Izbor kultura
Ekipa založbe VigeVageKnjige, ki je specializirana za izdajanje stripov za otroke ter risoromanov za mlade odrasle in odrasle, pred svojo stojnico na letošnjem knjižnem sejmu. Foto: VigeVageKnjige/Polonca Štritof Kosem
       Radi bi, da bi ljudje, ki berejo poezijo, novele, kratke zgodbe in romane, razumeli, da je strip popolnoma enakovredna literarna zvrst, od katere dobijo vse, kar hočejo od literature.       
Anja Golob
O trenju med pesniškim in uredniškim delom: "Med drugim se zanašam na smisel za humor, ki omogoča zdravo distanco, in se skušam po najboljših močeh organizirati tako, da ena vrsta dela ne zažira drugega." Foto: BoBo
       Zdi se mi, da so si največji igralci med seboj lepo porazdelili moč in denar, in izredno težko se je gibati v tem prostoru, če ne sprejmeš predpisane igre.       
Ker založba nima nobene svoje knjigarne, se mora zanašati na svojo spletno stran. Našli jih boste tudi na izbranih prodajnih mestih, denimo v striparnici Buch v Murglah, v Knjigarni Moderne galerije, Kinodvorovi knjigarni, celjski striparnici Oblaček, v koprskem Librisu in še kje. Foto: VigeVageKnjige
       Radi bi postali ena od založb, ki narekujejo tempo na slovenskem trgu, radi bi, da bi naš model delovanja prodrl kot eden od relevantnih načinov dela v založništvu in knjigotrštvu pri nas. Za kaj takega se seveda moramo razširiti, a naša strategija razvoja je že od začetka postopna. Tako se lahko učimo iz lastnih napak, obenem pa ne pozabimo na igro, na zabavo.       
Letošnji obisk frankfurtskega knjižnega sejma (udeležila se ga je kot pesnica, avtorica v nemščino prevedene pesniške zbirke) je na Anjo Golob deloval kot "streznitev". Prepričana je tudi, da bi morali na slovenskem knjižnem sejmu, tako kot v Frankfurtu, zaračunavati vstopnino, češ da prost vstop samo utrjuje naša pričakovanja, da morajo biti kulturne vsebine brezplačne. Foto: BoBo
       Ena urednica ali ena založba se težko uspešno postavi po robu organizatorjem slovenskega knjižnega sejma in menim, da med nami težko pride do konstruktivnega dialoga, dokler je razporeditev moči tako neenakomerna, močnejši pri mizi pa jo s svojimi stališči in dejanji še podžiga. Zanima pa me ob tem tudi, kje so druge majhne založbe in zakaj se ne oglasijo.       
Prepovedani sad
Med odmevnejšimi knjigami iz programa založbe je mednarodna uspešnica Prepovedani sad, podrobno raziskana, a na varljivo lahkoten način podana "kulturna zgodovina vulve", ki vam bo med drugim morda pomagala ugotoviti, zakaj nam gre ta mala beseda - vulva - še vedno težko z jezika. "Zdelo se nam je, da načenja teme, ki so v zraku in jih je treba nagovoriti, obenem pa to počne na zanimiv način: prouči številne teorije, ki so jih moški v preteklosti ustvarili o ženskem telesu, in jih nato z obilo humorja eno za drugo argumentirano dekonstruira. Knjiga je absolutno odmev časa in zdelo se nam je, da bo sprožila polemike v družbi, kar je ena od naših zavez." Foto: MMC RTV SLO
       Prav v okoljih zunaj prestolnice je še toliko pomembneje, da imajo ljudje možnost priti v stik z različnimi knjižnimi zvrstmi različnih založb – to ne more biti zgolj odgovornost knjižnic. Ko bomo naslednjič poslušali, kako ljudje ne berejo več, velja spomniti tudi na to, da do mnogih knjig v mnogih okoljih namreč niti ne pridejo.       
Sam
Ena od letošnjih izdaj, risoroman Sam, dobro ponazarja slog Christopha Chaboutéja, obenem pa je "dramaturško popolna knjiga- kot da bi človek bral poezijo v obliki risoromana. O njeni vsebini nočemo povedati preveč, da ne bi pokvarili branja. Seveda je umeščanje knjige na trg težje, če skušaš o njej povedati čim manj." Foto: VigeVageKnjige
Ena od izdaj, ki so doživele ponatis, je Rdeča rosa, biografija Rose Luxemburg v obliki risoromana. Foto: VigeVageKnjige
"Z Jezdecem Ute Helmbold smo hoteli pokazati, kako funkcionira risoroman, če ga obrneš naokrog kot nogavico in razkriješ njegove notranje organe in tkivo. Jezdec stoji med čistim risoromanom in romanom. Gre za adaptacijo klasične realistične nemške novele iz leta 1888: spodnja tretjina vsake strani je izčiščeno besedilo novele, zgornji dve tretjini pa slika." Foto: VigeVageKnjige

Dodaj v

"Ko gre za knjigo, trg ne sme biti edino merilo - to bi pomenilo prevlado ljubičev in krimičev"

Intervju z Anjo Golob, pesnico in odgovorno urednico majhne založbe VigeVageKnjige
4. december 2018 ob 07:00
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Knjiga ni zgolj posoda in knjižni sejem ni trgovina s posodjem," opozarja Anja Golob, odgovorna urednica majhne neodvisne založbe z nišnim programom stripa in risoromana. "Čar knjige je ravno v neoprijemljivem bistvu, ki se odkrije šele, ko jo odpremo," zato z njo ne moremo ravnati kot z običajnim izdelkom, prepuščenim zakonitostim trga. To bi vodilo v "totalno enoumje".

Anja Golob je pesnica, esejistka, kritičarka, dramaturginja, prevajalka – in odgovorna urednica majhne knjižne založbe; prav v tej vlogi je tudi privolila v intervju, ki ga lahko preberete v nadaljevanju. Študirala je filozofijo in primerjalno književnosti, dolga leta pisala gledališke kritike za različne časopise, leta 2013 pa je soustanovila založbo VigeVageKnjige, posvečeno stripom in risoromanom. Ločeno je izdala tudi tri pesniške zbirke, za zadnji dve – to sta Vesa v zgibi in Didaskalije k dihanju – je prejela Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Leta 2014 je sicer pritegnila pozornost javnosti, ko je iz načelnih razlogov zavrnila finančni del Jenkove nagrade; nasprotovala je temu, da se stanovske nagrade na področju kulture financirajo s pomočjo zasebnih sredstev.

Z Anjo Golob sva se o slovenskem založniškem in knjigotrškem svetu pogovarjali v tednu slovenskega knjižnega sejma, ki je tudi letos osvetlil znana vprašanja o slovenskem odnosu do knjige, o plačevanju za kulturne izdelke in večni krizi v založništvu. Pesnica, ki se tudi založniškega posla očitno loteva z enako strastjo in predanostjo kot umetniškega ustvarjanja, je brez zadržkov spregovorila o primežu, v katerem se na knjižnem sejmu znajdejo majhne založbe, in o monopolu na področju mreže knjigarn, ki neusmiljeno izrinja samozaložbe. "Morda je pa glede na položaj res čudež, da smo se obdržali teh pet let," pove o VigeVageKnjige, založbi brez lastne knjigarne, ki Slovencem predstavlja strip in risoroman onkraj naših ustaljenih predstav o tem žanru. Da se nauki počasi "prijemajo", dokazuje tudi obleganost njihove majhne stojnice na sejmu, kjer se je trlo skoraj toliko ljudi kot pri veliko večjih sosedih.

