slovenije. Tovrstno sodelovanje, ki umetniški dogodek sooblikuje z (domnevno) realnimi zgodbami, izkušnjami in pogledi raznolikih posameznikov, poudarja razumevanje umetnosti kot prizorišča družbenega dialoga in jo z interaktivnim odpiranjem navzven tudi tesneje vpenja v izbrane kroge širšega okolja in občinstva.

Ruleta izkušenj
Portugalska umetnika Ana Borralho in João Galante sta k predstavi Sprožilec sreče povabila dvanajst mladih odraslih med 18. in 23. letom. Kot pri ruski ruleti si podajajo "pištolo" z balonom; pok balona določi govorca, izhodišče za njegovo izpoved pa listek z za gledalca nevidnim vprašanjem. Nastopajoči spregovorijo o različnih temah, o vsakdanjih in izjemnih situacijah, občutjih, razmišljanjih; o eksistencialnih vprašanjih, kdo sem in zakaj sem tu, potrebi po jokanju ali nemožnosti intenzivnega občutenja, smrti prijatelja in nelagodju v stiku z žalujočimi, razočaranjih in občutju, da gre (prav meni) vse narobe, o družinskih, ljubezenskih in spolnih situacijah, odnosu do vere in prijetih spominih, s katerimi si lajšamo napornejše trenutke.

Zdi se, da so izhodišča dovolj široko zastavljena, da izzovejo raznolike pripovedi (in postopoma tudi odzivanja, navezovanja med nastopajočimi ter manj formalno zasedanje prostora), za katere verjamemo, da so resnične in osebne – in tudi če so (pre)oblikovane s pomočjo ustvarjalne domišljije posameznika, je pravzaprav vseeno – nagovarjajo nas kot avtentične izkušnje in doživljanja, ki so za posameznika pomembna. Dejstvo, da te, kakršne koli že so, tako ali drugače zaznamujejo posameznika, nevsiljivo poudari tudi barvit prah, ki se iz počenega balona raztrese po obrazu in telesu "strelca". Poleg tega poudarka, uprizoritve ni nujno razumeti zgolj kot "dajanje glasu" mladim. Mlada odrasla generacija, za katero sta morda še značilni intenzivnost in neposrednost doživljanja, pa tudi določena tujost v odnosu do sveta "odraslih", v katerega še niso popolnoma vpeti (in utirjeni), v svojih pogledih izpostavi (generacijsko) univerzalne perspektive in občutja. Del teh je tudi reflektiran in izražen dvom o lastnem početju in svoji vlogi v sami uprizoritvi, ki ga zaokroži odprt konec; pritisk sprožilca brez pripovedi preda štafeto gledalcem z vprašanjem, kakšne izkušnje vpisujemo v druge, pa tudi koliko prostora puščamo doživljanju mladih in drugih nasploh za sooblikovanje skupne izkušnje prihodnosti.

Rudarske zgodbe
Različne osebne perspektive na realne okoliščine prinašajo tudi Rudarske zgodbe Silke Huysmans in Hannes Dereere, ki tematizirajo ekološko in humanitarno katastrofo v brazilski zvezni državi Minas Gerais, kjer je novembra 2015 popustil jez in so ogromne količine odpadkov železove rude v strupenem blatu uničile življenje v reki Doce ter poplavile mesta. Nema izvajalka v živo sooblikuje zvočno sliko iz fragmentov dokumentarnih izjav, projiciranih tudi na stojala, ki delujejo kot nadomestki realnih oseb. V dokumentarni kolaž vključi tako glasove prebivalcev kot osebno nevpletene analitike, osebni in splošni govor o identiteti prostora, ekonomiji, politiki in ideologiji, s čimer se odmakne od tragičnosti konkretnega primera in osebnih zgodb v širšo sliko globalnega, sistemskega, strukturnega mehanizma, ki si pod diktatom kapitala utira pot skozi množico osebnih usod do "napak in nezgod" s katastrofičnimi razsežnostmi po vsem svetu. Izbrana vsebina izjav in njihovo kombiniranje poudarja subjektivnost in spomin, mestoma pri tem ostaja abstraktno, a vseskozi z zloveščim tonom krhkosti pri tvorjenju posameznih narativov iz kakofonije raznolikih perspektiv in življenj; od izjav, ki prebijajo tišino, tistih, večidel neslišnih, do hrupa besed, katerih pomen se izgublja v hordi glasov, ki jih izvajalka v zanimivejših trenutkih zaplete tudi v tok raperske glasbe.

Smeti in človek
Plesalci brazilske skupine Anti Status Quo, ki so v urbani intervenciji Kameleoni z golimi telesi, polepljenimi z reklamnimi oglasi in izseki iz tiskanih medijev, paradirali po središču Ljubljane, so festival sklenili s koreografsko instalacijo Iz mesa in betona, v kateri med plesalci in obiskovalci v skupnem prostoru ni meje, pa tudi ne določene in fiksne pozicije. Uprizoritev se v počasnem ritmu in z dolgim uvodom, ki služi nekakšni pripravi ali senzibiliziranju obiskovalcev, razteza v treh urah ali več, a se to trajanje za vzdržljive obiskovalce (torej tiste, ki so vzdržali do konca) izkaže za nujno. Iz mesa in betona je koreografska meditacija na temo stvari, ki jih nabiramo in s katerimi se obdajamo, lastnine, smeti in osvobojenega telesa, čutečega do drugih teles. Za obiskovalce je zahteva tudi zato, ker skupina pod vodstvom Luciane Lare v zaokroženo celoto, ki se razvije šele v času, združi dve dokaj različni estetski in zaznavni naravnanosti ali dovzetnosti. Z umirjenim ritmom vzpostavljanja povezav med vsemi prisotnimi preko pogledov usmerjajo senzibilnost k neposredovanem stiku s sabo in drugimi. Preplavljanje prizorišča z grmadami odpadne embalaže daje vtis rokohitrsko angažirane ideje, ki se s tlačenjem smeti pod plesalčeva oblačila stopnjuje v groteskno karikaturo. A nadaljnja koreografija osvobajanja, začeta skozi konkurenčni boj, grobo slačenje teles in prerivanje do cilja s preobratom v čutečnost in sodelovalno skupnost vitalnih teles, poleg pomenljivih metaforičnih alternativ ponudi tudi osupljive koreografske podobe, v katerih v polnosti zaživi golo telo s svojo močjo in lepoto.

Z uprizoritvijo Dom se je predstavil tudi madžarski kolektiv dollardaddy's, kvartet igralcev, ki zapletena družinska razmerja iz Strindbergovega Pelikana uprizorijo v izčiščenem bistvu dramske zgodbe – z igro likov, umeščenih med gledalce, posedene v kvadrat, brez gledališke luči in scenografije – z dogodki in odnosi, ki se odvijajo v naši neposredni bližini, tako rekoč v "domu gledalcev". Več dni osrednjega dela festivala pa so letošnji Mladi levi odstopili slovenskim uprizoritvam. Morda je izbor nekaterih izrazitih dosežkov domače neodvisne scene tudi posledica produkcijskih razmer, a je ponovno osvetljevanje ustvarjalnih vrhuncev pretekle sezone v okviru v javnosti vidnejšega festivalskega fokusa tudi dobrodošlo. Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav Uroša Kaurina in Vita Weisa (produkcija Moment Maribor in koprodukcija Zavoda EN-KNAP), Skupaj Leje Jurišić in Marka Mandića (produkcija Pekinpah in Via Negativa, koprodukcija Kino Šiška), Prva altruistična predstava Marka Bulca (produkcija Bunker) in Misterij sove (Lutkovno gledališče Ljubljana v koprodukciji z TJP - Centre Dramatique National D'Alsace) so tu nagovorili nove gledalce, predstavljen je bil tudi nov projekt intermedijske umetnice Robertine Šebjanič Neotenični prebivalci teme ter nova premiera kolektiva Beton Ltd. Velika pričakovanja (Bunker).

Mladi levi: Anti status quo danca
Pestro dogajanje na festivalu Mladi levi