Simona Semenič velja za dramatičarko, ki v svoje drame pretanjeno vpisuje sodobne družbene odnose in položaje, v katerih se na primer merijo razmerja moči, obenem je njen jezik do potankosti izpiljen, dramske osebe pa določa izrisan psihološki most. Kar velja tudi za njeno najnovejše uprizorjeno besedilo, napisano prav po naročilu MGL-a, ki je režijo zaupalo de Brei. Sam je, kot je povedal, besedilo razumel kot družbeno angažirano, želel pa je doseči, da bi ga gledalec doživljal emocionalno.

Besedilo – sedem čenčavih kuharic predstavlja zaslepljeno množico, nezmožno izstopa iz večinskega mnenja ali izražanja lastnega stališča (njihova glasno izražena stališča so pač le predsodkarski pamfleti, povedani med lupljenjem krompirja), tri Sofije pa so izjeme, ki so upale izstopiti iz te množice, ki jo vodijo predvsem moški kot štirje soldati – se dotika predvsem posameznikovega položaja v družbi, polni zatiranja in pozicioniranja. De Brea je, ob pomoči dramaturginje Eve Mahkovic, besedilo precej okrajšal in ga v svojem slogu postavil na popolnoma razgaljen oder, ob tem pa mu odvzel kar nekaj njegove ostrine, predvsem pa jasnosti njegovega namena. Večplastnost besedila tako ostaja ujeta med krompirjevimi olupki, opravljanjem in vojaško rigoroznostjo; vse tri Sofije pa nekako izgubijo svojo umeščenost, četudi dejanske umeščenosti v tovrstni družbi nimajo. Gre namreč za tri aktivistke in intelektualke, ki so vsaka živele v svojem obdobju in državi; Nemka Sophia Magdalena Scholl, Rusinja Sofija Lvovna Perovskajeva in Francozinja Marie Sophie Germain so se borile proti nasilju, neznanju in neenakopravnosti vseh vrst ter za svoja prepričanja plačale visoko ceno.

Emocionalna plat besedila, na katero stavi režiser, se izgublja v (pre)izpostavljenih humornih vložkih in enosmernosti, ki vseh treh segmentov (kuharic, soldatov in Sofij) ne zmore učinkovito povezati ter nam sproža vprašanja čemu in zakaj se stvari na odru godijo, kot se. Ne glede na to pa je prav pretirana klepetavost kuharic tista, ki pritegne in vsako kuharico predstavi v natančni odmeri ter celotni uprizoritvi narekuje dinamiko, kar je posledica usklajenosti igralskega ansambla. Ob tem uprizoritev odlikuje tudi vizualna prepričljivost in dodelanost (kostumografija Belinda Radulović, luč pa je nastala v sodelovanju režiserja in Boštjana Kosa), ki z nekaterimi igralskimi vložki, celoto v končnem preseku izoblikuje v všečno.