Sam Mendes se na prvi pogled sicer zdi kot nenavadna izbira režiserja za prevzem vajeti franšize (spomnimo se samo Krožne ceste, ki jo je zaznamovala odsotnost kakršnega koli dogajanja, kaj šele eksplozij), a zdi se, da je ravno prvi Bondov "artrežiser" - podobno kot je Christopher Nolan naredil z Batmanom - celotno sago iz njenih dozdajšnjih okvirjev prenesel na raven, na kateri se da Skyfall mirno primerjati s katerim koli drugim filmom in ne le z vsemi predhodnimi bondijadami ali akcijskim žanrom.

(In če že ravno omenjamo Nolana: iz kadrov, v katerih Bond (ki je, mimogrede, sirota iz očitno premožne družine!) motri melanholično škotsko pokrajino, je jasno, da od zdaj nobena saga o superjunaku ne bo mogla mimo navezovanja na trilogijo Viteza teme. Poleg tega se je treba sprijazniti z dejstvom, da franšiza 007 že dolgo ni več serija vohunskih trilerjev, pač pa zbirka filmov o superjunaku, z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih to povleče za seboj. (Če potrebujete dodatne dokaze: Bondu v Skyfallu za sklepni obračun na pomoč priskoči celo nekakšna različica dobrega starega butlerja Alberta (Albert Finney kot Kincade.))

Več poudarka kot na akcijo Mendes polaga na like, ki se iz klasičnih črno-belih shem razraščajo v večplastne osebnosti, obenem pa se povsem eksplicitno spopade z (legitimnimi) dvomi, za katere ve, da se občinstvu v zvezi s 50 let staro premiso preprosto morajo pojavljati: je že sama ideja "agenta z dovoljenjem za ubijanje" v 21. stoletju, ko zlikovcem ni več treba krasti jedrskih konic, da bi ustrahovali cel svet, že popolnoma preživel in okostenel koncept? Ima Bond, ta relikvija hladne vojne, z vsem svojim 'parkourjem' po istanbulskih strehah in skakanjem na drveče vlake v svetu kiberterorizma in nevidnih sovražnikov sploh še kakšno prihodnost?

Nemajhen dosežek (in rešitev za celotno franšizo) je, da Mendes na to vprašanje zmore in zna odgovoriti pritrdilno - pri tem pa v svojo mešanico ne pozabi natresti niti vseh "obveznih" elementov vsake bondijade, od klasičnega astona martina pa do (vsi vemo, kakšnega) martinija in seveda primerno visoke kvote eksotičnih lokacij in lepotic, ki podležejo Bondovemu šarmu.

Agenta njenega veličanstva tokrat prestrežemo v Istanbulu, na lovu za skrivnostnim tatom trdega diska, na katerem so shranjene prave identitete vseh NATO-vih tajnih agentov, infiltriranih v teroristične organizacije po svetu. Po vrtoglavem prizoru pregona (ki, roko na srce, ni tako zelo drugačen od Siene v uvodnih minutah Kvantuma sočutja) negativec (Ola Rapace) pobegne, Bond, ki ga je bila M (Judi Dench) hladnokrvno pripravljena žrtvovati kot kolateralno škodo, pa mrtev omahne v prepad. Ker se vse to zgodi še pred uvodno špico, mrtev seveda ne ostane - kmalu ga naplavi na neznanem tropskem otoku, kjer se zagrenjeno vdaja pozabi, ženskam in pijači. Iz letargije ga zdrami šele vest o terorističnem napadu na sedež MI6.

V London se Bond tako od mrtvih vrne kot neobrita, zapita razvalina, ki ni kos niti psihološkim niti telesnim testiranjem za vrnitev na teren. Fizično je naš junak, kot nas film neštetokrat opozori, na robu popolnega razsula, a njegov dar za izmenjavanje (včasih boleče predvidljivih) dovtipov - pa naj bo to s partnerico Eve (Naomie Harris) ali pa z nekdanjim agentom, zdaj hekerskim zločincem (Javier Bardem) - ostaja neokrnjen.

Medtem ko je M v Londonu tik pred tem, da jo vladni uradnik Gareth Mallory (Ralph Fiennes), čigar motivacija ostaja zanimivo dvoumna do samega konca, zaradi izgube diska prisili v predčasno upokojitev, Bonda sled za skrivnostnim zlikovcem, ki ima proti direktorici MI6 očitno nekakšno zasebno zamero, popelje na Kitajsko. V tem delu filma smo priča enemu vizualno najosupljivejših prizorov boja, nememu spopadu silhuet na ozadju hladno osvetljenega nočnega Šanghaja, a tudi največji inflaciji bondovskih klišejev - od brcanja nasprotnikov v gnezdo komodoških varanov sredi kazinoja v Macau pa do lika klasičnega bondovskega dekleta, fatalne Sévérine (Bérénice Marlohe), ki našega junaka končno pripelje pred obličje njegove nemezis.

Dobro uro je bilo tako treba čakati, preden v kader - s fantastičnim monologom o naravnem redu in preživetju najmočnejših podgan - prikoraka glavni zlobec, najbrž ne po naključju assangeovsko pobeljeni Raoul Silva. Javier Bardem, ki se sicer močno naslanja na tisto drugo svojo vlogo z obupno frizuro, Antona Chigurha v Ni prostora za starce, je Silvo zastavil kot križanca med klasičnim bondovskim megalomanskim zlikovcem s telesno hibo in novodobno, še kako resnično grožnjo kiberterorizma. Čeprav "odkljuka" vsaj pol toliko gejevskih filmskih stereotipov kot kak Bruno Sache Barona Coena ali Nathan Lane v Ptičji kletki (ne manjkajo niti afektirani vzkliki niti kriljenje z rokami), je Silva vsaj toliko zlovešč, kot je karikirano trapast, obenem pa Bardem ne vzbuja občutka, da skuša na silo "izvesti Heatha Ledgerja" in s stransko vlogo popolnoma ukrasti cel film. (Vsekakor nov dodatek v Bondov kanon pa je, da za več spolne napetosti kot agentov skok pod prho z lepotico poskrbi njegovo prvo soočenje z nasprotnikom).

Tudi tisti, ki smo le počasi ogreli za idejo o "blond Bondu", moramo Danielu Craigu po njegovi drugi reprizi lika priznati, da protagonistu vnaša tisto plast značaja, ki je, denimo, Piercu Brosnanu (pa naj je bil vizualno še tako primernejši) krvavo manjkala. Bond iz Skyfalla je občutno bolj obtolčen in manj izklesan kot Bond iz Casino Royale, a zato tudi manj stripovski in karikiran. Rdeča nit raziskuje odnos nadomestne matere in sina, ki se je spletel med Bondom in M, ter meče novo luč na bolj sentimentalno plat njunih mrtvo hladnih značajev. Nekajkrat je sicer na tem, da zapade v pretirano patetiko, a jo pred tem rešuje stoična moč vedno odlične Judi Dench.

Prvemu Bondu, ki se je upal na glas vprašati, ali ima ves cirkus sploh še kak smisel, se je tveganje splačalo. Direktor fotografije Roger Deakins in montažer Stuart Baird sta se znala otresti posiljenega posnemanja filmov o Jasonu Bournu in njihove tresoče kamere, kar je pestilo Kvantum sočutja, scenaristi (Neal Purvis, Robert Wade in John Logan) pa niso zapadli skušnjavi prezapletanja zgodbe. Za razliko od štiriletnega predaha med prejšnjim in tem filmom bo zdaj na naslednjega resnično težko čakati.

Ocena: 5; piše Ana Jurc