V letu, ko je prenagljena razglasitev napačnega zmagovalca povzročila oskarjevski fiasko, se morda ne gre prenagliti z razglašanjem nespornih favoritov. Vseeno pa je december primeren čas za take in drugačne obračune z letom, ki se poslavlja. Pred vami je filmski.

Pri sestavljanju seznama smo skušali upoštevati predvsem tiste celovečerce z letnico 2017, ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - imeli priložnost videti v zadnjem letu.

Po tej logiki vsako leto odpade nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali letos, pa "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad, zato smo tokrat v dveh primerih naredili izjemo. Nekateri filmi so prepomembni, da bi se izgubili v sivem območju med lanskim in letošnjim letom.

Spodnji seznam se od 15. mesta prebija proti prvemu, upamo pa, da boste v komentarjih dodali še svoje favorite, ki smo jih morda izpustili.

15. Srečen konec (Happy End, 2017, r. Michael Haneke)
Avstrijski cineast se v Srečnem koncu ukvarja z vprašanjem, kakšne posledice ima lahko nonšalantno razmetavanje in samoumevno razpolaganje z bogastvom in privilegiranim družbenim statusom. Rodbina Laurent, ki smo jo prvič spoznali v Hanekejevi Ljubezni, se je v Srečnem koncu dokončno izrodila v šopek nesrečnih posameznikov, ki svoje umazane skrivnosti skrivajo tudi pred najbližjimi, v javnosti pa nosijo maske humanizma in širokogrudnosti. Zgodba je postavljena v Calais, eno od žarišč begunske krize, a tega v filmu ne boste videli, saj se življenja privilegiranih Francozov nikoli ne križajo s tistimi drugimi; odvračanje pogleda je lahko enako velik greh kot odprta sovražnost, morda sugerira Haneke.
Preberite več: recenzija Srečnega konca

14. Bližina (Tesnota, 2017, r. Kantemir Balagov)
Rusko-kabardinski režiser Kantemir Balagov v zgodbi, ki je postavljena v pozna devetdeseta leta, spremlja usodo edine hčerke judovske družine, ki živi v muslimanski skupnosti nekje bogu za hrbtom (v Nalčiku v Rusiji, blizu meje z Gruzijo), njenega brata so ugrabili in družina mora napraskati skupaj odkupnino, če ga hoče še kdaj videti. Film je samo na prvi pogled srhljivka, v resnici pa zgodba o ženski, ki si skuša izboriti pravico do lastne identitete v okolju, ki mu vladata tribalizem in patriarhat. Balagov, učenec velikega Aleksandra Sokurova, je vizualno izbral stiliziran socialni realizem, znotraj tega pa razgalja verske dogme in etnične razkole na Kavkazu.
13. Atomska blondinka (Atomic Blonde, 2017, r. David Leitch)
Vohunski akcioner Atomska blondinka, virtuozna koreografija z glasbeno podlago evropskega synth-popa osemdesetih, je eden najboljših - ali pa vsaj najbolje koreografiranih - akcijskih filmov letošnjega leta. Zamenjava klasične razporeditve vlog spolov (vohun "z dovoljenjem za ubijanje" je tokrat ženska) nima nobene teže, ko nastopi čas za brutalno, stripovsko stilizirano nasilje. Atmosfera, ki jo pričara David Leitch, kaskader in sorežiser žanrsko sorodnega Johna Wicka (2014), je paranoja hladne vojne, predapokaliptična evforija Berlina v odtenkih neonsko škrlatne in modre, ki na trenutke spomni celo na Neonskega demona Nicolasa Windinga Refna.
Preberite več: recenzija Atomske blondinke

12. Kvadrat (The Square, 2017, r. Ruben Östlund)
Ruben Östlund, ki je pred tremi leti navdušil z Višjo silo, tokrat morda ni izbral najizvirnejše poante - cesar je v svetu umetnosti včasih gol -, a ima dovolj smisla za cinizem in provokacijo, da Kvadrat ni suhoparno moraliziranje. Kvadrat ima zasluge tudi za enega najbolj markantnih filmskih prizorov zadnjega leta: umetniški performans s "človeško gorilo" uide popolnoma iz rok in se konča z nadvlado močnejšega nad šibkejšim; takšno hierarhijo švedski režiser podčrta na vseh področjih, od poslovnega do družinskega življenja in intimnih odnosov.
Preberite več: recenzija Kvadrata