Založba VigeVageKnjige v tem času praznuje peto obletnico delovanja. Predsednik upravnega odbora Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Bojan Švigelj je na odprtju letošnjega knjižnega sejma pripomnil, da "je kriza v založništvu vedno, založniki pa so še tu". Mora biti v takih okoliščinah majhna založba res zadovoljna že s tem, da preživi?
No, če je dejstvo, da še vedno živimo, dovolj za optimistične sklepe, potem imamo pa res problem – gola eksistenca pač ni in ne more biti dovolj. Založniki bi, kot vsi drugi, radi živeli in se razvijali, ne pa samo preživeli, in to razumeli kot velik uspeh. Mislim, da imamo do tega ne samo pravico, ampak tudi ontološko dolžnost.

Na knjižnem sejmu je založba VigeVageKnjige prisotna s svojo stojnico. Kako velik strošek je to za majhno založbo in v kolikšnem času se vaš vložek povrne? Predvidevam, da sodelovanje na osrednjem slovenskem knjižnem sejmu dojemate kot nujno naložbo.
Udeležba na sejmu je absolutno nujna za vsako založbo, ki hoče kotirati na slovenskem knjižnem trgu, po moje pa bi moralo biti tudi organizatorjem sejma izjemno dragoceno, da se ga poleg velikih lahko udeležijo tudi majhne založbe s specifičnim, pogosto nišnim programom. To dela sejem živ in vitalen ter ključno prispeva k raznolikosti knjižne ponudbe. Sejem je po svoji definiciji dejavnost, pri kateri ne gre samo za prodajo, ampak tudi za predstavljanje, za uveljavljanje znamke, za to, da ljudje spoznajo založbo na osebni ravni in spregovorijo z ljudmi, ki tam delamo. Za VigeVageKnjige je to še posebej pomembno, ker v mestu še nimamo lastnih prostorov, sejem je tako tudi ena redkih priložnosti, da pridemo v neposredni stik z bralci in bralkami. Tega pa se organizatorji sejma izredno dobro zavedajo – cene za najem prostora so oderuške, kar trdim z vso odgovornostjo. Za osem kvadratnih metrov plačuje naša založba 1324,92 evra; elektrika za teh šest dni stane dodatnih 70,76 evra. Plačati moramo tudi strošek vpisa v register razstavljavcev, kar znaša 134,20 evra. Zadnji strošek je v celoti neupravičen in bi ga bilo treba ukiniti. V katalog ne želimo biti vpisani, a je to nujni pogoj za možnost udeležbe na sejmu. Pri vsem tem seveda sploh ne omenjam ur našega dela na stojnici in materialnih stroškov, da stojnica stoji in funkcionira.

Na koncu sejma sicer pokrijemo svoje stroške, a to ni naš cilj: nočemo šest dni neprestano delati za nekoga drugega. Sejem je naša priložnost, da knjige prodamo – ta potencialni zaslužek neposredno omogoča naše izdaje v prihodnjem letu. Če zaslužka ne bo, bo treba nekatere naslove črtati s programa. Letos in naslednje leto smo sicer prvič deležni sofinanciranja JAK-a, a samo za tri knjige – v našem programu za naslednje leto pa je sedem izdaj. Za založbo je ključnega pomena, da se širi, če si hoče dolgoročno zagotoviti stabilnejše financiranje, česar se zelo dobro zavedamo. Tudi zato je udeležba na sejmu za nas tako ključna.

Izjave, češ "naj ne hodimo na sejem, če si tega ne moremo privoščiti", ki smo jih deležni, kažejo po mojem mnenju na temeljno nerazumevanje samega založništva in tega, kaj knjiga po svoji osnovni naravi je – nikakor namreč ne more biti zreducirana zgolj na izdelek, komad ali produkt. Njena specifičnost je ravno v neoprijemljivem bistvu, ki se odkrije, ko jo odpremo – to ključno določa njeno "dodano" vrednost, zato je z njo treba na trgu, kjer seveda je, ravnati drugače. Sodeč po načinu organizacije in izpeljave knjižnega sejma, se tu z njegovimi organizatorji očitno nikakor ne strinjamo. Po mojem mnenju knjiga namreč ni zgolj posoda in knjižni sejem ni trgovina s posodjem – ko gre za knjigo, trg zaradi njenih posebnosti pač ni in ne more biti edino merilo. To bi povzročilo totalno enoumje, absolutno prevlado nezahtevnih "ljubičev in krimičev", vse drugo, namreč točno to, kar dela knjižno bero zanimivo, kar ni predvidljivo, kar vzbuja bralno slast in vzgaja okus, pa bi odpadlo. V tej enačbi pogrešam nekoga, ki bi zastopal to drugo, specifično plat knjige, ki seže čez zgolj produkt. Zavedam se, da se ena urednica ali ena založba težko uspešno postavi po robu organizatorjem, in menim, da med nami težko pride do konstruktivnega dialoga, dokler je razporeditev moči tako neenakomerna, močnejši pri mizi pa jo s svojimi stališči in dejanji še podžiga. Zanima pa me ob tem tudi, kje so druge majhne založbe in zakaj se ne oglasijo.

Je slovenski knjižni trg dovolj odprt in dovzeten za sodelovanje "malih igralcev"? Ali pa peščica velikih založb monopolizira javni prostor, ima prednost na razpisih ipd.?
Ne želim se pritoževali ali se postavljali v vlogo žrtve – a realen pogled na situacijo absolutno pokaže, da smo v deprivilegiranem položaju. Jasno je, da se bodo naša sredstva slej ko prej izčrpala, in ravno na to se čaka. Zdi se mi, da so si največji igralci med seboj lepo porazdelili moč in denar, in izredno težko se je gibati v tem prostoru, če ne sprejmeš predpisane igre. Najbrž prihajajo določena nespodobna povabila in vsakomur, ki jih zavrne, je odrejeno mesto pri tistih, ki čakajo na ostanke z velike mize, s čimer pa se ne nameravamo sprijazniti.

Ena največjih težav tega prostora je, da nam je ostala samo eno mreža knjigarn, to je Mladinska knjiga Trgovina (ki je ločena entiteta od založbe Mladinska knjiga). Po mojih osebnih izkušnjah s pesniško zbirko Didaskalije k dihanju, ki sem jo izdala v samozaložbi, se mreža niti slučajno ne zaveda svoje družbene odgovornosti, ki jo ima kot monopolno podjetje. S knjigo, izdano v samozaložbi, je nemogoče priti vanjo, če nočeš ali ne moreš sprejeti petdesetodstotnega rabata, in sicer ne glede na kakovost knjige, ki tu ne igra nobene vloge. Po moje je primarna naloga in namen mreže knjigarn, da ima v svojih knjigarnah čim več raznolikih knjig različnih založnikov. Če meni, da prodaja tudi zahtevnejše in nišne literature ogroža njen obstoj, bi morala najbrž končno začeti reševati problem upadanja branja in kupovanja knjig v Sloveniji, in sicer s konkretnimi vložki časa, idej in sredstev. Manjšanje raznolikosti ponudbe in nadomeščanje knjig na policah z lončki in drugimi neknjižnimi proizvodi ni in ne bo rešilo tega problema. Prav v okoljih zunaj prestolnice je po moje le še toliko pomembneje, da imajo ljudje možnost priti v stik z različnimi knjižnimi zvrstmi različnih založb – to ne more biti zgolj odgovornost knjižnic. Ko bomo naslednjič poslušali, kako ljudje ne berejo več, velja spomniti tudi na to, da do mnogih knjig v mnogih okoljih namreč niti ne pridejo.

Kaj je bilo pred petimi leti povod za ustanovitev lastne založbe? Je bila to želja po ukvarjanju z založništvom ali predvsem to, da ste opazili tržno nišo na področju stripa in risoromana?
Eno in drugo. Namesto čakanja na priložnost za delo smo se odločile, da si jo ustvarimo same. Ugotovile smo, da se vse tako ali drugače ukvarjamo s knjigami. Sočasno je vzcvetelo navdušenje nad risoromani, verjetno tudi posledica dejstva, da sem sama tri leta in pol živela v Belgiji, kjer so temu literarnemu žanru posvečene celo samo nanj specializirane knjigarne. V zadnjih desetih, dvajsetih letih se je izjemno razvil in razplastil; pojavljajo se novi in novi podžanri.

V času naših začetkov je bila ekonomska kriza tako globoka, da se je zdelo, da slabše tako ali tako ne more biti, zato smo sklenili kar poskusiti. Leta 2013 smo se registrirali kot zavod in konec leta 2014 izdali prvo knjigo. Skočili smo, a še kar nekaj časa nismo vedeli, ali je v tem bazenu sploh voda. (Smeh.)

Na začetku ste imeli željo, da bi svoje področje delovanja razširili tudi na druge žanre, predvsem romanopisje. Je to še vedno cilj za prihodnost ali pa boste raje poglobljeno raziskovali risoroman? Koliko ljudi štejejo VigeVageKnjige?
Radi bi postali ena od založb, ki narekujejo tempo na slovenskem trgu, radi bi, da bi naš model delovanja prodrl kot eden od relevantnih načinov dela v založništvu in knjigotrštvu pri nas. Za kaj takega se seveda moramo razširiti, a naša strategija razvoja je že od začetka postopna. Tako se lahko učimo iz lastnih napak, obenem pa ne pozabimo na igro, na zabavo. Redno zaposlen ni pri nas nihče, ker si tega ne moremo privoščiti, in vsi delamo še druge stvari, s katerimi plačujemo položnice. V najožji uredniški ekipi smo štirje ljudje, imamo pa še tri stalne sodelavke in sodelavce in več projektnih, kot so na primer prevajalke in prevajalci. Cela ekipa tako ta čas šteje 14 ljudi.

Imate občutek, da vas vsakodnevne obveznosti vodenja založbe kdaj odtegujejo od pesniškega ustvarjanja, ki verjetno od človeka terja nedeljeno pozornost? Čutite kdaj konflikt med tema dvema poloma svojega udejstvovanja?
Prav v času sejma se s tem vprašanjem veliko ukvarjam, ker sem se pri pisanju četrte knjige znašla na prelomnici, ki bi se ji morala prav zdaj v celoti posvetiti, dan pa ima še vedno samo 24 ur in že golo logistično usklajevanje vseh obveznosti mi pobere precej časa in energije. No, med drugim se zanašam na smisel za humor, ki omogoča zdravo distanco, in se skušam po najboljših močeh organizirati tako, da ena vrsta dela ne zažira drugega. In seveda – svaki dan u svakom pogledu sve više in više napredujem. (Smeh.)

Založba se, kot sva povedali, specializira na izdajanje stripov in risoromanov. Je risoroman izraz, ki ste ga kot prevod za "graphic novel" na tržišče vpeljali vi? Je na splošno med Slovenci dovolj zavedanja, kaj je risoroman oz. da stripi niso samo domena otrok in najbolj površinske zabave? Gre slovensko poznavanje stripa dlje od Mikija Mustra in Diareje Tomaža Lavriča?
Vsak dan se na sejmu srečam s kakim predsodkom. Nekateri obiskovalci in obiskovalke naše stojnice seveda spremljajo področje in tudi tujo produkcijo, a mnogi - še posebej starejše generacije - žanr večkrat dojemajo kot sekundarno, manjvredno literaturo. Zanje je dejansko precejšen šok videti, s čim se ukvarjamo. Nekateri dotlej še niso prišli v stik s tovrstnimi knjigami in nas zvedavo povprašajo, kaj je risoroman. Teh priložnosti smo resnično veseli; sejem je za nas ključnega pomena tudi zaradi teh stikov – v spletni knjigarni takih možnosti za debato pač nimamo. Čim več ljudem skušamo pojasniti, kaj je naše poslanstvo: izdajati knjige, ki stojijo na presečišču med romanom in stripom. Zato smo tudi prevedli "graphic novel" v risoroman. Cilj naše založbe je, izdajati plejado različnih zvrsti risoromana, cel razpon od slikanice za odrasle (taka je Yvonne, otrok dvorec) do klasičnega risoromana, kamor spada Peščeni grad, naša prva izdaja.

Vzporedno s tem, da izdajamo knjige, moramo namreč širiti tudi bralni bazen. Seveda so že pred nami izdajali risoromane, vsaj Stripburger in Strip.art.nica Buch, a so specializirani vsak na svoje področje. Kot oni skušamo tudi mi na svoj način širiti občinstvo in jo navduševati za umetnost stripa. Radi bi, da bi ljudje, ki berejo poezijo, novele, kratke zgodbe in romane, razumeli, da je strip popolnoma enakovredna literarna zvrst, od katere dobijo vse, kar želijo od literature.

Kako ohranjate pregled nad področjem? S svojimi izdajami slovenskim bralcem redno predstavljate imena, ki jih še ne poznajo. Kje najdete naslove, ki jih nato poskušate pripeljati k nam? Se udeležujete kakih sejmov v tujini?
Za obiskovanje sejmov žal nimamo denarja, čeprav bi to z veseljem počeli. Imamo več virov pridobivanja informacij. Založbe, s katerimi sodelujemo, nas sproti obveščajo o prihodnjih izdajah. Vsak od nas se na potovanjih v tujino ustavlja v knjigarnah in pregleduje ponudbo. Pomagajo nam katalogi tujih založb na spletu in seveda družbena omrežja. Ožje uredništvo na koncu o vseh izdajah odloča skupaj in klesti širši izbor, dokler ne pridemo do števila izdaj, ki si ga v prihodnjem letu lahko privoščimo. Iščemo tudi vsebinske rdeče niti, ker želimo biti s svojim programom družbeno angažirani in aktualni. Letos smo na primer izdali Prepovedani sad, ki nagovarja t. i. feministične teme - čeprav se mi zdi, da gre absolutno za obče človeške teme! Zadnji mesec ugotavljamo, da knjigo prek spleta naročajo predvsem moški, kar se nam zdi fantastično. Končno je prišlo do preskoka, ko "ženskih knjig" – o ženskem spolnem organu, o ženskem užitku, o menstruaciji – ne berejo samo ženske.

Omenili ste, da ste za izdajo treh knjig pridobili sofinanciranje JAK-a. Obenem pa niste bili uspešni na razpisu za nepovratna evropska sredstva (EACEA). Kako velik udarec oziroma ovira je tak izpad sredstev za majhno založbo?
Dvakrat smo kandidirali za evropska sredstva in dvakrat smo bili zavrnjeni, pri čemer smo oddali tako rekoč identični prijavi, seveda z različnim izborom knjig. Kljub temu smo bili ocenjeni zelo različno – prvič nam je zmanjkalo par točk, naslednjič precej več. Točkovnik ima tudi diskriminatorno postavko, na kar smo opozorili, a žal brez uspeha, saj se je isti prihodnje leto ponovil. Do 15 točk (od skupno stotih) lahko dobiš, če v program vključiš knjige, ki so osvojile evropsko knjižno nagrado, a te nagrade še nikoli ni dobil noben risoroman, zato založba, specializirana na ta žanr, samodejno izgubi te točke. Ironija vsega skupaj pa je v tem, da EACEA hkrati strip izpostavlja kot deficitarni žanr, ki bi mu bilo treba namenjati posebno pozornost.

Na koncu smo sklenili od teh razpisov odstopiti, kar nas je v razvoju kakopak konkretno upočasnilo.

Med vašimi bolj odmevnimi letošnjimi izdajami je bil švedski risoroman Prepovedani sad, v katerem Liv Strömquist tematizira ženski spolni organ in spolni užitek.
Zdelo se nam je, da načenja teme, ki so v zraku in jih je treba nagovoriti, obenem pa to počne na zanimiv način: preuči številne teorije, ki so jih moški v preteklosti ustvarili o ženskem telesu, in jih nato z obilo humorja eno za drugo argumentirano dekonstruira. Knjiga je absolutno odmev časa in zdelo se nam je, da bo sprožila polemike v družbi, kar je ena od naših zavez.

Letos smo poleg nje izdali tudi nova dela stripovskih serij za otroke, Škatla in Ariol, ter še tri knjige za odrasle. Christophe Chabouté se prvič predstavlja v slovenščini; izbrali smo njegovo knjigo Sam, ki dobro ponazarja njegov slog, obenem pa je dramaturško popolna - kot da bi človek bral poezijo v obliki risoromana. O njeni vsebini nočemo povedati preveč, da ne bi pokvarili branja. Seveda je umeščanje knjige na trg težje, če skušaš o njej povedati čim manj. (Smeh.) Skratka, gre za zelo tiho knjigo, ki govori zelo glasno.
Naslednja izdaja je bil Jezdec Ute Helmbold, s katerim smo hoteli pokazati, kako funkcionira risoroman, če ga obrneš naokrog kot nogavico in razkriješ njegove notranje organe in tkivo. Jezdec stoji med čistim risoromanom in romanom. Gre za adaptacijo klasične realistične nemške novele iz leta 1888: spodnja tretjina vsake strani je izčiščeno besedilo novele, zgornji dve tretjini pa slika. Zadnja letošnja izdaja, ki je izšla na prvi dan sejma, pa je Otto, uzrti človek francoskega striparja Marc-Antoina Mathieuja. Preko lika vizualnega umetnika, ki se ukvarja z zrcali, načenja vprašanje, zakaj smo ljudje takšni, kot smo. Temeljno vprašanje knjige je, kaj bi se zgodilo, če bi imeli dostop do formativnih let svojega otroštva, ki smo jih pozabili.

Vaše najbolje prodajane knjige so verjetno stripi o modrem osličku Ariolu.
Tako je, zdaj ga bere že druga generacija otrok; 8. decembra bo v Mladinskem gledališču tudi premiera predstave o Ariolu. Otroci imajo radi tudi nemško serijo Škatla, ob kateri se učijo brati. Med knjigami za mlade in odrasle smo jih nekaj že razprodali. Risoroman Rdeča Rosa, biografijo Rose Luxemburg, smo ponatisnili, Brodeckovega poročila Manuja Larceneta pa ne bomo mogli, ker je to za nas prevelik finančni zalogaj. Na sejmu so bralke in bralci naklonjeno sprejeli Otta, uzrtega človeka, čeprav ne gre za najbolj enostavno knjigo. Tudi Sam in Jezdec imata zelo posebno občinstvo. Vesela sem, da nam je uspelo z letošnjimi enajstimi knjigami – šestimi novostmi in petimi ponatisi – nagovoriti tako različne segmente bralcev.

Katere izdaje načrtujete za naslednje leto?
Objavili smo program sedmih novih izdaj za leto 2019, dejanska izvedba pa je odvisna od finančnega položaja. Šesti del Ariola, tretji del Škatle in stripovska adaptacija Miltonovega Izgubljenega raja v prevodu Andreja Tomšeta, bodo izšli s sofinanciranjem JAK-a. Integralno, v eni knjigi bomo izdali tudi oba dela Neustrašnih Pénélope Bagieu; to je strip o pionirkah na svojih področjih, ki so nekatere danes popolnoma neznane. Prvi v Sloveniji bomo izdali avstrijskega sodobnega stripovskega klasika Nicolasa Mahlerja; Alico v Sussexu, ki združuje Frankensteina Mary Shelly in Alico v Čudežni deželi Lewisa Carrolla, bo prevedla Liza Linde. Načrtujemo tudi prevod poslastice – francoskega risoromana Pépée Adriena Demonta, bomo pa drugo leto prvič izdali tudi izvirno slovensko delo: Vinjete straholjubca so skupen projekt Eve Mahkovic in Eve Mlinar, na katerega sem prvič naletela na družbenih omrežjih. Proces dela je, ko gre za izvirno delo, seveda drugačen od takrat, ko izdajamo prevod, česar se še posebej veselimo. Ker vztrajamo, da avtoricam in avtorjem moramo izplačati honorar, čeravno v tej fazi z njegovo višino še nismo zadovoljni, upamo, da se bo finančna konstrukcija projekta izšla in ga bomo lahko izpeljali, kakor si ga zamišljamo.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
demiurg
# 04.12.2018 ob 07:33
Torej, na kratko, želite, da davkoplačevalci financiramo vaš hobi.
exwannabe
# 04.12.2018 ob 07:48
In ja, če narod hoče debilno prozo, naj se jim servira.....saj na TV se tudi vrtijo samo še debilni resničnostni šovi....pač sprjaznit se je treba, da je narod vedno bolj debilen....debilnost pa kot kaže ni sorazmerna z izobraženostjo...ker tako izobraženi kot smo danes še nismo bili....
tetka
# 04.12.2018 ob 09:32
Absolutno se strinjam. Problem zgornjih komentarjev je v tem, da resne knjige niso prebrali od osnovne ali srednje šole. Ne bere se več..preletijo se članki dolgi 5 vrstic na netu in folk misli, da lahko govori o poeziji in literaturi. Če bi prepustili knjige trgu bi brali dejansko le še o Kuhanju in o Bioneregiji in o tem kako se hujša v 14 dneh....
Balzac, Stendhal, Kafka, Tolstoj, Dostojevski....so knjige , ki jih izločajo iz knjižnic, ker se jih ne izposoja...
exwannabe
# 04.12.2018 ob 07:45
In zakaj bi bila knjiga kaj drugačna, kot na primer kruh ali pa wc papir...pa je kruh verjetno bolj "pomembna" dobrina. Pač, če je dober se prodaja če ni se ne. Zakaj bi sedaj država mogla financirati vsak nebulotični izliv nekoga, ki ga je malo preveč popil ali pa malo preveč pokadil....
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 08:42
Spet se fehta denar za honorarje pisateljev, ki jih nihce ne bere. Pol pa zbiramo zamaske za CT, ane....
zuzu
# 04.12.2018 ob 08:38
To je pa res nesramno, da organizator pobira najemnino in si s tem plačuje organizacijo sejma (npr. zaposlene). Pa še elektriko je treba plačat in vpis v katalog (ki ga mora nekdo grafično urediti in natisniti). Ali gospa pričakuje, da bodo vsi delali zastonj in od sreče padli v nezavest, ker se je ona odločila pojaviti na sejmu in bo imela kar vse zastonj? Najboljše, da kar država vse financira od sejmov, njihove organizacije, elektriko, vodo in imamo vse zastonj, za plače bo najbrž zmanjkalo, lahko bi pa še malo povišali davke in šli z ddv kar na 80%, da bo država lahko financirala hobije in nebuloze tako imenovanih kulturnikov. Se pa strinjam, da je za ohranjanje in razvoj slovenščine nujno potreben prispevek države (kar po mojem vedenju obstaja), vendar je treba ločiti med dejansko kvaliteto in wannabe intelektualnimi besedili. Sicer se pa tudi dobra literatura prodaja, ampak bralci moramo vsaj vedeti, da je bilo kaj napisano. Ampak raznih FDV-jev in marketinga pa nihče ne potrebuje, drugače bi taki kulturniki in še marsikdo drug morda lahko celo kakšno knjigo prodal in zaslužil kakšen evro brez pomoči države. Kulturniki bi se lahko vsaj malo potrudili in kaj sami zaslužili, če pa zmanjka, naj pa primakne država s ciljem, da se bo v obtoku tudi kvalitetna literatura.
KovacevaKobila
# 04.12.2018 ob 10:12
Pozabite že enkrat bolno in noro socialistično ideologijo, ki je rezultirala v negativni selekciji ... trg je edino merilo

Absolutno. Velecenjeni trg nam navsezadnje ponuja poplavo resničnostnih šovov, abotnih pop štanc, turških telenovel, supermišičnjakov v pajkicah, porno fantazij za gospodinje ... in vso ostalo 'pozitivno selekcijo'.

Kakovostna literatura se vedno proda, tudi če ni napisana za maso.

Kaj nam bodo izkušnje urednice založbe, če imamo vaš občutek na vodi, podprt s ščepcem fantaziranja?
Sklonjen
# 04.12.2018 ob 08:11
"Ko gre za knjigo, trg ne sme biti edino merilo - to bi pomenilo prevlado ljubičev in krimičev"

Prevlada šunda je zagotovljena v vsakem primeru, se pa s subvencijami skrbi, da tretjerazredni umetniki ostajajo pri koritu.

Pozabite že enkrat bolno in noro socialistično ideologijo, ki je rezultirala v negativni selekciji ... trg je edino merilo, meceni pa si med kvalitetnimi avtorji izberejo svoje varovance!
el CARTEL
# 04.12.2018 ob 07:59
exwannabe @ ker trg pač ne more določiti kaj ima literarno vrednost, če po pa - po tvoje - debili. pač ideologija trga ni merodajna v vseh sferah življenja in nekaterim se je očitno težko sprijazniti s tem.

no, jaz še vedno menim, da dobra knjiga najde dovolj bralcev, da jo bodo kupili. tu je bolj problem marketing in založniki, kot pa vrednost literarnega dela.

če bi se ravnali izključno po trgu, potem lahko nehamo kot prvo pisati v slovenščini, ker je trg premajhen. nato prevajati v slvoenščiti, nato opustimo slovenščino (a to pa ne bi?).
in ker vse prehaja na elektronske medije, lahko počasi kar opustimo pisanej knjig nasploh, kot človeštvo.
torej zadnjih 600 let založništva in izdajanja vržemo v luft. in ko nam male elektronske napreve recimo prenehajo delati, gremo lahko nazaj na stopnjo prazgodovinskih ljudi, ki mogoče znajo na steno votline narisati nekaj (ali pa še to ne).
el CARTEL
# 04.12.2018 ob 07:50
se popolnoma strinjam,
pravzaprav v nobeni sferi življenja trg ne bi smel biti edino merilo (celo pri tistih ne, ki se ukvarjajo s profitno dejavnostjo - tudi tam pričakujem poleg zahtev trga vsaj minimum spoštovanja okoljskih standardov, delavskih pravic - v nasprotnem pač ni moralno kupovati take izdelke)

in pri knjigah je to še najbolj vidno, če bi se ravnali izključno po trgu bi imeli samo trash literaturo kot edino relevantno (tipa 50 odtenkov), ker je pač najbolj prodajana.

kljub temu mislim,da kakovostna literatura - če je pisana v pomembnem jeziku (torej ne slovenščini) - najde vsaj dovolj sredstev da pokrije stroške (ni pa vedno nujno).

če pač niti stroškov ne pokrije potem bo pisatelju literatura pač vedno hobi, ki ga bo občaso financiral iz lastnega žepa
tetka
# 04.12.2018 ob 09:44
Mimogrede, da se dobra literatura prodaja je izjava nekoga, ki najverjetneje ne ve, kaj je dobra in slaba literatura. Najprej je potrebno brati, nato razpravljati...že nemški filozof Witgenstein je svoj čas izjavil, da je o stvareh o katerih nimamo pojma bolje molčati. Nihče ne oporeka pravice do mnenja komurkoli, ampak da ljudje, ki ne berejo pišejo o branju pač spada pod to kategorijo. Nasploh je hecen ta odnos do umetnosti in kulture v Sloveniji, vsi umetniki in pisatelji, ki seveda ne igrajo komedij v Špas teatru za režat se, ter pisci o bioenergiji ....so brezvezni.
balrog
# 04.12.2018 ob 10:10
Ne vem, kaj je narobe s trgom, s tako imenovanim povprečnim okusom. Saj bržkone je na koncu umetnost namenjena povprečnemu bralcu, torej trgu. Če ne, potem sploh ne bi avtor ničesar izdal in bi vsako delo, ki ga ustvari zadržal zase. Saj tudi Mona Lisa je bila izdelana za znanega naročnika, torej za "trg". Cankar je ustvarjal za naročnike, za trg in tudi dobro živel od tega, kar je napisal. Pa Sikstinska kapela. Cerkev, ki je imela takrat največ kapitala, je naročila izdelavo poslikave. Mene nekako moti ta podcenjujoč odnos tako imenovane umetniške kritike do ljudi., do žanrske literature. Največja književna, literarna dela dela so bila žanrsko pogojena. Problem slovenske "visoke" umetnosti je, da namerno ustvarja to neko umetno ločnico, da dela iz literature znanost, zato pa Slovenci nimamo žanrske literature, nimamo kriminalk, psiholoških romanov, znanstvene fantastike, grozljivk, pustolovskega romana, vohunskega romana, nimamo ljubezenskih, erotičnih romanov, vojnih romanov ... In tako imamo pri žanrski literaturi večinoma (slabe) prevode. Koliko romanov je bilo izdanih denimo v zadnjih 20 letih na temo osamosvojitvene vojne ? In vsako slovensko delo, ki ga neka založba izda, mora biti "monumentalno". Oris trpeče slovenske duše. Edino, kar je dobro v zadnjem času, da so začele založbe sprejemati kot umetniško zvrst, strip. Ker se to bere in prodaja. Meni je smešno, da imajo v osnovnih šolah za domače branje še vedno Pastirce ??? Pa saj je bilo v zadnjih 100 letih tudi kaj drugega napisanega. Najprej napiši deset romanov šunda in potem ustvari "književni spomenik".
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 09:07
Najprej ti vzamejo denar, da izdajo knjigo, ki jo nice ne bere, pol pa ta isti ljudje se zahtevajo denar za priseljence.
dingdong
# 04.12.2018 ob 11:52
Moramo zaščititi slovensko kulturo, ampak tem lenuhom, ki se imajo za umetnike ne damo niti evra. To je "razmišljanje" povprečnega slovenskega domoljuba. Častilci "svobodnega trga" pa sploh ne bi ničesar razen komercialnega šunda, ker se vse ostalo "ne izplača".
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 11:08
Raknac: tvoja Mladina pa tudi ni kvalitetno branje.
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 09:42
Tetka.... Ni moja naloga da subvencioniram tvoje branje. Tu imamo spet socializem za "elito" in kapitalizem za malega človeka.
Kdor teh knjig ne bere jih nebi smel dolžan plačevati tistemu, ki jih.
paraBellum
# 04.12.2018 ob 09:21
Kakovostna literatura se vedno proda, tudi če ni napisana za maso.
neradodareN
# 04.12.2018 ob 10:39
Stripe berem ze od prvega razdreda, skoraj 25 let. Zacel sem z miki misko, takrat je imela se vec edicij, pustolovske knjige, vesela zepna knjiga... Takoj zatem srm prebral se zajcka dolgouscka potem pa hitro v knjiznico po asterixa, pa miki musterja. V srednji soli sem bil obsojen na indie stripe iz stripburgerja, ob katerih sem imel mesane obcutke, sem se pa razveselil slovenskega prevoda alana forda, prisle so tudi odeje , spoznal sem lavriča in začel brati batmane in supermane v anglescini. V času študija sem včasih kupil kaksno mango, pa tudi stripbumerang je bila odlicna revija za spoznavanje klasikov. Zadnja leta sem navdusen nad prevodi stripov v slovenscino, saj francoscine ne razumem. Tako da vse pohvale vige vage knjige, kot tudi striparnici buch, pa tudi studu risar. Zaradi majhnih naklad je tezko upraviciti izdajo stripa v slovenscini. Tu ni problem kvalitete, ampak naklade.
ginza
# 04.12.2018 ob 10:28
@tetka:Balzac, Stendhal, Kafka, Tolstoj, Dostojevski....so knjige , ki jih izločajo iz knjižnic, ker se jih ne izposoja...

Jaz sem vedno bila zelo skeptična glede "kakovosti" omenjenih del. Čeprav so nas v šoli z njimi dobesedno posiljevali in nas prepričevali, da je to najboljše, kar je. V resnici pa so dolgovezna in dolgočasna, da v primeru Rusov ne rečem celo do bralcev sadistična. Španci so obsedeni s Cervantesom, na primer. Don Kihot, vrhunec španske literature. A ko ga bereš, je slabše kot Harry Potter. Pa se kdo iz glave spomne še kakšno Cervantesovo delo? Ne? Morda zato, ker ni napisal nič drugega omembe vrednega. Kaj pa Shakespear? Velikan gledališča. Napisal je ogromno iger, a večina jih pozna le Hamleta in Romeo & Julija. R&J se smatra za eno njegovih zgodnejših manj kakovostnih del, a je kljub temu najbolj znano in najbolj popularno. Če je avtor Shakespear, še ne pomeni, da je vse, kar je on napisal, dobro. V šolah kritika literature sploh ni dovoljena. Zakaj? Bi bilo zanimivo razglabljati tudi o tem, kaj nekemu romanu fali, na primer? Zakaj hudo kritiziramo današnje avtorje, medtem ko so mrtvi nedotakljivi?
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 09:46
Tetka,... Tisti v Špas teatru služijo svoj denar in ne živijo od davkoplačevalskega denarja.
AM
# 04.12.2018 ob 11:52
Bravo Anja !
gospod iskreni
# 04.12.2018 ob 11:44
Ne verjamem da kjerkoli na svetu financirajo literaturo ki je nihce ne bere. Prav neverjetna narcisoidnost ko lastno nezmoznost pisanja dobre literature skrivas za nepoucenim trgom. Tipicna Slovenija
ginza
# 04.12.2018 ob 10:06
Ok, strip NI literarna zvrst. Je sicer umetniška zvrst, enakovredna ostalim, ki zahteva določeno stopnjo zelo specifičnega talenta in spretnosti, vendar pa ni literatura. Tako kot tudi dramatika NI literatura, kot nas učijo v šoli, tako kot tudi filmski scenarij ni literatura. Dramske igre naj bi brali le igralci in režiserji, ostali pa jih gledamo. Besedilo dramske igre je le okostje, pol-izdelek, šele s predstavo na odru (igra(lci), kostumi, scenografija, luč, mizanscena, glasba itd.) dobi okostje meso in obliko in postane končen izdelek. Resda imajo besedila nekaterih iger tudi visoko poetično in literarno ekspresivnost, vendar še vedno niso literatura, kajti brez odra in občinstva niso nič.
gospod iskreni
# 04.12.2018 ob 11:39
Mejo je potrebno postaviti. Drugace pridemo do bizarnosti ko se financira vsako podpovprecje. Trg ne sme bit edino merilo, mora biti pa eno izmed najpomembnejsih meril. Smesna levicarska propaganda. Jancar se proda kjer se hoce, ceprav ga Slovenci ne prenašajo
el CARTEL
# 04.12.2018 ob 11:35
Sklonjen @ Prevlada šunda je zagotovljena v vsakem primeru, se pa s subvencijami skrbi, da tretjerazredni umetniki ostajajo pri koritu.

Pozabite že enkrat bolno in noro socialistično ideologijo, ki je rezultirala v negativni selekciji ... trg je edino merilo, meceni pa si med kvalitetnimi avtorji izberejo svoje varovance!


torej če je prevlada šunda zagotovljena v vsakem primeru (tvoja teza),
kako subvencioniranje skrbi za negativno selekcijo?

če prevladuje šund, potem očitno trg skrbi za - negativno selekcijo.

zakoj imam občutek da v to debato rinejo ljudje, ki ne preberjo niti 10 knjig na leto?
raknac navi
# 04.12.2018 ob 10:45
Tudi tukaj je tako. O kvaliteti knjig pametujejo tisti, ki ze leta niso nic prebrali. Bi bilo zanimivo slisat kaj je to vas kvalitetna knjiga. In katero ste si v zadnjem casu kupili...
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 10:32
Jarik... Meni država ne subveniconira patik, niti ne subvencionira Intersporta.
In kar se tiče "organiziranja sol" : se več posiljevanja s cankarjem, kot ga imamo sedaj, ne potrebujemo. Ljudje berejo, kar želijo brati (če že berejo).
Vrjetno imaš kako FDV izobrazbo in mislis, da si na misiji, da resis svet. Naj ti povem da nimaš te pravice in niti ne moreš rešiti sveta.
kiliboy
# 04.12.2018 ob 10:06
"Book business" je kar naporna reč. Marsikdo ne verjame. Dejstvo je, da se bere premalo in da ponavadi najbolj pametujejo tisti, ki ali niso že leta kupili kakšne knjige ali pa z viška gledajo na tiste, ki širijo tudi kulturna in duhovna, ne samo materialna obzorja.

Pa naj berejo Jamesa Freya. Bolje to kot nič. Pa še "nagrado" je dobil.
g1n3k
# 04.12.2018 ob 10:04
Zakaj bi sedaj država mogla financirati vsak nebulotični izliv nekoga, ki ga je malo preveč popil ali pa malo preveč pokadil....
.
Dvomim, da je podani gornji komentar delo nekoga, ki se na literaturo resnično spozna. Država mora financirat kulturo, da bi v izogib takim komentarjem in dvigu civilizacijske kulture, kakovostna literatura morda dosegla in razširila misel vsaj kakšnega državljana.
Jarik
# 04.12.2018 ob 09:54
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 09:42
Ni prav, da se teko razmišlja. Potemt ne bi potrebovali marsi kaj, tudi vlaganje v rekreacijo, zdravstvo, saj ste (smo) trenutni zdravi.
Kaj pa ko ne bomo, kaj pa ko bodo enoumni otroci in mladina enkrat zrasli in ustvarjali ter vodili to našo državo?
MrzlaJuha
# 04.12.2018 ob 09:51
Dandanašnji vsak izdelek potrebuje promocijo, trg pa že potem pokaže kaj je v redu in kaj ne. Promocija krimičev in ljubičev je usmerjena v druge ciljne skupine kot npr. promocija Harukija Murakamija. Promocija, kar ta članek pravzaprav je, nagovarja vse davkoplačevalce, ki za to promocijo tudi plačujej(m)o.
Jarik
# 04.12.2018 ob 09:49
Morali bi organizirati še en sejem, samo sejem majhnih (večini neznanih) založb in samozaložniških avtorjev na katerem bi predstavljali knjige, ki so izšle v zadnjem obdobju. Vem, da je za to potreben ekstra denar organizatorjev, ki ga po navadi ni dovolj niti za najem kakšne hale, kaj šele promoviranje takšnega sejma.
Pa vseeno, v razmislek.
tomo098
# 05.12.2018 ob 15:22
Manifestacija napredka v kvaliteti, ki nam ga prinaša trg, so vsekakor televoting... torej EMA, izbori za naj valčke ipd... ter vsakovrstne volitve.
tomo098
# 05.12.2018 ob 15:19
Da trg, zlasti v Sloveniji, ne prinaša napredka in kvalitete, nam vedno znova prikaže Evrosong. In izhodišče, da je kultura, ki naj preživi, Burak in turške limonade, ostalo pa potone, je rahlo rečeno abotno. A je slovenska mentaliteta sposobna kake rešitve? Bojim se, da ne.
Prebujanje
# 05.12.2018 ob 11:06
In ja, če narod hoče debilno prozo, naj se jim servira.....saj na TV se tudi vrtijo samo še debiln

Pač, če je dober se prodaja če ni se ne. Zakaj bi sedaj država mogla financirati vsak nebulotični izliv nekoga, ki ga je malo preveč popil ali pa malo preveč pokadil....

@exwannabe

Še en, ki ni prebral dobre knjige v življenju in mu omemba besede svobodni trg pririše v misli ljubega JJ in mora seveda napisati eno cvetko.

Morda pa slovenski avtorji niso tako slabi in je smiselno za ohranjanje našega jezika in kulture, napram recimo nemškemu trgu, kejr ima ena večja prodajalna več budgeta kot vse slovenske založbe skupaj.
P!nk
# 05.12.2018 ob 08:43
Mene pa moti nekaj drugega, ne to da se subvencionira knjige, ampak da se vedno subvencionira samo določene akterje in institucije, ki so nekako zraven, medtem ko obstajajo tudi številni drugi, ki prav tako ustvarjajo stvari, ki bi jih lahko označili za "kvalitetne" (to je sicer precej subjektiven pojem), pa ne pridejo zraven, ker pač ideološko, politično ali čisto na neki osebni ravni ne ustrezajo. Na ta način smo dostikrat v bizarni situaciji, ko se nek recimo bolj mainstream strip ne bo prevedel in izdal, ker ne ustreza kriterijem in ni dobil subvencije, medtem ko se nek obskuren artiš kvazi globok bo, pa čeprav bi bil prvi dejansko bolj bran. Na nekem področju potem nimamo klasikov in osnov, imamo pa neke nišne izdelke, ki so seveda zanimivi samo za ozko elito, zaradi česar se jasno interes za to področje ne more dvigniti, da bi lahko še kaj izdali, in smo v začaranem krogu, izbrani se vedno bolj zapirajo v svoj mehurček, masa pa je vedno bolj negativno nastrojena do vsega skupaj. Pa to ne velja samo za literaturo in strip, pač pa tudi za znanstvene prevode, recimo nimamo novejših knjig Žižka v slovenščini, Absolutni protiudarec (2014), Težave v raju (2015) itd., pa gre za najbolj popularnega filozofa, imamo pa neke sumljive tretjerazredne mislece. Zato do neke mere razumem tiste, ki jih vse skupaj moti in so kar a priori proti subvencijam v kulturi, ker pač de facto nimajo(mo) nič od tega, čeprav je po moje z željami vseeno treba biti previden.

Lahko pa naštejem tudi 10 prebranih stripov in knjig za letos, če je to pogoj, da si legitimen v tej debati.
Radoveden
# 04.12.2018 ob 11:49
"zakoj imam občutek da v to debato rinejo ljudje, ki ne preberjo niti 10 knjig na leto?"

