Vaša ocena: 
Ocena 3,0 od 15 glasov
Ocenite to novico!
Vprašanje, ki se poraja ob Ženski v črnem, seveda ni, ali duhovi obstajajo (in niti ni to, ali nas sploh lahko še prestrašijo), ampak to, ali za Daniela Radcliffa obstaja kariera po Harryju Potterju.
In na to vprašanje (še) ni mogoče odgovoriti z enoznačnim da ali ne. Po eni plati film od nas zahteva skoraj preveč - pretvarjanje, da je Radcliffe, ki kljub impresivno jetični bledici, zalizcem in nekakšnemu strnišču na bradi ni videti niti dan starejši od svojih 22 let, užaloščeni vdovec, ki vzgaja štiriletnega sina; po drugi strani pa je treba priznati, da je vloga, ki od njega zahteva predvsem prestrašeno strmenje v ta ali oni nadnaravni pojav, fantu pisana na kožo. Če kaj, je v desetih letih v Mrlakensteinovi družbi lahko izpilil svoj repertoar osuplih odzivov in ve, kdaj s teatralnostjo ne sme pretiravati.
Ženska v črnem je kot prvi večji Radcliffov "postpotterjevski" projekt premišljen kompromis: dovolj art za prvo stopnico "resne" igralske kariere in obenem premalo krvava, da bi povzročila trajno škodo njegovim najstniškim oboževalkam. A vendarle: najbrž ni idealno, da te v tvojem prvem "odraslem" filmu zasenči hiša, ki niti ne premore velikopoteznosti kakšne Bradavičarke.
Ustvarjalci Ženske v črnem so namreč večino svojega napora uperili v ustvarjanje ozračja in pri tem niso izpustili niti enega samega klišeja iz repertoarja "klasičnih" srhljivk: imamo trohnečo, prašno vilo, ki jo močvirska voda vsak dan za več ur odreže od civilizacije (zakaj bi si kdo zgradil dom na takem kraju?!), kislo vreme in umetno meglo, da bi ju lahko izvažali, srhljive otroke in seveda rezidenčnega duha, ki se vsakokrat najavi po filmskem protokolu: s silhueto v odsevu zrcala, premikanjem pohištva, škripanjem stopnic in ugašanjem sveč.
Zdi se, da se Ženska v črnem z zlizanostjo teh prijemov ne obremenjuje - nasprotno: h konvencijam žanra pristopa popolnoma resno, brez vsake ironične distance, in paradoksalno je najbrž prav to razlog, da film ne zdrsne v čisto banalnost že videnega. Vseeno bi si želeli, da bi studio malo več energije kot v iskanje rekvizitov (videli boste nekaj tako srhljivih mehanskih igrač kot že dolgo ne) vložili v pisanje dobrega scenarija. Tak, kot je, film namreč zbledi v primerjavi s sorodnima, a daleč boljšima komornima mojstrovinama španskih avtorjev Alejandra Amenábarja (Drugi) in Juana Antonia Bayone (Sirotišnica).
V nekaj besedah: Daniel Radcliffe je Arthur Kipps, odvetnik, ki je tik pred tem, da bo izgubil službo, na katero se od ženine smrti pred nekaj leti ne more osredotočati. Ko ga šef pošlje v Crythin Gifford, odročno vasico v Yorkshiru, da bi uredil papirje pred kratkim umrle lastnice razpadajoče vile, mu tako ne preostane drugega, kot da nalogo sprejme. Takoj se izkaže, da ga vaščani - z izjemo bogatega para, ki ga vzame pod streho - skušajo na vse pretege odgnati nazaj v London. Najbrž upravičeno, saj se zdi, da vsakič, ko se Arthur poda v smeri stare hiše, kakšen otrok iz vasi umre nasilne in nesmiselne smrti. Kriva je seveda skrivnostna ženska v črnem (Liz White), duh, ki terja maščevanje za krivično smrt svojega sina.
Na točki, ko se Kipps zapre v hišo, da bi s prikaznijo enkrat za vselej opravil, se zgodba razkroji v serijo posiljeno "strašljivih" epizod. Saj veste: gugalniki, ki se gugajo brez pravega razloga, in blatne stopinje, ki se iz niča pojavijo v preddverju. James Watkins očitno ne razume, da to, da gledalec na svojem sedežu poskoči vsakič, ko se v okenski šipi izriše ženska silhueta ali ko na podstrešju nekaj poči, ni nujno znamenje dobre grozljivke, ampak preprosto avtomatičen refleks. In ko se zalotiš, da so te v ta refleks prisilili že petič v pol ure, si ne moreš kaj, da te film ne bi začel jeziti. "Bejž domov, Harry Potter," je tako oni dan v Koloseju eden izmed podobno razdraženih gledalcev zagodrnjal v platno. Ne bi se mogli bolj strinjati.
Ocena: -3; piše Ana Jurc
| Ženska v črnem (The Woman in Black) |
VB, Kanada, Švedska, 2012 |
Ana, za Mont Saint-Michel pa še nisi slišala? Plima od obale odreže celotno mestece!
war horse dobi 2..tale pa 3
povprečen film sem si ga ogledal; ni me navdušil
Pa brez zamere. LP