Film je začel nastajati že v zgodnjih 90. letih, a ko so po mukotrpnem zbiranju sredstev leta 2000 film začeli snemati, se je nad ekipo zgrnilo zaporedje neverjetnih nesreč. Najprej je prvi dan reaktivno letalo ob preletu uničilo zvočno opremo, drugi dan je prizorišče uničila poplava, nato pa se je izkazalo, da glavni igralec Jean Rochefort zaradi težav s prostato sploh ni mogel jezditi konja. Ob nastali zamudi so se pojavile še težave z usklajevanjem urnika z glavnim zvezdnikom filma Johnnyjem Deppom in ko zavarovalnica ni želela kriti nastale škode, so morali snemanje dokončno odpovedati. O teh dogodkih so posneli izvrstni dokumentarni film Izgubljeni v La Manchi (Lost in La Mancha, 2002).

Film vendarle v distribuciji po svetu
Gilliamu je po več neuspelih poskusih, med katerim sta preminila kar dva predvidena igralca (Jean Rochefort in John Hurt) leta 2016 vendarle uspelo posneti film, v katerem zdaj igrajo Jonathan Pryce, Adam Driver, Stellan Skarsgård in Olga Kurylenko. Vseeno pa se črni oblaki vse do konca niso hoteli razkaditi. Še po uvrstitvi filma v program canskega festivala je portugalski producent Paulo Branco poskušal s sodno uredbo na vsak način preprečiti predvajanje filma, a se je festival postavil na filmarjevo stran in so projekcije izvedli, kot je bilo načrtovano.

Film ni več v vicah
Ker gre za enega najbolj razvpitih projektov v zgodovini filma, je bilo na mestu očitno vprašanje – ali se je prekletstvo zdaj končno dvignilo? "Film ni več v vicah," je veselo novico sporočil Gilliam. "Don Kihota bomo vrteli v kinu, in to že v nekaj urah po vsej Franciji, nato pa še v številnih državah po vsem svetu. Don Kihot je bil 25 let trn v naši peti, a zdaj smo ga končno dali ven iz svojega sistema."

Ob stresnem sodnem procesu so se povrhu po začetku festivala na spletu pojavile še novice, da je režiser pretrpel srčni udar, vendar so se kljub nenadni hospitalizaciji govorice izkazale za pretirane. "Zdravstveno stanje je zdaj rešeno. Zdrav sem," je občinstvo razveselil 77-letni nekdanji član komične skupine Monty Python.

Med največjimi ikonami, kar jih je bilo kdaj spravljenih na papir
Mož, ki je ubil Don Kihota v Gilliamovi različici sicer ni neposredna adaptacija pripovedi španskega pisatelja Miguela de Cervantesa iz leta 1615, temveč gre za metafilm, ki spremlja zgodbo o režiserju (Adam Driver), ki gre kot študent v Španijo posnet film o Don Kihotu. Tam naleti na vaščana (Jonathan Pryce), ki ga prepozna kot popolnega za naslovno vlogo in ga poskuša nemudoma prepričati, da je res pravi Don Kihot. 10 let pozneje se isti režiser v razočaranju nad filmsko industrijo vrne nazaj v špansko vasico, kjer poskuša poiskati izvirno filmsko ekipo svojega študijskega filma in presenečen odkrije, da igralec, ki je nastopal kot Don Kihot, zdaj res verjame, da je Don Kihot, ki se bojuje z mlini na veter.

Kakšno sporočilo nam torej Don Kihot še prinaša na začetku 21. stoletja? Gilliam meni, da je čar te Cervantesove pripovedi v njeni brezčasnosti. "Don Kihot in Sančo Pansa sta med največjimi ikonami, kar jih je bilo kdaj spravljenih na papir. Na eni strani predstavljata sanje običajnih ljudi, na drugi pa realnost vsakdanjega življenja. Le kako ne bi posnel filma o tem? Miguel de Cervantes je bil tako spreten in duhovit pri svojem pisanju ter je s tem obenem podal izjavo o človekovi družbi. Upam, da nam je vsaj del tega uspelo prenesti v ta film."

Britanski režiser je izrazil naveličanost nad vsemi superherojskimi franšizami, ki dandanes prevladujejo v kinematografih. "Liki, kakršen je Don Kihot, so resničnejši in kredibilnejši kot ducat superherojev na kupu. Preveč časa preživimo v svetu superherojev. Svet brez takšnih supermoči je veliko zanimivejši in Don Kihot je eden izmed likov, ki dajejo navdih v takšnem svetu."

Gilliam je potrdil tudi, da se je zgodba filma v 25 letih ustvarjanja močno spremenila. "Naša različica zgodbe je z leti postajala vse zanimivejša. Na začetku je šlo zgolj za pripoved o režiserju, ki dobi udarec v glavo in se zbudi v 17. stoletju. Zdelo se mi je, da bi bila produkcija cenejša, če bi to pripoved umestili v sedanjost, z vso obstoječo scenografijo. To je bil glavni razlog za vse spremembe."

Jonathan Pryce še četrtič v glavni vlogi Gilliamovih filmov
Film ima v dokončani različici torej popolnoma spremenjeno igralsko zasedbo, kljub temu pa je v ospredju igralsko ime, ki Gilliama že dolgo spremlja na njegovi režiserski poti – Jonathan Pryce.

"S Terryjem imava že dolgo zgodovino," je povedal 70-letni britanski igralec. "Skupaj sva delala že pri filmih Brazil (1985), Pustolovščine barona Munchausna (1988) in Skrivnost bratov Grimm (2005). Za tokratni film je moral počakati, da sem dovolj ostarel, da sem se lahko vživel v kožo Don Kihota. Ampak bila je krasna izkušnja in v hipu bi še enkrat sprejel sodelovanje pri kakšnem njegovem filmu."

Pryce je venomer izredno cenil Gilliamov način dela. "Preden sem začel sodelovati z njim, sem posnel nekaj filmov za televizijo, kjer so mi režiserji trdili – in eden izmed njih je bil Stephen Frears – da manj kot pred kamero naredim kot igralec, bolje je. Igralec bi po tej definiciji moral biti zgolj platno, na katerega režiser polaga svoje poteze. Dolgo sem mislil, da je to smisel filmske igre. Potem pa sem začel delati s Terryjem in on mi je dal svobodo, da vložim več energije v svojo igro, ki je s tem postala bolj podobna gledališki. Terry bistveno več uporablja širokokotni objektiv, s katerim snema celotno igralčevo telo. Njegovo prizorišče snemanja je polno energije, nenehno te navdihuje. Zelo je ustvarjalno, seveda pa zna biti tudi dolgočasno."

Terry Gilliam se je na ta stavek odzval z glasnim smehom. "To je čar filmskega ustvarjanja," je podal še svoj pogled k temu mnenju. "Režiserjem za razliko od igralcev med snemanjem prizorov ni treba čakati. Igralci imajo med snemanjem vsekakor veliko časa prebirati dobre knjige."

Adam Driver ni vadil poljuba z ovco
Če je Pryce znan obraz Gilliamovih filmov, pa je novinec pri njem sicer vseprisotni Adam Driver. Režiser tudi pri obrazložitvi te izbire ni mogel brez ironičnega humorja. "Adam je bil poceni in je venomer na voljo," se je pošalil filmar, ki seveda še kako dobro ve, da je Driver postal eno izmed najbolj iskanih imen v ameriški filmski industriji. "Ko je ob neki priložnosti snemal v Londonu, je moja hčerka Amy uredila srečanje. Dobili smo se v enem izmed tamkajšnjih pubov in pred sabo sem videl popolnoma drugačnega človeka, kot sem si predstavljal. Serije Dekleta še sploh nisem videl. Je dober v njej?"

Driver bo s tem filmom požel kar nekaj pozornosti, saj gre za zelo energično vlogo sicer bolj mirnega igralca. V filmu je denimo težko spregledati prizor, v katerem igralec poljublja – ovco. Eden izmed novinarjev ga je na konferenci vprašal, ali je moral vaditi ta prizor: "Ne, tega ne počnemo. Večinoma to počnemo s kravami. Tale pogovor pa res ne gre v pravo smer," se je šaljivemu vzdušju dogodka pridružil Driver.

Ni govora o trilogiji filmov o Don Kihotu
S filmom Mož, ki je ubil Don Kihota smo po dokumentarcu Izgubljeni v La Manchi pravzaprav dobili že drugi Gilliamov film o Don Kihotu, zato se je postavilo logično vprašanje – ali bo čez nekaj let sledil še tretji? Režiser pravi, da je te 25-letne sage konec. "Ne maram nadaljevanj. Zgodba bo naprej morala živeti sama od sebe. Razen če ima kdo pri roki kaj denarja. Če bi bilo nadaljevanje, bi moral biti glavni lik tako ali tako ženski. Dona Kihota. Ampak tega se sam ne bom lotil."

Film so na 71. filmskem festivalu v Cannesu predvajali zunaj tekmovalnega programa in zato ni kandidiral za nagrade na sobotni podelitvi.

Iz Cannesa