Zakaj imam občutek da se ti zdi da bi imeli pravico komentirati kako se porablja njihov denar za fehtarije nekaterih samo tisti, ki preberejo vsaj 10 knjig na leto in bi se morali ob tem defacto strinjati s člankom?
Radoveden
# 04.12.2018 ob 11:42
"Nasploh je hecen ta odnos do umetnosti in kulture v Sloveniji, vsi umetniki in pisatelji, ki seveda ne igrajo komedij v Špas teatru za režat se, ter pisci o bioenergiji ....so brezvezni."

Ne, brezvezni so, ker fehtarijo za denar, ker ustvarjajo nekaj za zrg katerega kupna moč ne rezultira v kruhu na njihovi mizi. Kupna moč za njihov nišni izdelek pa je tako mala ker je trg premajhen. In ker tega ne dojamejo, so krivi ljubiči in krimiči, oz. preprosti ljudje, ki ne vedo kaj bi morali brati namesto tega. Ja potem jim pa predstavite kaj bi morali brati. In TU se zaletite v dejstvo da "predstavitev" pa stane. In če je trg premali stane več od tega kar boste za to nazaj dobili - če je izdelek tak da je delan za ozko populacijo ki to želi brati.

In potem fehtarijo. Zato so v prvi vrsti brezvezni.
Gully Foyle
# 04.12.2018 ob 09:59
Jarik.... Ne glede na to, koliko subvencioniras te knjige jih mladina in otroci ne bodo in jih ne berejo. Kar pa se tice rekreacije: ta se ne subvencionira. Zdravstvo: le to pa uporabljamo vsi: ne le elita.
paraBellum
# 04.12.2018 ob 11:53
raknac navi

# 04.12.2018 ob 10:45
Tudi tukaj je tako. O kvaliteti knjig pametujejo tisti, ki ze leta niso nic prebrali. Bi bilo zanimivo slisat kaj je to vas kvalitetna knjiga. In katero ste si v zadnjem casu kupili...


Nazadnje sem kupil knjigo v vrednosti 120 EUR, sicer strokovno literaturo, ki je sorazmerno nišna (ni ravno za mase): Microwave Engineering - David M. Pozar

Kakovost ima svojo ceno.
Sklonjen
# 04.12.2018 ob 11:48
@raknacnavi
Tudi tukaj je tako. O kvaliteti knjig pametujejo tisti, ki ze leta niso nic prebrali. Bi bilo zanimivo slisat kaj je to vas kvalitetna knjiga. In katero ste si v zadnjem casu kupili...


Ah kako smo prevzetni ...

J.B. Peterson, če že sprašuješ ... aja, oprosti ... to najbrž ni kvalitetna knjiga!
Radoveden
# 04.12.2018 ob 11:35
"Ne bere se več..preletijo se članki dolgi 5 vrstic na netu in folk misli, da lahko govori o poeziji in literaturi."

Je napisal nekdo po prebranem članku in potem komentiral. Ja, vsak lahko govori karkoli želi. Tudi pišete lahko karkoli želite. A veste, ker če ne bi, bi imeli na policah samo odobreno literaturo, vse ostalo pa bi letelo ven po dekretu, preglasni pa bi odšli na dopust na morje.

"Če bi prepustili knjige trgu bi brali dejansko le še o Kuhanju in o Bioneregiji in o tem kako se hujša v 14 dneh...."

Ravno zadnjič sem preletaval ponudbo bestsellerjev, ker je eden od projetov na katerem delam tudi marketing te robe in se ne spomnim nobenih kuharic in bioenergije med top 20.

"Balzac, Stendhal, Kafka, Tolstoj, Dostojevski....so knjige , ki jih izločajo iz knjižnic, ker se jih ne izposoja..."

Knjigo, dragi moji, lahko tudi kupite, če je to problem, da je v knjižnici ni. Je problem seči v žep za nekaj kar je menda neprecenljivo poceni glede na vsebino?
raknac navi
# 04.12.2018 ob 11:18
Ne berem Mladine ze vsaj deset let... res neverjetno kaj bi eni vse naredili, da bi opravicili svoje nebranje in neznanje..
Jarik
# 04.12.2018 ob 10:09
Gully Foyle
Reklamiranje iz državnega proračuna gre tudi za rekreiranje (razne reklame na stenah zdravstvenih ustanov, članki, TV reklame ipd).
Mladina bi brala več knjig, ki niso krimiči in podobno, če se bi na šolah ustrezno organizirali, Ministrstvo pa imelo več denarja za fipromovirsanje boljših knjig. Reč, da maldina ne bere takšnih knjig je enoumje današnjega stanje, ki ga je treba spremenit, če želimo izbiljšave.
povzetek
# 04.12.2018 ob 17:21
exwanabe je dal super pripombo glede kruha, ki kaže, da nima pojma, kaj vse je subvencionirano z javnim denarjem.
Sklonjen
# 04.12.2018 ob 11:50
@elcartel
zakoj imam občutek da v to debato rinejo ljudje, ki ne preberjo niti 10 knjig na leto?


Ker se precenjuješ!
Sklonjen
# 04.12.2018 ob 11:43
@kovacevakobila
Absolutno. Velecenjeni trg nam navsezadnje ponuja poplavo resničnostnih šovov, abotnih pop štanc, turških telenovel, supermišičnjakov v pajkicah, porno fantazij za gospodinje ... in vso ostalo 'pozitivno selekcijo'.


Ja, tudi to ti ponuja ... izbrati in prebrati boš moral pa sam!
Sklonjen
# 04.12.2018 ob 11:38
@tetka ... že tvoj odnos do sogovornikov tukaj kaže, da prav dosti nisi prebrala!
Radoveden
# 04.12.2018 ob 11:20
"Ko gre za knjigo, trg ne sme biti edino merilo - to bi pomenilo prevlado ljubičev in krimičev"

Kaj pa? Ljudje sami izberejo kaj bodo brali. Ne morete jim vsiljevati. Kaj če bi ljudem vse predpisovali kaj je za njihovo izbiro pravo merilo? Potem tudi medijev ne imejmo cel kup rumenih, pa tudi politike naj nam predpiše nekdo od zunaj, kaj če nam prosta izbira na volitvah.

Tudi jaz bi si v poslu želel da ljudje izberejo moj produkt in ne nekaj drugega na trgu, zato bi želel, da se postavijo nova merila, kajti tako bom lahko od svojega dela živel - no v realnem življenju to tako ne gre.

Zato sem se za svoje produkte potrudil in naštudiral tudi kako jih plasirati na trg, da na koncu nekaj kapne v žep. Če pa samo izdelaš, potem pa misliš da bi morali ljudje dreti k tebi in jadikuješ, ker je trg preplavljen z nečim kar ljudje raje kupujejo od tvojega, pa kao nebi smeli, ker ne vedo da je tvoje boljše... Jok, brate, že od pamtiveka trg ne deluje tako.

Kdor strelja take, si malodane zasluži, da mu na koncu meseca komaj za čike ostane.
bell26
# 04.12.2018 ob 09:40
ne.
Kazalo