V predstavi Močeradek gre čez cesto Matije Solceta domišljija na široko ogrne svoj plašč čez obiskovalce in odrski svet. Obiskovalci smo vodeni od ene do druge odrske postojanke po poti otroške poezije Srečka Kosovela, končna postaja pa je kupolast šotor, na stropu katerega in pod njim lahko opazujemo igro oživljenih predmetov, materialov, svetlobe in zvokov. Foto: Urška Boljkovac
V predstavi Močeradek gre čez cesto Matije Solceta domišljija na široko ogrne svoj plašč čez obiskovalce in odrski svet. Obiskovalci smo vodeni od ene do druge odrske postojanke po poti otroške poezije Srečka Kosovela, končna postaja pa je kupolast šotor, na stropu katerega in pod njim lahko opazujemo igro oživljenih predmetov, materialov, svetlobe in zvokov. Foto: Urška Boljkovac
Predstava Zadnji trik Georgesa Mélièsa se navdihuje pri pionirju kinematografije in njegovo življenje ter delo prepleta prek duhovitih fantazijskih čarovnij in iluzij, ki so značilne tako za njegovo magično gledališko ter filmsko delo. Za osrednji komični pogon postavi nasprotje med človeško minljivostjo in nesmrtnostjo umetnosti ter se skladno s tem tudi poigrava z neštetimi konci. Foto: LGL
Paper Cut, zgodba o tajnici, ki pred monotonostjo realnosti beži v domišljijsko preigravanje prizorov iz starih filmskih klasik, nagovori s prisrčnim likom tihe, zasanjane tajnice brez zasebnega življenja ter z neobremenjenim spustom v domišljijsko filmsko življenje, ki jo kot vrtiljak odpelje od zaljubljenih upov v kriminalno temačnost. Foto: LGL
Praktični nasveti za pridne otroke, zgodba o bistri deklici Anamariji, je postavljena v nekoliko nostalgično starinsko okolje in prepredena s tisto toplino in domačnostjo, ki ju povezujemo z zgodbami starih staršev. Hkrati pa navdahnjena z motivi del in življenja Marka Twaina ter predvsem tistimi njegovimi nasveti, ki usmerjajo k pogumni samosvojosti. Foto: Boštjan Lah/LGM
Kozlova pesem francoske gledališke skupine La Compagnie À tematizira sosedsko neprivoščljivost, ki se izkazuje v preverjanjih, kdo ima lepše urejeno hišo in vrt. Za težave poskrbijo kar hišni ljubljenčki, in če preglavice dvema sosedoma na videz povzročita zaljubljena pes in psica, se dejanski vdor v njuno nujo po zunanji urejenosti zgodi s priselitvijo novega soseda, s prikolico in kozlom. Sicer zabavna prigoda ostaja v orisu osnovnega konflikta, ki ponuja le svoj ironični pogled na stanje soglasja znotraj meščanske urejenosti in sovražnega gledanja drugačnega. Foto: LGL
Ustvarjalci Sage se z grenko-sladko pripovedjo o Gunnarju Oddmunsonu in njegovi družini duhovito dotikajo absurdnosti družbenega in ekonomsko-političnega sistema. Prikažejo nam zgodbo njegovega življenja, ki se po islandski gospodarski krizi popolnoma preobrne in s premišljenimi lutkovnimi, animatorskimi, scenarističnimi elementi ter svetlobnimi in glasbenimi učinki spretno ustvarja občutja in atmosfero od začetnega navdušenega poslovnega zagona in družinske idile do temačne grožnje uničujočih gospodarskih napovedi in dejanskega propada, ki posega že v fantastično in groteskno sliko. Foto: LGL

Pet dni je bilo tako napolnjenih s številnimi dogodki, da je bilo spremljanje vseh nemogoče. Ob raznolikih lutkovnih predstavah je bilo pred Lutkovnim gledališčem Ljubljana mogoče preizkusiti tudi velikanske konstrukcije ter jih uporabiti kot svoje (lutkarjeve) roke in noge; na ogled so bili še filmi in razstave. Najbolj "nekonvencionalna" razstava, ki je ob morebitnem čakanju na predstavo poskrbela tudi za hitro minevanje časa, je predstavljala Magične škatle Pavla Macka, ki so pred gledališkimi dvoranami vabile, da pokukamo v njihov notranji svet, s katerim je Macek poustvaril zgodbo iz kakšnega izmed velikih likovnih del ali literarne zakladnice, in ga z vrtljivo ročico tudi spravimo v pogon.
