Čeprav se ta filmska moda na prvi pogled zdi spodbuden napredek na področju doseganja enakopravnosti v obdobju MeToo, je pravzaprav samo len kompromis. Za že preverjene recepte je najbrž neprimerljivo lažje dobiti financiranje kot za originalne ideje, še posebej, če bodo imeli filmi v glavnih vlogah ženske. Ampak v resnici se nikomur ne dela silna usluga, če novi film v ničemer ne nadgradi ali ne izboljša izvirnika. V čem je prednost novega pakiranja zgodb, ki so bile napisane za moške? (V plus lahko studiu štejemo vsaj, da je pod scenarij ‒ poleg treh avtorjev originalne predloge ‒ podpisana ženska, Jac Schaeffer.) Prevarantki sicer ne prinašata ničesar novega razen fantastične garderobe Anne Hathaway, pa še v tem pogledu si boste oči bolj napasli ob Oceanovih 8.

Če je prva različica zgodbe, Bedtime Story (1964), morda manj znana, pa je marsikdo videl komedijo Umazana prevaranta (Dirty Rotten Scoundrels, 1988), v kateri Steve Martin in Michael Caine kot šarmanten tandem na francoski rivieri ožemata bogate dedinje. "Michael Caine" je po novem Anne Hathaway oz. Josephine Chesterfield, sofisticirana prevarantka, ki živi na veliki nogi na "igrišču za bogataše", v mestecu Beaumont-sur-Mer na francoski obali. "Steve Martin" je Rebel Wilson oz. Penny, mala lopovska riba, ki z lovskimi zgodbami o ugrabljeni sestri in njenem ogroženem devištvu iz "prijaznih" tipov vabi po nekaj deset ali sto dolarjev. Pri tem nima pretirano slabe vesti, saj se dotični moški zanjo ne zmenijo, entuziastično pa priskočijo na pomoč v hipu, ko jim pod nos pomoli fotografijo seksi sorodnice.

Zgodba, ki sledi, je do pičice enaka Umazanima prevarantoma (vključno s celimi odlomki dialoga!) ‒ če fabulo poznate, boste ob filmu uživali manj, kot če greste v kino brez kakršnih koli informacij o razpletu. Feminizem, ki naj bi ga adaptaciji prinesla zamenjava vlog spolov, ostaja na površinski ravni in brez pretiranega uvida. Hathaway seveda obvlada hladni glamur in vzvišeno držo, a bilo bi prijetno, če bi Rebel Wilson pogosteje dobivala vloge, ki se jih ne bi dalo skrčiti na "debela punca z vulgarnimi vici štorasto pade po tleh". Glavni razlog, zakaj komedija ne učinkuje, je pomanjkanje kemije med glavnima igralkama, ki sta sicer obe fantastični v drugih filmih, tukaj pa se zanašata na predpostavko, da je že sam kontrast med njima dovolj za komičnost.

Ko Penny zanese v ležerni Beaumont-sur-Mer, Josephine hitro ugotovi, da bi novinka lahko škodovala njenemu imperiju ("lovec na zajce spotoma prežene večjo divjad"), pa čeprav imata popolnoma različne metode. Če se Penny okorišča s tem, da moški v njej ne vidijo potenciala za romantiko, Josephine zapeljuje naivne bogataše, ki so ji pripravljeni na prst natakniti ogromen diamant. Besedna zveza "dober moški" je zanjo oksimoron, opravka pa ima predvsem s teksaškimi cepci, ki iščejo lepo, a tiho okrasno ženo. Noben moški ne bo nikoli verjel, da je ženska lahko pametnejša od njega, je Josephinina maksima, in zato so ranljivi.(Scenarij nobene od metodologij slepark ne prikaže kot bolj korektne in načeloma ne izgublja časa z moraliziranjem ali obsojanjem, kar omogoča, da smo gledalci na njuni strani.)

Ker se Josephine Penny ne zmore znebiti zgrda, poskusi zlepa ‒ najprej ji pokaže nekaj svojih sofisticiranih prijemov, nato pa sprejmeta stavo: tista, ki iz mladega internetnega milijonarja Thomasa (Alex Sharp) prej izvabi pol milijona dolarjev, lahko obdrži lovski revir, druga pa mora pobrati šila in kopita. "Tarča" je torej zuckerbergovski piflar, a simpatičen ‒ v njem ni niti trohice samopašnega egoizma, ki ga naši tatici po navadi eksploatirata.

Sledijo bizarni zapleti, v katerih skušata sleparki z vse bolj skrajnimi prijemi druga drugi prekrižati načrte. Potencialni čar filma sicer ni v stopnjevanju napetosti do izpolnitve ambicioznega podviga, kar bi bil vrhunec tipičnega filma o ropu ‒ Prevarantki sta prej nabor posameznih skečev in domislic. Še najduhovitejše so žaljivke na račun snobizma ali nekultiviranosti, s katerimi protagonistki obkladata druga drugo (toliko o feminističnem credu ...) Na eno oko bo treba zamižati tudi ob nelogičnosti nekaterih prizorov (zakaj v klasičnem "montažnem posnetku" Pennyjinih inštrukcij vadita metanje nožev? Fizično nasilje nima absolutno nobene zveze z njunim poslom.)

Film, ki se z veseljem naslanja na svoje vintidž korenine ‒ retro animirana uvodna špica je sijajna ‒ bi bil najbrž boljši, če bi se vsaj skušal postaviti na lastne noge. Kam skuša speljati uvodno poanto, da moški že od nekdaj eksploatirajo ženske in da si naši antijunakinji samo jemljeta, kar jima pripada? Pod črto je Prevarantki pozabljiv film z nekaj svetlimi trenutki, in bi bolj sodil v prihajajočo sezono kislih kumaric.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc