Somewhere je zgodba o priljubljenem, a osamljenem zvezdniku Johnnyju Marcu, ki mu srečo v življenju prinaša le simpatična hči Cleo. Foto:
Somewhere je zgodba o priljubljenem, a osamljenem zvezdniku Johnnyju Marcu, ki mu srečo v življenju prinaša le simpatična hči Cleo. Foto:
Benetke - Somewhere
V Benetkah se je predstavila ekipa kritikom ljubega filma Somewhere, v katerem glavno vlogo igra sicer manj znani Stephen Dorff, njegovo hči pa upodablja Elle Fanning, sicer sestra slavnejše Dakote Fanning. Foto: Kaja Sajovic
Benetke, Somewhere
Režiserka Sofia Coppola po filmu Izgubljeno s prevodom znova navdušuje kritike, tudi tokrat s filmom, ki po besedah njenega očeta Francisa Forda Coppole že na daleč nosi njen pečat. Foto: Kaja Sajovic
Elle Fanning
11-letna Elle Fanning na rdeči preprogi ob premieri filma. Foto: EPA
Benetke
Kot pred leti Billa Murrayja je tokrat za nov film Coppola 'iz pozabe' ali bolje rečeno prezrtosti potegnila igralca Stephena Dorffa, ki je v Benetkah naletel na same pozitivne odzive. Foto: Kaja Sajovic

Coppolin izlet v puhle, pompozne baročne vode z Marijo Antonietto (2006) je pozabljen, Somewhere pa nadaljuje tam, kjer nas je hči Francisa Forda Coppole pustila pri kritiški uspešnici Izgubljeno s prevodom (2003).

Povezave med filmoma je težko spregledati. Spet so v ospredju odtujenost, osamljenost, majhnost posameznika (igralca) nasproti velemestnemu utripu (v Izgubljeno s prevodom je bil to Tokio, v Somewhere je Los Angeles), životarjenje v hotelu, ki je nekako simbol za vse zgoraj naštete stiske sodobnega človeka, blišč in beda zvezdništva (s poudarkom na bedi) in poskusi navezovanja pristnih medčloveških odnosov v vsej tej praznini.
Coppoli so te zgodbe pisane na kožo. "Kot deklica sem veliko časa preživela po hotelih, ko sem spremljala svojega očeta,« nam odgovarja 39-letna režiserka. "Hoteli so tak začasni kraj, a obenem polni zanimivih likov," razlaga o svoji očaranosti nad hoteli. Bill Murray je bil »ujet« v tokijskem Ritzu, Dorff v verjetno najbolj razvpitem hollywoodskem hotelu Chateau Marmont.

Dorff igra v Somewhere Johnnyja Marca, igralca, ki dneve preživlja nekje med samotnim pitjem piva v svoji hotelski sobi in večernimi obiski striptizet (z zložljivimi drogi) v isti brezosebni sobi. Čeprav se po hollywoodskih gričih prevaža s ferarrijem, gole ženske se mu dobesedno mečejo v naročje (ali pa se razgaljajo pod njegovo teraso), v Italiji pa ga poznajo kot "živo legendo Hollywooda", na Johnnyju Marcu ni nič glamuroznega, zvezdniško življenje pa še nikdar ni bilo videti tako bedno in osamljeno kot v Somewhere.

Dolga očetova senca
Edino, kar v Marcove oči izgubljenega kužka vnese kanček pristne sreče, je le čas, ki ga preživlja z 11-letno hčerko Cleo (prepričljiva Elle Fanning, mlajša sestra bolj poznane Dakote Fanning). Ko Cleina mama Johnnyju hčerko zaupa za nedoločen čas, film prestopi na območje Papirnatega meseca, ko se v ospredju znajde odnos oče - hči, a z glasbeno podlago The Strokes, Phoenix (vodja je mož Sophie Coppola) in Gwen Stefani. Filmska glasba je imela izjemen pomen že pri filmu Izgubljeno s prevodom, Coppola pa razlaga, da je glasba eden sestavnih delov njenih filmov in piše že scenarij ob poslušanju izvajalcev, ki jih pozneje uporabi za filmsko podlago.

Naslednjemu vprašanju se režiserka skoraj ni mogla izogniti - kaj o filmu meni njen slavni oče? "Rekel mi je, da mu je zelo všeč, da sem edino jaz lahko posnela ta film in da bi vsi mi morali snemati filme, ki jih lahko posnamemo samo mi." Novinarji so bili na tiskovni konferenci na beneškem filmskem festivalu neznačilno zadržani, kar gre skoraj gotovo pripisati prizoru iz filma, v katerem se avtorica odkrito norčuje iz novinarjev na tiskovni konferenci ob promociji Johnnyjevega filma in njihovih bizarnih (ali neinovativnih) vprašanj. Če temu prištejete še prizor, v katerem Coppola odkrito zbode Italijane oziroma njihove ('poberlusconjene') medije, je pravi čudež res, da je beneška srenja film tako toplo sprejela.

Grenak portret sodobnega Los Angelesa
Somewhere je počasen, liričen, minimalističen film, ki se ne trudi ugajati širšim množicam z odvečnimi govorancami, lažnim moraliziranjem (z likom Johnnyja kljub njegovi bedi sočustvujemo) ali kičem hollywoodskih blockbusterjev. Rezultat je eden najbolj pristnih in realističnih filmov, prav mogoče tudi eden najbolj verodostojnih prikazov sodobnega Los Angelesa, kar je bil tudi režiserkin cilj.

Dorff, ki se ga spomnimo iz Rezila, je v zadnjih letih slovel bolj po B-produkciji, filmskih polomijah in plejbojevskih osvajanjih različnih hollywoodskih starlet. Kar pomeni, da vloga Johnnyja Marca zanj verjetno ni bila velik odklon. "Vloga je preprosto prišla ob popolnem času, scenarij je bil popoln, lik je bil popoln," je odgovoril Dorff na MMC-jevo vprašanje, ali se mu zdi, da je ta vloga tista, na katero je čakal vso svojo kariero. Coppola pa je za MMC povedala, da se je za Stephena odločila, ker je "nadarjen igralec, ki ima srce, toplino in iskrenost", ki jo je iskala za to vlogo.

Dorff kot Brando?
Bo že vedela, navsezadnje je pred 7 leti iz naftalina potegnila že odpisanega Billa Murrayja, ki mu je vloga v Izgubljeno s prevodom prinesla kup nagrad (tudi oskarjevsko nominacijo) in hvalospevov. Dorff je mlajši (37 let), a vseeno se je vedno zdel kot izgubljen primer, ki ga resnejši režiserji niso povohali. Zdaj mu prve kritike tu v Benetkah pojejo hvalnice, njegovo predstavo pa primerjajo celo z Marlonom Brandom. Morda je za to treba zaslugo pripisati Dorffovemu naravnemu seksapilu, pomešanemu z ranljivostjo in otroško nedolžnim pogledom. Morda pa je kritike samo zavedlo njegovo otopelo presedanje po kavču v beli spodnji majici. Dorff se je na tiskovni konferenci zdel pristno navdušen in hvaležen, da je nenadoma v festivalski ligi, a kot je bilo tudi pri Mickeyju Rourku z Rokoborcem, ostaja vprašanje, ali mu bo uspelo izkoristiti trenutek karierne renesanse. Na bisere, kakršen je Somewhere, namreč v Hollywoodu ne naletiš pogosto.
Spodaj si oglejte tudi fotoutrinke iz beneške predstavitve filma Tam nekje.