Čarobna krhkost in lepota sanjarjenja
Ob videnem izboru predstav pa se zdi, da je Lutkovnemu gledališču Ljubljana uspelo na festival povabiti kar nekaj zanimivih predstav, občinstvu predstaviti široke možnosti lutkovnega medija in rokovanja z lutko ter jih, vsaj začasno, zvabiti v svoj svet domišljije in jih v njem začarati.
Domišljija je v svoj širok plašč najprej odela gledalce v predstavi Močeradek gre čez cesto Matije Solceta, ki se je v preteklem letu in pol že potrdila kot uspešna in priljubljena tako pri otrocih kot odraslih, ki jih uspešno vrne v tisto znamenito otroško čudenje. Skozi rdečo nit otroške poezije Srečka Kosovela, v kateri je pesnik senzibilno in s pregovorno nedolžnimi otroškimi očmi opazoval svet okoli sebe, predstava obiskovalce popelje prav v to čarobnost že poznanega, a redko zares ugledanega, vseh majhnih stvari okoli nas, ki se predstavljajo v svoji krhkosti, preprostosti in lepoti. Predstava gledalce vodi skozi štiri "postaje" do osrednjega šotora, kjer se na mehkih blazinah lahko popolnoma predajo sanjanju in sanjarjenju, medtem ko opazujejo zvočno in svetlobno igro živalic, cvetlic, narave in škrata Dobrošina pod šotorsko kupolo in na njej. Polonca Kores, Miha Arh, Tjaša Koprivec in deklica Nika ustvarjajo posebno izkušnjo z oživljanjem predmetov, materialov, svetlobe, zvokov, Kosovelovih besed ter tudi celotnega prostora in popotovanja obiskovalcev po njem.
Umetniška čarobnost, ki premaguje smrt
Posebno igro z domišljijo sta si privoščili tudi predstavi Zadnji trik Georgesa Mélièsa češkega lutkovnega gledališča Drak v režiji Jiříja Havelke ter Paper Cut izraelske ustvarjalke in pevke Jael Rasuli.

Češki lutkarji so predstavo posvetili pionirju kinematografije Georgesu Mélièsu (1861-1938), navdušenemu iluzionistu in magiku, ki ga je prva filmska predstava bratov Lumière (Prihod vlaka na železniško postajo) pritegnila v svet filma. Méliès, ki je ob začetkih kinematografije izumil posebne učinke ter raziskoval možnosti filmskega medija skozi številne tehnične in narativne inovacije, je najbolj poznan po znanstvenofantastičnem Potovanju na luno (A Trip to the Moon) iz leta 1902, ki ga zaznamujejo za tisti čas neverjetno inovativna animacija in posebni učinki, vključno z najbolj znanim prizorom, v katerem vesoljsko plovilo pristane na mesečevem očesu, ter po delu The Impossible Voyage (1904). Predstava zaobjema vse: od duhovite podobe tega francoskega filmskega ustvarjalca s privihanimi brčicami in navihanim odnosom do življenja, ki realnosti najraje pomežikne v brk ter se še za hip potopi v svoj fantazijski svet gibljivih podob, pa do čarobnih in iluzionističnih trikov, ki se iz Mélièsovega filma preselijo v njegovo odrsko življenje. Za osrednji komični pogon postavi nasprotje med človeško minljivostjo in nesmrtnostjo Mélièsove umetnosti, in to v zelo konkretni obliki – Mélièsa namreč nenehno preganja Smrt kot oseba, ki se na koncu še pomnoži v več oseb, a ji ta nenehno ubeži prav s pomočjo svoje domišljijske fantazije, ki jo je tako bogato prikazoval v svojem delu. To dvojnost preigrava sveže duhovito, s čimer parira Mélièsovemu filmskemu in gledališkomagičnemu delu, nekoliko pretirava le v poigravanju z neskončnimi smrtmi oziroma konci.
