Kot se mikroproračunskim filmom, ki se izkažejo za presenetljivo uspešnico, rado zgodi, bo tudi Tiha hiša doživela 'hollywoodizacijo'. Ameriško adaptacijo menda že pripravljajo. Foto:
Kot se mikroproračunskim filmom, ki se izkažejo za presenetljivo uspešnico, rado zgodi, bo tudi Tiha hiša doživela 'hollywoodizacijo'. Ameriško adaptacijo menda že pripravljajo. Foto:
Film je precej pozornosti pritegnil po projekcijah v Cannesu in Sitgesu.

Izhodišče prvenca urugvajskega režiserja Gustava Hernándeza, ki ne pozabi poudariti, da "temelji na resničnih dogodkih" iz 40. let prejšnjega stoletja, je precej preprosto: najstnica Laura (Florencia Colucci) in njen oče (Gustavo Alonso) sta bila najeta, da počistita in pospravita hišo nekega znanca (Abel Tripaldi), ki je za podrtijo medtem že našel kupca. V odročno, zaraščeno kočo, v kateri ni elektrike, prispeta zvečer, da bi lahko delo naslednji dan začela že navsezgodaj zjutraj. Lastnik, ki se odpravi kupit hrano, jima pred odhodom pusti le eno samo navodilo: ne vzpenjajta se v prvo nadstropje, lahko se vse skupaj poruši. Laurin oče seveda nemudoma naredi natančno to.

Kaj se skriva za vrati?
Prizorišče dogajanja, temna, vegasta hišica sredi gozda, je, podobno kot lik protagonistke (mlado, na smrt prestrašeno dekle v nevarnosti), del standardnega horror repertoarja. Seveda je to, kaj nekomu nažene strah v kosti, popolnoma subjektivno, toda Tiha hiša uporablja res najbolj predvidljive prijeme: škripanje pohištva, topi udarci iz prvega nadstropja in čakanje, kaj bo skočilo izza najbližjih vrat. Filmska groza naj bi izhajala iz ozračja, počasi stopnjujočega se strahu, ki se človeku zažre v kosti, ne pa iz poceni "trikov", kakršne pričakujemo od hiše strahov: da nas bo nekaj od zadaj bežno zagrabilo za vrat.

Obnašanje, skregano z logiko
Inovativni del projekta - to, da je bil posnet s fotoaparatom (Canon Mark II 5D) in v enem samem kadru - iz celotnega filma dela vajo v slogu, vajo iz sledenja dekletu s svetilko, ki iz nerazumljivih razlogov že po petnajstih minutah, namesto da bi dirjala v smeri vhodnih vrat, pleza po stopnicah v prvo nadstropje, kjer jo je skupil njen oče (kaj ni v življenju videla še nobene grozljivke?). Resnično - zakaj 'za vraga' čuti naša protagonistka potrebo, da v popolni temi pretakne vsak kotiček in preuči vsak kos pohištva v hiši, v kateri se očitno skriva zblazneli morilec? (Oh, in še prijateljski nasvet: če niste tisti psihopat, ki se ga je treba v filmu bati, in če sredi noči sredi ceste najdete okrvavljeno, popolnoma histerično dekle, jo morda raje peljite na policijo, kot pa da jo mirite, da "ni verjetno nič hudega", in jo pospremite nazaj tja, od koder je zbežala ...)

Dobro narejena slaba grozljivka
Obenem je prav Hernándezov izhodiščni pristop - slediti Lauri na vsakem koraku - tisto, kar pri končnem "preobratu" (kajti jasno je, da Tiha hiša skriva nekakšno temačno skrivnost) najočitneje pokaže luknjo v scenariju, ki se, kakor koli pogledaš, s končnim razkritjem sesuje kot površno postavljena hiša iz kart.

Škoda, kajti podvig, posneti skoraj 80-minutni film v enem kosu (predstavljajte si, da v 75. minuti nekdo pozabi svojo repliko ...), samo z uporabo svetlobe na prizorišču (sij baterij in svetilk, ki jih uporabljajo igralci) ter za nameček še z zanemarljivim proračunom (6 tisoč dolarjev), priča o talentu in potencialu vpletenih ustvarjalcev. A največji čar filma vendarle ne more biti v njegovi tehnični plati.

Podatek, da gre Tiha hiša po poti španskega predhodnika (in vzornika?) [●REC] (Snemaj!) - torej, da ga čaka ameriška adaptacija - samo še poglobi grenak priokus v ustih.

Ocena: +2; piše Ana Jurc