Seveda najbrž nikoli ni bilo dvoma, na koga se obrniti, če se bo "gonzo" legendo še kdaj obujalo od mrtvih: Johnny Depp je bil ne nazadnje tisti, ki je leta 2005, ko je Hunter S. Thompson naredil samomor, poskrbel za primerno "spektakularen" odhod ter dal njegov pepel izstreliti iz topa, tisti, ki je v devetdesetih med pripravami na snemanje Strahu in groze v Las Vegasu štiri mesece živel pri njem, ter tisti, ki je po dolgih letih Thompsonov zgodnji roman The Rum Diary pomagal končno izdati. Sam je odkupil tudi pravice za njegovo ekranizacijo in pozneje našel režiserja, Thompsonu po ekscesih in ekscentričnosti sorodnega Britanca Brucea Robinsona.
In tako je seveda Depp tisti, ki v Zapitem dnevniku igra malo manj poblaznelo in bolj naivno protorazličico maničnega Raoula Draka, romantično svetobolnega mladega novinarja Paula Kempa, ki leta 1960 na lovu za "lastnim pisateljskim glasom" pristane v korumpiranem, zakotnem San Juanu.
Seveda smo si vsi želeli, da bi se Johhny Depp po triindvajsetih (vsaj zdi se, kot da jih je bilo že najmanj 23) delih Piratov s Karibov, šopku vlog pravljičnih čudakov za Tima Burtona in občasni sinhronizaciji animiranega filma znal vrniti k svojim indiekoreninam in najti kakšen nepričakovan, pogumen projekt. Toda Zapiti dnevnik, ki bi moral biti halucinatoren, maničen spust v brezno korupcije, geneza bodočega "gonzo" novinarja in predzgodba zgoraj omenjenega filma Terryja Gilliama, na koncu zvodeni v na trenutke ljudomrzno, ampak ne zares šokantno satiro pred kuliso karibskih plaž in s prisiljeno osladnim koncem.
Film je manj, kot zmore Depp, ki se tukaj v večini prizorov zadovolji z držo rahlo zmedenega nerodneža (ki pa vseeno ni tako zaspano aboten, kot je bil njegov lik v Turistu), in premalo, da bi pokazal, zakaj Thompson ni bil samo jezen pijanec, ampak eden najmočnejših glasov svoje generacije.
Paul Kemp (Depp), ki je pretežno pijan od trenutka, ko prispe v "nekakšno Anglijo s tropskim sadjem", v redakciji časopisa San Juan Star službe ne dobi zato, ker je v svojem življenjepisu velikopotezno lagal, ampak predvsem zato, ker je edini, ki se je zanjo prijavil. Svojih bednih zadolžitev - pisanja horoskopov in turističnih reportaž z lokalnega kegljišča - se sicer stoično loti, ampak od prvega kadra z njegovim krvavo podplutim pogledom dalje je bolj ali manj jasno, da gre z dobrimi nameni tlakovana Kempova pot lahko samo še v pekel.
Kmalu najde pajdaša v povaljanem fotografu Sali (Michael Rispoli), ki mu ponudi stanovanje v razpadajoči luknji. Delita jo z bojnim petelinom in še tretjim sostanovalcem, groteskno razcapanim in zombijevsko razpadajočim Moburgom (Giovanni Ribisi si je z vlogo res dal duška), propadlo veličino z afiniteto do Hitlerjevih govorov na vinilkah, ki ju zalaga s "470-odstotnim alkoholom" in mamili, "ki so tako močna, da jih FBI daje komunistom".
Kot antagonist pripovedi na prizorišče kmalu prikoraka zagoreli, neznosno popolni bogataš Sanderson (Aaron Eckhart), ki bi Kempa rad rekrutiral za pisanje turistične brošure za hotelski kompleks, ki ga nameravajo treščiti naravnost na sredo deviške plaže. Predvsem zato, ker ima Sanderson dekle Chenault (Amber Heard), od katere naš junak ne more odtrgati pogleda, se Kemp zelo hitro znajde v sivem območju (ne)etičnega početja.
Zadnjemu delu, v katerem se naš protagonist iz letargične zgube končno prelevi v aktivnega bojevnika za pravico, na žalost manjka pravi zalet, in peripetija se naprej kotali po skoraj arbitrarnem sosledju bizarnih dogodkov. Najbrž ustvarjalci niso namerno ustvarili filma, v katerem boljši vtis kot protagonistova goreča deklaracija lastnega novinarskega creda pusti duhovit skeč, v katerem skuša Sala s Kempom v naročju v razpadajočem fiatu pobegniti pred policijo.
Gledalcu nobene posebne utehe ne nudi niti zametek romance, saj je lik Chenault boleče prazen in nedodelan, njegova največja prednost pa je, da vloge niso povsem predvidljivo dodelili Scarlett Johansson. Amber Heard z vlogo naredi, kar pač lahko, v svojih kožah novinarskih karikatur pa naravnost blestijo Richard Jenkins, Michael Rispoli in predvsem Giovanni Ribisi.
Škoda je le, da film kot celota ne deluje tako absolutno predan cilju kot njegovi posamezni deli: končni rezultat tako ni niti psihedelična oda dekadenci niti ostra družbena kritika, ampak pri obojem ostane na polovici poti.
Ocena: -3; piše Ana Jurc
| Zapiti dnevnik (The Rum Diary) |
ZDA, 2011 |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje