Izbor kultura
(1)
Immanuel Mifsud, Clare Azzopardi, Norbert Bugeja in Loranne Vella so malteški literati, ki so sodelovali na literarnem branju in okrogli mizi Vilenice, ki jo je povezovala Breda Biščak. Foto: Vilenica/Tina Kosmos
Povezovalka okrogle mize Breda Biščak je ob samem pričetku dogodka naprej izpostavila osebni pogled na to deželo, ki jo nekateri imenujejo tudi ogromen piškot sredi Sredozemskega morja ter dobro izpostavila nekatere skupne značilnosti Malte in Slovenije. Obe namreč pripadata družini manjših evropskih jezikov, hkrati pa nam je skupna sredozemska identiteta, ki je na naših tleh pogosto premalo reflektirana. Malta, ki je v preteklosti pomenila poželenje mnogih osvajalcem in nato dolgo časa preživela v izolaciji, se danes kot prostor večkulturnosti, prepletov vpliva iz arabskega, afriškega in evropskega sveta vse bolj odpira navzven, pri čemer veliko vlogo igra literatura ter vse večje število prevodov. Foto: Vilenica/Tina Kosmos
Immanuel Mifsudu se je v svoji predstavitvi antologije naprej navezal na njen naslov Wara Settembru (slovensko Po septembru) ter razložil, da je za Maltežane mesec september zelo pomembnega značaja, saj gre za čas dveh nacionalnih praznikov (8. september označuje dan zmage, ko praznujejo konec dveh vojaških obleganj, 21. dan v istem mesecu pa praznovanje neodvisnosti), pri čemer so tudi vsi izbrani avtorji antologije rojeni po septembru leta 1964, ko Malta postane suverena država. Foto: Vilenica/Tina Kosmos
Predstavitvi antologije in avtorjev je sledilo branje, ki je obiskovalcem okrogle mize približalo malteški jezik, hkrati pa s prevodi poskrbelo, da so se seznanili z nekaterimi najboljšimi primerki sodobne malteške literature. Četudi je ob branju avtorjev bilo zaznati nekatere skupne motive ter podobe, predvsem iz že omenjenega območja Sredozemlja, pa so bila dela med njimi izjemno raznolika. Immanuel Mifsud je med drugim prebral pretresljivo ter angažirano pesem, ki morja ne označuje več kot prostora idealizacije pač pa kot prostor grobov migrantov, ki v stiski za preživetje vsak dan umirajo na poti v obljubljeno Evropo. Foto: Vilenica/Žiga Pele
Šota Iatašvili
Na zadnji dan festivala so razglasili dobitnika vileniškega kristala. To je postal Šota Iatašvili, ki ga je žirija označila tudi za največjega pesnika svoje generacije, je do danes objavil več pesniških zbirk, zbirko kratkih zgodb in zbirko literarnih kritik. Ponaša se z vsemi najuglednejšimi literarnimi nagradami v svoji domovini, med drugim je dvakrat prejel najpomembnejšo gruzijsko literarno nagrado saba, in sicer leta 2007 za najboljšo pesniško zbirko Dokler je še čas ter štiri leta pozneje za zbirko literarnih kritik Pospravljanje. Foto: Vilenica

Malta na Vilenici - majhna skala raznolike poezije sredi Sredozemlja

Okrogla miza in literarno branje z malteškimi literati: Immanuel Mifsud, Clare Azzopardi, Norbert Bugeja in Loranne Vella
8. september 2018 ob 18:50,
zadnji poseg: 8. september 2018 ob 19:51
Štanjel - MMC RTV SLO

Majhna literatura in še manjši nacionalni jezik, a vendar v njem raznoliki literarni glasovi, bi lahko povzeli okroglo mizo in literarno branje z malteškimi literati, ki sta potekala ob letošnjem festivalu Vilenica.

Ta namreč vsako leto svojo pozornost ob festivalskem dogajanju posveti tudi literaturam, ki nastajajo v manjših jezikih, znotraj teh izbere sodobna književna imena in z njihovimi prevodi v slovenski jezik poskrbi za bogato kulturno izmenjavo. Do zdaj je v sklopu festivala izšlo enajst antologij iz konglomerata različnih jezikov, letošnja dvanajsta izdaja pa je kot rečeno posvečena malteški književnosti, ki je pri nas poznana dokaj majhnemu krogu bralcev, čeprav v zadnjih letih vzbuja vse večje zanimanje in s tem povezan porast prevodov v slovenski jezik.

Povezovalka okrogle mize Breda Biščak je ob samem začetku naprej predstavila osebni pogled na to državo, ki jo nekateri imenujejo tudi ogromen piškot sredi Sredozemskega morja, in dobro povzela nekatere skupne značilnosti Malte in Slovenije. Obe namreč pripadata družini manjših evropskih jezikov, hkrati pa nam je skupna sredozemska identiteta, ki je na naših tleh pogosto premalo izražena. Malta, ki je v preteklosti pomenila poželenje številnih osvajalcev in nato dolgo preživela v izolaciji, se danes kot prostor večkulturnosti, prepletov vpliva iz arabskega, afriškega in evropskega sveta vse bolj odpira navzven, pri čemer veliko vlogo igrata literatura in vse večje število prevodov. Tem prizadevanjem sledi tudi tokratna antologija, delo dveh urednikov, in sicer na slovenski strani pesnika Petra Semoliča, na malteški pa Immanuela Mifsuda, enega najbolj poznanih imen malteške literature, dobitnika evropske nagrade za književnost in najbolj prevajanega malteškega avtorja v slovenski jezik. Slednja sta s pomočjo devetih prevajalcev (Breda Biščak, Miljana Cunta, Miriam Drev, Nada Grošelj, Boris Jukić, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Vera Pejovič in Peter Semolič) izbrala dvajset sodobnih malteških glasov (Walid Nabhan, Simone Galea, Immanuel Mifsud, Simon Bartolo, Adrian Grima, Simone Inguanez, Loranne Vella, Alex Vella Gera, Abigail Ardelle Zammit, Ġużè Stagno, Claudia Gauci, Nadia Mifsud, Clare Azzopardi, John Aquilina, Antoine Cassar, Glen Caleja, Karl Schembri, Norbert Bugeja, Miriam Calleja in Leanne Ellul), ki enakovredno zastopajo oba spola in prav tako območje proze in poezije, pri čemer so v tokratnem omizju iz izbora sodelovali štirje avtorji (Immanuel Mifsud, Clare Azzopardi, Norbert Bugeja in Loranne Vella).

Pesniška generacija, rojena po septembru
V nadaljevanju je povezovalka besedo prepustila Immanuelu Mifsudu, ki se je v svoji predstavitvi antologije naprej navezal na njen naslov Wara Settembru (slovensko Po septembru) in razložil, da je za Maltežane mesec september zelo pomemben, saj gre za čas dveh nacionalnih praznikov (8. septembra zaznamujejo dan zmage, ko praznujejo konec dveh vojaških obleganj, 21. dan v istem mesecu pa dan neodvisnosti), pri čemer so tudi vsi izbrani avtorji antologije rojeni po septembru leta 1964, ko Malta postane suverena država. Ob vprašanju, ali obstajajo skupno izhodišče oziroma značilnosti sodobne malteške književnosti, se je Mifsud navezal na pretekle generacije, ki so v večini svoje pisanje naslonile na teme nacionalnega, nacionalne enotnosti in identitete, od česar se današnja generacija izrazito loči, saj v povezavi z nacijo izraža dvom. Kot je opaziti tudi v tokratnem izboru, gre za izjemno raznovrstne avtorje, katerih ustvarjanja ne moremo zožiti na skupni imenovalec, pač pa v njih lahko prepoznamo pogled v svet navzven, sprejemanje vplivov različnih kultur oziroma nacionalnih literatur, s čimer njihovo pisanje dobiva drugačne razsežnosti, tudi vsebinsko. To je v primerjavi s preteklostjo namreč zapisano v bolj urbane tokove, in čeprav današnje avtorje še združuje primarno sredozemska identiteta, pri njih ni zaslediti nekdanje romantizirane idealizacije narave, kot je to vidno denimo ob motivu morja, saj ta danes postaja realni simbol tragičnih usod prebežnikov in je prikazan veliko bolj ambulantno v pisavah njihovih predhodnikov. Še ena izmed novejših značilnosti malteške književnosti v razmerju do preteklega se kaže pri ženskih avtoricah, saj so te bile nekoč slabo zastopane, danes pa se položaj izboljšuje, pri čemer gre poudariti, da tokratna antologija pomeni tudi prvi primerek v malteški književnosti, v kateri sta enakovredno zastopana oba spola.

Majhna književnost in majhen jezik
Orisu antologije in malteške sodobne književnosti je sledilo povezovalkino vprašanje glede jezika, ki ga je postavila Clari Azzopardi, večkrat nagrajeni pisateljici in predavateljici malteščine na malteški univerzi. Pri malteščini namreč gre za enega najmanjših evropskih jezikov, ki ima le okoli štiristo tisoč govorcev ali govork, hkrati pa se njegova specifika skriva tudi v tem, da je kot semitski jezik oddaljen od drugih evropskih jezikov. Ob tem so bile izpostavljene medjezikovne in kulturne povezave, saj lingvistično sicer izhaja iz arabščine, a je sčasoma zaradi bližine Sicilije in kot nekdanja angleška kolonija Malta v svojo jezikovno strukturo prejela vse večje vplive italijanščine in angleščine, pri čemer je dodati, da njeni prebivalci običajno aktivno govorijo vse tri omenjene jezike (malteščino, angleščino, italijanščino). Azzopardijeva je sicer pojasnila, da kljub bližini arabskega in afriškega sveta v sami literaturi vsaj do pred kratkim nista imela večjega vpliva, kar je mogoče razložiti tudi prek različnega religioznega verovanja, hkrati pa prek tega, da so se Maltežani v svoji prevodni literaturi ves čas ozirali na sever, v italijansko kulturo in književnost. A predvsem v zadnjem času in znotraj zadnje generacije pisateljev se pri tem krepi stik z omenjenima geografskima prostoroma, kar je tudi zasluga malteškega sredozemskega literarnega festivala in novih prevodov, prek katerih se prav tako seznanjajo z neevropsko literaturo.

Iz izolacije v širni svet
Območju vpliva različnih kultur se je v nadaljevanju priključil tudi Norbert Bugeja, pesnik in predavatelj postkolonialnih študij na Sredozemskem inštitutu malteške univerze, ki je Malto ponazoril kot objekt večnega hotenja, vse od preteklih tujih zavzetij otoka do današnje situacije, ko Malta predstavlja prostor v iskanju varnega in boljšega življenja prišlekom iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda. Podobno kot Mifsud se je tudi on v območju raznolike kulturne situacije navezal na malteško književno tradicijo, ki je po njegovem mnenju večji del vplivov iz zunanjega sveta začela sprejemati šele po osamosvojitvi, ko so pri avtorjih opazni eksperimentalni slog, povzemanje beatgeneracije z Zahoda in na drugi strani tudi oziranje k nekdanjemu vzhodnemu bloku. Pri tem je novo generacijo opisal kot literarne pirate, ki svoje vplive sprejemajo od tu in tam, jih prilagodijo za svoje potrebe, predvsem pa jih zanima svet okoli njih, kjer zelo pomembno vlogo posredništva igrajo že večkrat omenjeni prevodi. Odhod z otoka v svet je iz svoje lastne izkušnje zaupala Loranne Vella, pisateljica, prevajalka in performerka, ki sicer živi v Bruslju, čemur je sledilo vprašanje povezovalke na temo preživetja in podpore njene domovine v tujini. Na to je avtorica odgovorila, da si je od leta 2004, ko se je Malta pridružila Evropski uniji, zelo želela oditi v tujino in to navezala tudi na pregovorno malteško majhnost in težnje svojega naroda po izolaciji označila s podobo sobe polnih ogledal, v katerih posameznik ves čas primerja samega sebe. Širši mednarodni prostor in življenje v tujini sta ji tako po eni strani omogočila potrebno svobodo, po drugi pa dodatno raziskovanje jezika, pri čemer je o državni podpori umetnosti dejala, da je ta bila v preteklosti precej skopa, a se stanje v zadnjem desetletju vidno izboljšuje.

Vznemirljivo raznoliki glasovi
Predstavitvi antologije in omenjenih avtorjev je sledilo branje, ki je obiskovalcem okrogle mize približalo malteški jezik, hkrati pa s prevodi poskrbelo, da so se seznanili z nekaterimi najboljšimi primerki sodobne malteške literature. Čeprav je bilo ob branju avtorjev zaznati nekatere skupne motive in podobe, predvsem z že omenjenega območja Sredozemlja, pa so bila dela med njimi izjemno raznolika. Immanuel Mifsud je med drugim prebral pretresljivo in angažirano pesem, ki morja ne označuje več kot prostora idealizacije, pač pa kot prostor grobov prebežnikov, ki v stiski za preživetje vsak dan umirajo na poti v obljubljeno Evropo. Clare Azzopardi, ki se posveča območju proze oziroma kratke zgodbe, je v navezavi na vse večje poseganje Maltežanov po tujini izbrala zgodbo, povedano iz perspektive ženske protagonistke v poznih srednjih letih, ki se dotika vprašanj domovine in prevprašuje svoje življenje zdomke. Angažiran glas je prav tako ponudil Norbert Bugeja, ki je v svojem branju prepotoval svet od Španije, Carigrada, Bejruta do Severne Afrike, a pri tem ne ponudil zgolj geografskih motivov, pač pa ob dobro uspeli melanholiji tudi angažiran pogled na svet, ki se v pesmih dotika tako finančne krize, družbenih anomalij kot nedavnih državnih prevratov. Kot poslednja bralka se je Loranne Vella navezala na različne možne resničnosti in v svoji zgodbi Scanje in hostije v ospredje postavila današnjo individualnost, odnos do starosti in s tem povezanim strahom, s čimer ji je uspel eden izmed najbolj poglobljenih opisov prevpraševanja družbenih odnosov do starejšega prebivalstva in človeške psihe v starosti. Prireditvi oziroma njeni povezovalki je tako dramaturško zelo učinkovito uspelo premešati predstavitev antologije in njenih avtorjev z enim od doslej najcelovitejših vpogledov v malteško literaturo, pri čemer pa sama knjižna izdaja, ki priča o vznemirljivem literarnem vrenju, pomeni tudi dobrodošlo pridobitev slovenskemu bralcu in odpira možnost nadaljnjim stikom med našima majhnima deželama.

VIDEO
Sklenil se je 33. festival Vilenica
VIDEO
Sodobna malteška književnost na Vilenici
Aljaž Koprivnikar
Prijavi napako
Komentarji
marque
# 08.09.2018 ob 20:41
Nekako ste pozabili na Trevorja Zahro - napisal je "malteški dekameron" Skrivno življenje nane Ženovefe :)
Kazalo