11. Mudbound (Mudbound, 2017, r. Dee Rees)
Ne, drugega celovečerca režiserke Dee Rees niste spregledali v kinematografih: Mudbound je del vse širše ponudbe Netflixovih igranih filmov in verjetno najboljši, kar so jih doslej producirali - tako dober, da bi si ponudnik vsebin na zahtevo morda lahko tokrat prvič priboril kako oskarjevsko nominacijo. (Film je na voljo tudi slovenskim naročnikom). Mudbound je ambiciozna, epska adaptacija istoimenskega romana, ki naslika fresko rasnih odnosov na ameriškem Jugu med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Mlade može, ki so se na drugem koncu sveta borili v zavezniški vojski, v domovini pričaka isti stari, kastni sistem, ki seveda ni obstajal, ko je bilo treba vojake pošiljati na fronto. Jonathan Banks kot priletni patriarh v misisipijskem blatu ustvari enega najsrhljivejših portretov zakrknjenega rasizma, kar smo jih videli na velikem platnu - a Pappy niti ni osrednji zlikovec filma. Dee Rees brez moraliziranja pokaže, da je ameriški rasizem zakoreninjen v bogaboječi, "spodobni" belski večini, ki tiho pristaja na svoj privilegirani položaj, ker ima od tega gospodarsko korist.

10. Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (Loving Vincent, 2017, r. Dorota Kobiela in Hugh Welchman)
Van Goghova skrivnost je, brez pretiravanja, dah jemajoč podvig in animiran film, kakršnega še niste videli. Hugh Welchman in Dorota Kobiela zgodbo o poslednjih dnevih Vincenta van Gogha podajata s pomočjo umetnikovih slik in likov, ki živijo na njih. Film so najprej posneli z igralci, nato pa je sto slikarjev vseh 65 tisoč kadrov spremenilo v oljne slike. Rezultat je unikatna filmska izkušnja, ki človeka dobesedno posrka v svet na postimpresionistovih platnih. Če film spremljate kot "detektivko" o menda nepojasnjeni slikarjevi smrti, ne učinkuje popolnoma; prav tako so nepojasnljivi naglasi nekaterih igralcev, dialogi pa na trenutke prazni. Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa je Z ljubeznijo, Vincent melanholičen, ganljiv film, ki vzbuja nostalgijo po nepovratno minulih časih ročne animacije.

9. Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2016, r. Raoul Peck)
Le redko kdo tako artikulirano in neposredno kot pisatelj James Baldwin pokaže, kaj pomeni biti temnopolt v svetu, kjer slogan Black Lives Matter velik del populacije navdaja z besom. Pa je Baldwin svoja opažanja zapisal v sedemdesetih. Teza filma Nisem tvoj zamorec, ki je nastal po predlogi Baldwinovega neizdanega rokopisa, je jasna: vprašanje rasizma v Ameriki je neodtujljivo od njene zgodovine: "Zgodovina črncev v Ameriki je zgodovina Amerike. In nič kaj prijetna ni. Če bi se danes ozrli po Združenih državah, bi preroki in angeli jokali." Največji družbenopolitični imperij sodobnega sveta je bil zgrajen na temeljih fizične, kulturne in gospodarske eksploatacije. Baldwin (in z njim Raoul Peck) nakaže, da se bela Amerika še ni sposobna soočiti in izenačiti s "tujcem", ki ga je tako dolgo črnila.
Preberite več: recenzija filma Nisem tvoj zamorec

8. Brez ljubezni (Neljubov, 2017, r. Andrej Zvjagincev)
Ruski mojster Zvjagincev je svoj novi celovečerec nekje sam primerjal z Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja; kar same se gledalcu ponujajo tudi primerjave z neizprosnostjo Michaela Hanekeja. Brez ljubezni je na površju portret disfunkcionalnega, razpadajočega zakona, v resnici pa obsodba družbe, ki vzgaja čustveno izvotljene, povampirjene, neizprosno učinkovite potrošnike. Cineast sodobno Rusijo opazuje s hladno, klinično distanco, s poudarkom na tehnološkem solipsizmu (protagonistka je večino časa popolnoma zatopljena v svoj telefon); skoraj vsak kader je majhna umetniška kompozicija. Globoko pesimistična vizija in skrajno provokativen portret starševstva, ki vam bo vsaj za en dan pokvaril razpoloženje - in obenem film, ki ga je treba videti.
Preberite več: recenzija filma Brez ljubezni

7. Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, r. Yorgos Lanthimos)
Tipičen film grškega mojstra Yorgosa Lanthimosa je tako nadrealistična izkušnja, da jo je v resnici težko ubesediti. Ne gre za vizualni nadrealizem, pač pa za čustveno izkušnjo: njegove zgodbe gledalca popeljejo v bizarne svetove in skrajne, pogosto izprijene okoliščine. Ubijanje svetega jelena v tem pogledu ni nobena izjema. Pod drobnogledom se znajde starševstvo, ki ga Lanthimos očitno razume kot sizifovski napor, v katerem neizogibno uničiš ali psihološko poškoduješ svoje otroke.