Neobremenjeni spust v vrtiljak filmske iluzije
Filmsko navdahnjena je tudi predstava za odrasle Paper Cut, zgodba o tajnici, ki pred monotonostjo realnosti beži v domišljijsko preigravanje prizorov iz starih filmskih klasik. Jael Rasuli za pisarniško mizo zgolj s svojo igro, papirnato sceno svoje domišljijske pokrajine, ki skoči iz debele mape, ter s pomočjo luči, ki filmsko kadrira premike med vsakdanom in zamišljenim svetom, ustvarja toplo in humorno pripoved o sanjah, željah in strahovih posameznika. Predstava nagovori s prisrčnim likom tihe, zasanjane tajnice brez zasebnega življenja ter z neobremenjenim spustom v domišljijsko filmsko življenje, ki jo kot vrtiljak odpelje od zaljubljenih upov v kriminalno temačnost, pa tudi s pristopom, ki gledalca s filmskim privlakom povabi v odrski svet, to filmsko privlačnost pa dopolnjuje še z gledališko komunikacijo in odnos z občinstvom gradi tudi z začetnim in poznejšim občasnim vzpostavljanjem komunikacije z gledalci.
Babičina zgodba iz predala, navdahnjena s Twainovo samosvojostjo
Komunikacija z otroškimi gledalci je pomembna tudi za predstavo Praktični nasveti za pridne otroke, ki je v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor nastala kot skupinski projekt češkega režiserja Marka Bečke, dramaturginje Zale Dobovšek in Johane Vanousove, vseh treh tudi v vlogi avtorjev uprizoritvenega koncepta in besedila, ter igralke Elene Volpi, skladatelja Matije Krečiča in oblikovalke likovne podobe Tereze Venclove.
Ustvarjalci so predstavo zasnovali po motivih Marka Twaina in navdih našli v njegovih knjigah Dobri nasveti za majhne deklice ter Dobri nasveti za pridne dečke, v katerih je Twain otroke s svojo simpatično iskrivostjo in prebrisanostjo nagovarjal k razmišljanju s svojo glavo, k pogumu, samosvojosti in iznajdljivosti. Za predstavo so si izposodili še delček iz avtorjevega življenja – tako kot je Twain zaradi številnih izgub svojih najbližjih ustanovil klub Aquarium (Angel Fish Club), v katerem je skrbel za umetniški razvoj mladih deklet (pisali so si pisma, brali knjige, hodili na gledališke predstave in koncerte, igrali biljard ter poslušali Twainove nagajive nasvete o tem, kako biti takšen, kot si, tudi če veljaš za porednega), se tudi predstava, Anamarijina zgodba, odvije v na novo odkritem zapuščenem klubskem prostoru, in čisto na koncu se Anamarija po izgubi ljubega dedka tudi sama odloči ustanoviti klub, v katerega povabi prijatelje in sošolce. Do tega jo pripelje njeno novo pridobljeno spoznanje o tem, kaj je v življenju res pomembno, prej pa mora doživeti kar nekaj neprijetnih situacij, skozi katere se podaja z upoštevanjem tistih nasvetov, ki jih je podajal že Twain.
