Ana Šturm je ena izmed filmskih kritičark mlajše generacije, ki pod sloganom "štiri ženske, en mikrofon, preveč filmov, preveč hormonov" ustvarjajo FilmFlow, prvi slovenski podkast, ki je v celoti posvečen filmu in popularni kulturi. V svojih oddajah se posvečajo filmski produkciji, ki pri nas praviloma ni deležna temeljitejše obravnave v medijih.

Tina Poglajen, ki je tudi članica festivalskega programskega sveta, je filmska kritičarka, ki redno poroča z lokalnih in mednarodnih filmskih festivalov, svoje kritiške, včasih pa tudi že kar esejistične ali teoretske prispevke objavlja v mednarodnih publikacijah, kot sta Indiewire in Film Comment. Prebiramo pa jih lahko tudi v slovenskih revijah, kot so Kino!, Dialogi in Ekran. Njenim ocenam lahko prisluhnete tudi na 3. programu Radia Slovenija, Ars, in jih nato prebirate na straneh MMC-ja.

Slovenski glasbeni dokumentarec za začetek
29. Liffe se bo 7. novembra začel s projekcijo dokumentarnega filma Mirana Zupaniča Poj mi pesem, intimnega portreta slovenskega glasbenika Vlada Kreslina, 18. novembra pa ga bo sklenil film Olma Omerzuja, ki deluje na Češkem in se tokrat predstavlja s filmom ceste, naslovljenim Zimske muhe.

Tokrat bo festival pogled usmerjal v češki novi val in njegovo zatrto pomlad, predstavil hibridne filme Christiana Petzolda, ki v introspektivne drame vpeljuje žanrske elemente, se zavrtel po rdeči preprogi velikih filmskih festivalov in lovil svetlobo kinematografij republik nekdanje Sovjetske zveze ...

Po mnenju Ane Jurc je letos v primerjavi s preteklimi leti opazna manjša prisotnost filmov z območja nekdanje Jugoslavije in iz držav Latinske Amerike, zelo zastopana pa sta italijanska in francoska kinematografija ter tudi ameriški neodvisni film. Ana Šturm glede tega meni, da je letos zaznati veliko tematsko raznovrstnost filmov, z vidika geografskega izvora filmov pa se ji zdi prav – tudi glede na to, da gre za festival v središču Evrope –, da je zastopana evropska filmska produkcija. Ogledati pa si bo mogoče tudi veliko filmov, ki so nastali kot koprodukcije več evropskih držav.

Češki val in nova različica Suspirie
Ena od letošnjih retrospektiv je v znamenju petdesetletnice praške pomladi ter ob nedavni smrti dveh velikanov češkega filma Miloša Formana in Juraja Herza posvečena češkemu novemu valu. Ana Šturm poleg filmov Strogo nadzorovani vlaki Jiřija Menzla in Marjetice Vere Chytilove izpostavlja še Formanovo črno komedijo Gori, gospodična, ki je njegov zadnji film pred selitvijo v ZDA, ter Herzev precej groteskni film Upepeljevalec.

Sekcija Ekstravaganca je letos precej mainstreamovsko naravnana, kot najbolj izstopajoč film velja omeniti Suspirio italijanskega režiserja Luce Guadagnina, pri čemer gre za predelavo filma Daria Argenta iz leta 1977. Vendar se je Guadagnino precej oddaljil od izvirnika, kar je bil za nekatere kritike razlog, da filmu niso namenili prav pozitivnih ocen. S čimer pa se Tina Poglajen ne more strinjati, saj meni, da to ne more biti argument, ker nič ne nastane v časovnem vakuumu, v katerem ne bi nič obstajalo prej.

Filmske avtorice, nič več luzerke!
Poleg uvodnega filma Poj mi pesem bo zagotovo velike pozornosti deležen Ne bom več luzerka, zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma, ki ga podpisuje Urša Menart. Sogovornice so se strinjale, da na festivalsko prisotnost filmov, ki jih podpisujejo avtorice, zagotovo vpliva dejstvo spolne strukture žirij. Omeniti velja, da so pravzaprav tudi v večini primerov na čelu festivalov moški.

Kot ogleda vredne je Ana Šturm izpostavila tri filme z glavnimi ženskimi liki. Prvi je Stiks, alegorična eksistencialna drama o boju za preživetje sredi oceana, drugi je aktivistična komedija Bojevnica islandskega režiserja Benedikta Erlingssona, tretji pa kolumbijski Poletne ptice, ki sta ga režirala Ciro Guerra in Cristina Gallego ter je spoj več različnih žanrov.

Tina Poglajen je kot prvega v svoji osrednji trojici navedla zgodovinsko dramo Najljubša grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, kot drugega Zaton madžarskega oskarjevca Lászla Nemesa, kot zadnjega pa je izpostavila film Tovor srbskega režiserja Ognjena Glavonića.