Po januarski premieri v Abidžanu so uprizoritev 22. in 23. aprila premierno predstavili v Mini teatru, 24. in 25. aprila v Zagrebškem gledališču mladih, 26. aprila pa na Marulićevih danih v Splitu. Režiral je Ivica Buljan, dramaturgija je delo Roberta Waltla, igrajo Irie Philippe Irie Bi, Larissa Ouei, Landry Kouamé Bienvenu Amon in N' Goran Kouamé Armand, ki je večji del predstave na odru kot pevec in glasbenik. Scenografijo je ustvaril Kone Wagnelba et Le Cresas, kostumografijo Ana Savić Gecan. Foto: Arhiv Mini teatra
Po januarski premieri v Abidžanu so uprizoritev 22. in 23. aprila premierno predstavili v Mini teatru, 24. in 25. aprila v Zagrebškem gledališču mladih, 26. aprila pa na Marulićevih danih v Splitu. Režiral je Ivica Buljan, dramaturgija je delo Roberta Waltla, igrajo Irie Philippe Irie Bi, Larissa Ouei, Landry Kouamé Bienvenu Amon in N' Goran Kouamé Armand, ki je večji del predstave na odru kot pevec in glasbenik. Scenografijo je ustvaril Kone Wagnelba et Le Cresas, kostumografijo Ana Savić Gecan. Foto: Arhiv Mini teatra
Snajper
Muki bolj kot predstavnik mlade generacije, ki premišljuje možnosti za drugačno življenje – tudi skozi skrajno kriminalno ali revolucionarno dejanje – zvodeni kot neodločen, nesamozavesten in nesposoben sanjač, ki pravzaprav ne ve, kaj dela in ga implikacije lastnega delovanja, kot se zdi, niti ne zanimajo. Napetosti v odnosu s Sončico so večinoma zasebne narave in manj vezane na specifično situacijo, ki jo v zgodbo vnaša naročen uboj politika, ki naj bi ga Muki izvedel zato, da bi si lahko privoščila odhod v Pariz. Foto: Arhiv Mini teatra
Snajper
Izmaknjen je celoten kontekst realnosti, ki zgolj slabotno pronica v zadušljivo stanovanje skozi dialog, ko v stanovanje pomotoma vstopi Študent, zato umanjka širša družbena umestitev želja in strahov para, ki sanja o spremembi, idealih, boljšem življenju. Študent – čeprav zvezan in z vanj uperjenim snajperjem – v situacijo ne prinese nobenega pravega konflikta. Foto: Arhiv Mini teatra
Snajper v Mini teatru

V tem se besedilo tematsko naslanja na sodobno nezadovoljstvo v horizontu neperspektivnega življenja in konstantne želje po spremembi, ki tako pogosto zdrsne nazaj v prazen tek, poreklo igralcev širi možnosti interpretacije v kontekst globaliziranega multikulturalizma in migracij vseh vrst ter s tem povezanimi težavami, a uprizoritev ves čas ostaja na samem začetku – pri poenostavljeni osebni zgodbi, kjer ambivalentnost polaga predvsem v razkorak med željo in oviro na poti do njene uresničitve, že sama - le najbolj očitna - iluzornost podobe želje in njene uresničitve pa ostaja skorajda nedotaknjena.
Igra v ospredje postavlja mladi par, Mukija in njegovo noseče dekle Sončico, ves čas na robovih eksaltirane živčnosti. V soparnem večeru in neprespani noči ju grabita nedoločljiva strah in napetost; zaradi njunega nejasnega izvora in cilja ter z nepredstavljivo možnostjo razrešitve tudi brezmejno napihnjena napolnjujeta stanovanje, zdi se, da paru tuje, ter predvsem Mukijevo telo spreminjata v nepredvidljivo materialnost; lahko bi eksplodiralo kot bomba, a se zdi, da ne premore moči za aktivacijo. V tej nemoči pa telesu pravzaprav ves čas grozi nevarnost, da se "bomba" aktivira sama, nepredvidljivo ali "po nesreči", in pri tem uniči samega sebe.
Do vrelišča prignana napetost, ki je Muki ne zmore nadzorovati ali je umiriti, predstavlja nenehno podtalno grožnjo, podobno kot puška, ki s svojo prisotnostjo nenehno opominja na "nujnost" dejanja, na želje, katerih izpolnitev naj bi to dejanje pomagalo uresničiti, pa tudi na grozljivost dejanja in na negotovost prihodnosti – po izvedenem dejanju ali ob izognitvi temu. Osrednji motiv tako predstavlja ambivalentnost in grozljiva, neznosna napetost, ki ji ni videti konca. Ta se v bolj objektivizirani obliki zgošča v jasnem simbolu – v puški, s katero naj bi Muki izvedel svojo pot v "lepši in boljši svet" – naročen uboj politika naj bi jima namreč omogočil odhod v Pariz kot izhod iz neperspektivnega sveta v mitski raj. Izraža pa se tudi v nemirnem telesu Irieja Philippa Irie Bija in navzven usmerjeni igri, nekakšnem naivnem realizmu, ki zapada v klišeje in splošne ter sploščene odzive, kot da poglobljenih, psihološko natančneje utelešenih ne zmore več.
Izmaknjen je celoten kontekst realnosti, ki zgolj slabotno pronica v zadušljivo stanovanje skozi dialog, ko v stanovanje pomotoma vstopi Študent, zato umanjka širša družbena umestitev želja in strahov para, ki sanja o spremembi, idealih, boljšem življenju. Muki bolj kot predstavnik mlade generacije, ki premišljuje možnosti za drugačno življenje – tudi skozi skrajno kriminalno ali revolucionarno dejanje – zvodeni kot neodločen, nesamozavesten in nesposoben sanjač, ki pravzaprav ne ve, kaj dela in ga implikacije lastnega delovanja, kot se zdi, niti ne zanimajo, zagledan je le v navidezno lepšo prihodnost. Njegov odnos s Sončico je prikazan predvsem kot tradicionalen, z moškim kot (nalogi nedoraslo) "glavo družine", s premenami med vodilno vlogo in občutki nezadostnosti s številnimi izbruhi ljubosumja. Larissa Ouei kot Sončica je v odnosu pogosto klišejska v ženski podrejenosti, a z nekaj dvoumnimi namigi, ki pa se ne povežejo v jasno strukturo lika; zanimivi so njeni večkratni odhodi "v trgovino," a izkoriščeni zgolj kot rekvizit, ki na dramski konflikt nima učinka, prav tako njena seksualna naravnanost proti Študentu, predvsem pa drobci trdnosti, ki zasijejo v osebnosti, pri čemer se izkaže kot močnejša, bolj samozavestna in bolj v stiku z realnostjo kot njen fant.
Prav tako nejasen je Landry Kouamé Bienvenu Amon kot Študent – čeprav zvezan in z vanj uperjenim snajperjem – v situacijo ne prinese nobenega pravega konflikta. Muki je ob odkritju Študenta v stanovanju prav tako živčen kot prej, s puško v rokah ali pod posteljo, Sončica enako nestrpna do situacije čakanja, Študent zgolj s svetom sprijaznjeni in nekoliko apatični tujek v zgodbi nekoga drugega.
Snajper zato ostane zgolj snajper, tisti s tresočo roko večno čakajoči na pritisk sprožilca, ki se ukvarja z osebno puberteto in ne zmore sprožiti metafore, širše od namena, ki naj bi bil z njo izvršen; tiste, ki bi uprizoritev popeljala na problematičnost in paradoksnost oklevanj in dejanj na polju življenjskih stališč, odločitev in izbir.

Snajper v Mini teatru