Preberite več: Recenzija Ubijanja svetega jelena

6. Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, 2017, r. Rungano Nyoni)
Valižansko-zambijska režiserka Rungano Nyoni je s svojo igralsko zasedbo naturščikov ustvarila satirično, na trenutke nadrealistično pravljico o suženjstvu v sodobni Zambiji. Prek zgodbe o deklici, ki je povsem arbitrarno ožigosana za čarovnico in strpana v nekakšno delovno taborišče, nastavlja zrcalo mizoginiji in politični korupciji v tej nekdanji britanski koloniji. Z drznimi stilističnimi prijemi in simboliko ("čarovnice" so kot lutke pripete na dolge trakove) slika distopičen portret družbe, podobne tisti v Deklini zgodbi. Ton filma je hkrati jezen in prežet s črnim humorjem.

5. Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, r. Denis Villeneuve)
Iztrebljevalec 2049 je redek primerek tiste izginjajoče vrste: filmskih nadaljevanj, ki upravičijo svoj obstoj. Denis Villeneuve je futuristično, neonoirovsko estetiko kultnega filma Ridleyja Scotta svoji viziji prikrojil toliko, da je v njej našel prostor za aktualen razmislek o tem, kakšna prihodnost čaka vse bolj prepleteni odnos med človekom in strojem. Pazljiva kompozicija in praktično neprekosljiva fotografija Rogerja Deakinsa film spremenita v hibridno žival, ki je v isti sapi očitni sorodnik Iztrebljevalca in popolnoma izvirna umetnina. Sonce, ki je izginilo pod sajami in prahom, so na barvni paleti zamenjali goreči odtenki apokaliptične puščave in sivina futurističnega urbanega termitnjaka, v katerega se je spremenil Los Angeles.
Preberite več: recenzija Iztrebljevalca 2049

4. Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, r. Martin McDonagh)
Zmagovalec letošnjega festivala v Torontu prerašča okvire ameriškega juga in se na skoraj mitološki ravni spopada s težkimi vprašanji krivde, odpuščanja, nasilja in jeze. Trije plakati pred mestom so inteligenten film, vulgaren in pronicljiv, duhovit v enaki meri kot tragičen. Čisto vsi igralci so v svojih vlogah izjemni, na razpolago imajo pa nekaj najbriljantnejših dialogov, kar smo jih z velikega platna slišali v zadnjih letih. Irec Martin McDonagh si je sposodil žanr "navdihujočega" filma o osebnostni rasti in spravi, s kakršnimi nas Hollywood vsako leto pita v odštevanju do oskarjev, in ga postavil na glavo.
Preberite več: recenzija Treh plakatov pred mestom

3. Projekt Florida (The Florida Project, 2017, r. Sean Baker)
Sean Baker je socialno dramo Projekt Florida razpel med protipola zabaviščnega parka in cenenega motela, otroške prešernosti in deziluzije sveta odraslih. V vsiljivo pastelne tone prepleskani motel je teoretično prenočišče za obiskovalce bližnjega tematskega parka, v resnici pa (na pol stalno) prebivališče družin na meji socialnega dna. (Ko se v "Projektu Florida" po nesreči znajdeta dva dejanska turista, gnus na njunih obrazih pove vse). A ne pričakujte "pornografije revščine" - Baker v prozaičnosti revščine najde lirično vizualno lepoto; v njegovi viziji ni prostora pa pokroviteljstvo ali pomilovanje. Willem Dafoe v vlogi robatega hišnika/oskrbnika z mehkim srcem najbrž lahko računa vsaj na oskarjevsko nominacijo, če ne kar na zlati kipec, deklici v glavnih vlogah (Brooklynn Prince in Valeria Cotto) pa sta neverjetno avtentični prezenci pred kamero.
Preberite več: recenzija filma Projekt Florida

2. Zbeži! (Get Out, 2017, r. Jordan Peele)
Zbeži!, delirično-inovativen žanrski hibrid, je drzna satira o rasizmu v Ameriki - a ne pričakujte bavbava z rdečo kapico Trumpovih volivcev. Jordan Peele je v svojem režijskem prvencu zrcalo nastavil liberalni Ameriki. Film izzveni kot ciničen posmeh nedolžnim utvaram o tem, kako v sodobnem svetu družbeni in rasni razredi ne igrajo nobene vloge več. Parodija slasherjev, ki vreščečo blondinko, zadnje preživelo dekle, zamenja z Britancem ugandskega rodu. In ne nazadnje portret dobronamernih belcev, ki mislijo, da razumejo, česar ne morejo zares razumeti.
Preberite več: recenzija Zbeži!

1. Mesečina (Moonlight, 2016, r. Barry Jenkins)
Morda je rahlo antiklimaktično lestvico "filmov leta 2017" okronati z lanskim izdelkom, a Mesečina je v naših kinematografih gostovala šele marca, tik po svojem velikem zmagoslavju na oskarjih, in neupravičeno bi bilo, da bi film "izginil" v sivem območju med lansko in letošnjo bero.
Mesečina ni pomemben film zato, ker bi bil zavestno skonstruiran okrog "perečih" ali "aktualnih" vprašanj LGBTQ-skupnosti ali getoiziranih, revnih predmestij, ker bi bil pragmatičen korektiv trendov množične filmske industrije. Pomemben film je zato, ker - brez kompromisov na račun forme ali vsebine - individualno izkušnjo povzdigne na raven univerzalnega. S tem odpira prostor za empatijo in razumevanje v zvezi z vprašanji, kjer je enega in drugega pogosto premalo.
Preberite več: recenzija Mesečine

Vsaj častno omembo si zaslužijo še filmi, ki so se skoraj prebili v petnajsterico:

Foxtrot (Foxtrot, 2017, r. Samuel Maoz)
Še en absurdistični pogled na tragično plat življenja, tokrat iz Izraela. (Izraelska kulturna ministrica je film menda označila za "nacionalno sramoto"). Klavstrofobična komorna drama o nesmislu vojne, ki ne nagovarja le izraelsko-palestinskega položaja.
Recenzija Foxtrota.

O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, r. Ildikó Enyedi)
Madžarska režiserka nam v okolju klavnice predoči normalizacijo in celo estetizacijo nasilja, ki ga kot družba izvajamo nad drugimi živimi bitji. Obenem je O telesu in duši nežna, na trenutke metafizična pripoved o iskanju človeškega stika. Dobitnik zlatega medveda na berlinskem filmskem festivalu.
Recenzija O telesu in duši.

Dunkirk (Dunkirk, 2017, r. Christopher Nolan)
Christopherja Nolana so v preteklosti že kdaj opisali kot "hladnega" režiserja, ki s filmi raje kot na čustveno apelira na intelektualno noto gledalcev. Morda je to preveč posplošena izjava, a za Dunkirk kar drži. Vseeno pa je to tehnično dovršen film. Pozabite na ceneno (ali pa drago) računalniško animacijo na vsakem koraku – če Nolan potrebuje na stotine vojakov za prizor bombardiranja, na plažo spravi na stotine statistov. Tukaj ni bližnjic in trikov.
Recenzija Dunkirka.

Vojna zvezd: Poslednji jedi (Star Wars: The Last Jedi, 2017, r. Rian Johnson)
Osma epizoda vesoljske operete je publiko razdelila veliko bolj kot Abramsova Epizoda VII. Za večino nergačev je bil največji kamen spotike "jokavi" in "ne dovolj možati" Kylo Ren (Adam Driver). Že res, da je morda manj megalomansko operen od svojega dedka, a je ravno zaradi svoje šibkosti toliko zanimivejši lik. Poslednji jedi je film, ki se upa upreti pričakovanjem (zahtevam!) oboževalcev - kolikor je to v okvirih orjaške franšize pač mogoče.
Recenzija Poslednjega jedija.
Jim & Andy: The Great Beyond, 2017, r. Chris Smith
Še en, ki ga boste našli samo na Netflixu. Iskriv dokumentarec o tem, kako je Jim Carrey iztiril med snemanjem biografskega filma o Andyju Kaufmanu Človek na luni. Film, po katerem na zvezdnika Maske ter Butca in butca ne boste več gledali na enak način. Daniel Day-Lewis ni edini z metodološkim pristopom.

Ljubezen na prvo bolezen (The Big Sick, 2017, r. Michael Showalter)
Nekateri v tem filmu vidijo izrazit politični naboj in dejstvo je, da zveze med pripadnikoma različnih ras s seboj pogosto nosijo politične konotacije. Kljub temu pa je Ljubezen na prvo bolezen najprej očarljiv film, dokaz, da žanr romantične komedije nikoli ni zares odmrl, ampak samo čaka na dokončno rehabilitacijo v posodobljeni, neizključujoči obliki.
Recenzija Ljubezni na prvo bolezen.

Dobri časi (Good Time, 2017, r. Benny Safdie in Josh Safdie)
Robert Pattinson nam že vrsto posomrakovskih let skuša dokazati, da je legitimen igralec: tokrat mu prvič tudi verjamemo. Dobri časi je intenziven, kinetičen, halucinacijski akcijski film o bratski ljubezni. Nasilje je nazorno in neolepšano, portret obupa na umazanih newyorških ulicah pa neizprosen.