Stara ksenofobna retorika tako dobiva na videz emancipatorno preobleko, pri čemer nekoliko presenetljivo sodelujejo tudi nekatere vidne feministke in organizacije ter državni uradi, ki se ukvarjajo z vprašanjem enakopravnosti žensk, vse to pa poteka v kontekstu prevladujočega neoliberalizma, v knjigi V imenu ženskih pravic piše Sara R. Farris.

Predavateljica sociologije na Univerzi v Londonu svoje delo utemelji na preučevanju in kontekstualizaciji politik treh držav, Nizozemske, Francije in Italije. Od Geerta Wildersa do Marine Le Pen in Mattea Salvinija je eden od osrednjih motivov nacionalistov nevarnost, ki naj bi jo za zahodno Evropo predstavljali (moški) muslimani, predvsem zaradi njihovega, kot se opozarja, zatiralskega odnosa do žensk. Avtorica tako govori o femonacionalizmu oziroma feminističnem in femokratskem* nacionalizmu (* izraz se nanaša na uradne institucije, ki promovirajo enakopravnost spolov). Najsi gre za instrumentalizacijo in izkoriščanje (kot volilna strategija za pridobivanje glasov volivk) ali zavezništvo, femonacionalizem vključuje temeljno nasprotje, in sicer med neemancipatornima rasizmom in islamofobijo na eni ter emancipatornim bojem proti seksizmu in patriarhatu na drugi strani.

Pri tem ne gre pozabiti, da je bila vloga, ki jo v diskurzu predvsem skrajno desnih strank v Evropi danes igrajo muslimani, v devetdesetih letih 20. stoletja namenjena moškim iz vzhodne Evrope, ki so bili pogosto predstavljeni kot vpleteni v kriminalne dejavnosti in tihotapljenje žensk, ženske iz teh držav pa so bile predstavljene kot žrtve nazadnjaških kultur in/ali prostitucije. Gre torej za kontinuiran odnos Zahoda do nezahodnih moških in žensk, pri čemer se ta v primerih omenjenih treh držav jasno navezuje tudi na njihovo kolonialno dediščino in takratne predsodke. Spolna enakopravnost je tako mobilizirana kot orodje za prikaz moškega Drugega kot spolne grožnje (kot v mitu o divji, perverzni sli temnopoltih Američanov po belkah ter poudarjanje velikosti njihovih spolnih organov kot dokaza njihove živalske in nevarne narave z namenom ustvarjanja strahu med belskim prebivalstvom) ter ženskega Drugega kot spolne žrtve, ki jo mora Zahod rešiti. Tudi napad na Afganistan leta 2001 je bil tako deloma predstavljen kot nujen za osvoboditev tamkajšnjih žensk od zatiranja islamskih fundamentalistov, stroga priseljenska zakonodaja na Nizozemskem pa naj bi bila namenjena preprečevanju "uvoza" nevest iz Maroka in Turčije (Leila Ahmed v knjigi Feminizem, kolonializem in islamofobija "skrb" Zahoda za muslimanke imenuje "prevarantsko (ali lažno oziroma izdajalsko) sočustvovanje", Hester Eisenstein pa govori o "imperialističnem feminizmu" oziroma feminizmu, ki služi ameriškemu imperiju).

Kot piše avtorica, pa so od sredine prvega desetletja tega tisočletja nacionalistične stranke po Evropi začele jezik ženskih pravic in spolne enakopravnosti v okviru protipriseljenskih in protiislamskih kampanj uporabljati kot še nikoli prej. Primer je predvolilni program nizozemske Stranke za svobodo (PVV) iz leta 2010, ki opozarja, da množično priseljevanje muslimanov med drugim "izganja Jude in geje ter odplakuje desetletja ženskih pravic". Obenem je bil PVV tiho glede vprašanja spolne neenakopravnosti (razlike v plačah ali udejstvovanje žensk v javni sferi) ali pa je napredku na tem področju nasprotoval (kot v primeru direktive EU-ja glede spolnih kvot na višjih ravneh v podjetjih).

Podoben položaj je v Italiji in Franciji, kjer je Nacionalna fronta (zdaj Nacionalni zbor) v želji po svoji "dedemonizaciji" med drugim sprejela sekularizem (čeprav je bila stranka vselej povezana z najkonservativnejšim delom katoliške Cerkve) in prav tako mobilizirala ženske pravice ter v manjši meri LGBT+ pravice v imenu nasprotovanja islamu in nezahodnim priseljencem. Tudi v tem primeru je jasna instrumentalizacija vprašanja ženskih pravic. Vodja stranke Marine Le Pen je tako leta 2012 dejala, da nasprotuje ideji posebnega ministrstva za ženske pravice, češ da ženske niso "ogrožena vrsta", na vprašanje, ali je feministka, pa je enkrat odvrnila, da bi se lahko imela za takšno, glede na to, da brani ženske pravice, ki jih ogroža islam.

Nenadna skrb za ženske pravice
Te stranke so tako nenadoma začele izražati zaskrbljenost za status ženskih pravic, še posebej znotraj muslimanskih skupnosti in skupnosti nezahodnih priseljencev, a novoodkrito feministično poslanstvo je v ostrem nasprotju z njihovo tradicionalno protifeministično ideologijo in politiko. Medtem ko govorijo o emancipaciji žensk kot osrednji vrednoti "krščanske Evrope", obenem promovirajo ohranjanje tradicionalnih vlog za ženske. To počnejo tudi procesi integracije priseljencev in priseljenk v izpostavljenih državah, ki sicer ženske, ki niso iz EU-ja ali Zahoda, razumejo kot žrtve, ki jih je treba rešiti, in eksotične subjekte brez avtonomije, ki jim zahodne države lahko ponudijo osvoboditev, opozarja avtorica.

Vlade Nizozemske, Italije in Francije so v zadnjih desetih letih sprejemale ukrepe, ki sicer spodbujajo zaposljivost nezahodnih priseljenk, a jih ob tem usmerjajo predvsem v sektor oskrbe in gospodinjskega dela, torej v sektor družbene reprodukcije. Gre za dela čiščenja, varstva otrok, skrbi za starejše, oskrbe v bolnišnicah in podobno, h katerim se priseljenke usmerjajo ne glede na njihove delovne izkušnje ali izobrazbo (v tem sektorju dela v zahodni Evropi kar 42 odstotkov muslimank in nezahodnih priseljenk). Ta sektor je tako močno spolno, vse bolj pa tudi rasno zaznamovan. Priseljenke se tako, tudi s pomočjo organizacij za žensko enakopravnost, porivajo v sektor družbene reprodukcije, sektor, ki simbolizira odvisnost in podreditev žensk, in od koder so si zahodne feministke toliko časa prizadevale pobegniti. Kot opozarja avtorica, pa ohranjanje družbene reprodukcije kot ženske dejavnosti ne vpliva le na (nezahodne) priseljenke, temveč tudi na boj proti vzdrževanju trenutnih spolnih vlog. To pa gre razumeti v širšem kontekstu kapitalizma, znotraj katerega je moški "osvobojen" družbene reprodukcije, da se lahko neposredno izkorišča in da lahko vzdržuje žensko, ki ga reproducira kot delovno silo. Tudi zato sicer protipriseljenske stranke po Evropi v svojem nasprotovanju nezahodnemu in muslimanskemu priseljevanju delajo izjemo za priseljenke.

Knjiga s predstavitvami konkretnih politik, tako na ravni treh pomembnih evropskih držav kot na ravni EU-ja, ter njihovo kontekstualizacijo ponuja koristen in širok vpogled v družbeno-politični proces, ki smo mu priča tudi v Sloveniji. Predvsem pa opozarja, da feministični boj ne sme žrtvovati drugih emancipatornih bojev, konkretno protirasističnega, četudi v imenu ženskih pravic. Spodbujanje retorike delitve na "nas" (bele, Evropejce, zahodne, krščanske, civilizirane, prijazne do žensk) in "njih" (nebele, Neevropejce, nezahodne, muslimanske, necivilizirane, mizogine Druge) po mnenju avtorice koristi le nacionalističnim političnim silam, njihovo sklicevanje na pomanjkanje spolne enakopravnosti znotraj priseljenske, predvsem pa muslimanske skupnosti pa je bilo ključno v ustvarjanju in krepitvi rasističnih občutkov v Evropi.