Nekoliko starinsko obarvano klubsko okolje, v katerem lutkovno zgodbo dopolnjuje Matija Krečič na klavirju, nostalgično starinsko sceno, kostumografijo in lutkovno podobo, nam približujejo simpatična vsakdanjost zgodbe, njena iskrena toplina in tisti domači duh, ki ga povezujemo z zgodbami starih staršev – prav pri dedku Anamarija najde največjo oporo ob tegobah svojega odraščanja. Elena Volpi Anamarijino zgodbo spretno oživlja kot živo babičino pripovedovanje zgodbe, star "babičin spomin", ki ga potegne iz predala in po koncu "zgodbe za lahko noč" ponovno pospravi vanj, pri tem pa upravlja vse lutke – Anamarijo, njene družinske člane in šolske prijatelje. Kakšna nehotena nesreča (ko recimo črno-bel obraz, izrezan s starih fotografij, ki je obraz lutk, po nesreči odpade) tako predstave sploh ne vrže iz tira, saj pravzaprav pripovedi podeli tisto domačno sproščenost in naravnost, ki popolnoma spada v njeno zasnovo, pa še za malo usodne poredne samosvojosti poskrbi.

Burleskna meščanska nevoščljivost

Za konec omenimo še dve popolnoma drugačni predstavi, ki sta se napajali bolj iz resničnosti kot domišljijskega sveta ter sta gravitirali predvsem k humorno-satiričnemu prikazovanju naše družbe in mentalitete. Kozlova pesem francoske gledališke skupine La Compagnie À tematizira sosedsko neprivoščljivost, pregovorno značilno slovensko lastnost, ki se izkazuje v preverjanjih, kdo ima lepše urejeno hišo in vrt. Za težave poskrbijo kar hišni ljubljenčki, in če preglavice dvema sosedoma na videz povzročita zaljubljena pes in psica, se dejanski vdor v njuno nujo po zunanji urejenosti zgodi s priselitvijo novega soseda, s prikolico in kozlom. Sicer zabavna prigoda po večini ostaja v orisu osnovnega konflikta, ki ne ponuja ničesar drugega kot samo soglasje znotraj meščanske urejenosti in sovražno gledanje drugačnega, tudi v izvedbenem dometu se drži udomačenih obrazcev burleskne klovnade, s katerimi se nekoliko prilizuje občinstvu, ter pretirano nakazuje pričakovanja ob izrazitem nasprotju med malomeščanskim redom in drugačnostjo ter posledičnim šokom. Vse to pa zasnovo predstave same umešča v tisti kontekst, ki ga sama kritizira, a se tega ne zaveda.
Islandska saga, razčlenjen primer zgodbe posameznika v vrtincu globalne politike
Nasprotno pa se je v spomin trdno zasidrala Saga, grenko-sladka pripoved o Gunnarju Oddmunsonu in njegovi družini, katere življenje se po islandski gospodarski krizi popolnoma preobrne. Mednarodna zasedba lutkarjev iz Islandije, Norveške, Irske in ZDA (Wakka Wakka Productions) z režiserjema Kirjan Waage in Gwendolyn Warnock se z navidezno duhovito neprizadetostjo ozira na absurdnost družbenega in ekonomsko-političnega sistema, ki s svojimi igricami ljudem onemogočata normalno življenje. Distanco ustvarjalci prevzemajo samo na ravni zgodbe, podane z neposrednim spremljanjem vseh vzponov in padcev osrednjega "junaka," prav nič olepšanega, a zelo človeškega, z željo po udobnem in lepem življenju, nerazumevanjem bančnih pasti in neprevidnim upravljanjem svojega ekonomskega stanja, a tudi preprostega, delavnega, ljubečega in s čutom za pravično.
Svoj nevsiljiv komentar, ki se še vedno drži v ozadju kompleksno prikazane sage Gunnarja in njegove družine ter družbene realnosti, pa spretno ustvarjajo s premišljenimi lutkovnimi, animatorskimi, scenarističnimi elementi in svetlobnimi ter glasbenimi učinki, prek katerih gradijo čustva in atmosfero od navdušenega zagona pri Gunnarjevem razvoju domačega turizma in družinske idile do temačne grožnje uničujočih gospodarskih napovedi in dejanskega propada, izgube vsega premoženja, porušenega družinskega življenja in boja za pravico izkoriščanih, ki posega že v fantastično in groteskno sliko, sploh ko v tej nemogoči situaciji "na pomoč" priskočita še ponos in starodavna skandinavska sla po maščevanju.