Umetnik, ki so ga sodobniki cenili za enega najboljših risarjev tistega časa – po mnenju Izidorja Cankarja je nesporno zasedal prvo mesto, istega mnenja je bil, denimo, Nace Šumi – velja danes za očeta oziroma predhodnika slovenskega ekspresionizma. Lahko bi rekli, da je še pred prvo svetovno vojno s svojo edinstveno likovno govorico tlakoval pot generaciji, ki je po svetovnem spopadu umetnost postavila na nove temelje.

Seveda prve svetovne vojne ne smemo razumeti kot tiste absolutne okoliščine, iz katere se je na Slovenskem rodil ekspresionizem kot povsem nova umetniška smer, saj se je modernizem vendarle pojavil že prej, zares pa je vojna to moderno ustvarjalnost pospešila.

Nov čas je potreboval novo formo in prvi jo je napovedoval Fran Tratnik (1881–1957). V tem pogledu je prva svetovna vojna zares stopnjevala ekspresionizem (in nato novo stvarnost), ki je z deformacijo in popačenjem slikal mračno življenje in trpek svet, je na svojem predavanju v Mestnem muzeju novejše zgodovine Slovenije dejal Milček Komelj. Umetnostnega zgodovinarja so na enega svojih srednih večerov, posvečenih prvi svetovni vojni, v muzeju povabili ob posebni priložnosti – prvi predstavitvi nove pridobitve muzeja – Tratnikovih Beguncev, univerzalne podobe, ki ne priča le o težkem obdobju izpred stotih let, temveč bi lahko z njo enako prepričljivo povzeli celotno stoletje, ki je sledilo, vključno z današnjim časom.

Darilo potomcev vojaka iz prve svetovne vojne
Ob tej priložnosti so v muzejski Viteški dvorani javnosti prvič skupaj predstavili vsa tri izvirna Tratnikova likovna dela iz cikla Begunci, ki jih hranijo v muzejski likovni zbirki. Konec novembra lani so to zaokrožili z novo pridobitvijo gospoda Miloša Zike iz Češke, do tistega trenutka bolj ali manj neznano Tratnikovo obravnavo begunske tematike oziroma večnega človekovega bega pred tegobami sveta. V roke Zikove družine je prišla prek deda, ki je bil vojak v avstro-ogrski vojski, pobegnil na italijansko stran in se nato pridružil češki legiji. Po besedah kustosa Muzeja za novejšo zgodovino Marka Štepca si je Milošev ded vse življenje, da bi se delo vrnilo v Slovenijo in ob stoletnici vojne so mu svojci željo tudi uresničili.

V nasprotju z vrsto drugih slikarjev, med drugim Božidarjem Jakcem in Venom Pilonom, Tratnik med prvo svetovno vojno ni nosil vojaške suknje. Zaradi zdravstvenih težav (bolehal je za tuberkulozo) se je vpoklicu izognil, vendar kot vse druge ljudi v zaledju tudi njega vojna realnost ni zaobšla. Ko se je po zdravljenju v Enzenbachu vrnil v Ljubljano, je bila ta polna beguncev, njegovih nekdanjih primorskih prijateljev, ki so se umaknili iz območja soške fronte.

Žrtve neusmiljenega življenja
Leta je 1917 je tako ustvaril ciklus, ki predstavlja enega izmed vrhuncev njegovega opusa. Likovni poklon ljudem, ki so nenadoma ostali brez domov, je nastal pod vtisom prizora te obubožane množice, ki se je dotaknila njegovega srca, pa vendar podoba v samem jedru ni zares nova v Tratnikovem opusu. Ljudi, ki so neizogibne žrtve neusmiljenega življenja, je slikal že pred vojno. Anticipacijo poznejših beguncev prepoznamo v njegovih slikah Romov, in tudi v Slepcih je zajel to, kar Komelj v monografiji Poteze opiše kot "simbolično meditacijo o mračni usodi človeškega življenja".

Prav begunci in slepci so najpogostejši motiv v Tratnikovem opusu. Vedno znova se je vračal k podobi obupanih ljudi, ki niso prebežniki konkretne vojne dobe, temveč univerzalna podoba človeka, ki ga poganjajo grozote sveta. Begunce je Tratnik postavil na nevtralno ozadje, ki pokaže na večnost njihovega bega, diagonala, v katero je razporejena skupina, poudarja nagon bežečih bitij, kontrast med svetlobo in temo pa tesnobo, ki jih spremlja, razloži Komelj. "Tratnikove risbe so naš umetniško najprepričljivejši odmev na vojno," doda.

Vseobsežna podoba človeške slepote
S podobnimi likovnimi principi je Tratnik tragedijo in nelagodje življenja poudarjal tako rekoč v svojem celotnem opusu - zlasti z močnimi kontrasti med globino mračine in svetlobo kot aluzijo nedosegljivega cilja, h kateremu hrepenijo protagonisti njegovih del. Nemara je svetloba kot simbol nedoseženega odrešenja najbolj izrazita pri slepcih, vendar begunce preganja enaka grenkoba neslišanosti njihovega hrepenenja in neskončnosti njihove poti. "Človeštvo na goli zemlji in pred zasenčenim prostranstvom je obsojeno na nemoč, bedo in temo nevednosti in tako v oblikovani postavitvi je slika vseobsežna podoba človeške slepote, kljub volji po čim bolj plastično otipljivem izrazu v vsej figuralni konkretnosti docela posplošena in monumentalna," zapiše o Slepcih Komelj v Potezah.

Današnji človek, opremljen z izkušnjo nepredstavljivih vojn, ki so sledile prvemu velikemu spopadu 20. stoletja, in z Mušičevim slikarskim opozorilom Nismo poslednji, razume obsojenost Tratnikovih figur, ki se bodo vedno znova podajale na neskončno pot iskanja.

Tratniku je zavedanje o nedostopnosti svetlobe izkušnja vojne sicer še okrepila, vendar prisotno je bilo že prej; trpkost življenja je spoznaval in ga s pronicljivim pogledom spremljal že v svojih otroških letih, pa četudi pri težkih usodah ljudi okoli sebe (kot otroka ga je negovala slepa pestunja). "Boj in trpljenje okoli njega, boj in trpljenje v njem samem, sta mu postala pravo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost. Tako nam je danes T. najizrazitejši oblikovalec sodobne človeške mizerije, umetnik še hrepenenja in strasti, kakor nekdaj, ko je začel svojo trnjevo pot …" je ob 50-letnici slikarskega kolega zapisal Rihard Jakopič. Tako pri slepcu kot beguncu in Romu gre torej pri Tratniku za protagoniste enakih tegobe polnih usod.

Risanje življenja
Tratnikovi liki so v marsičem sorodni tistim iz literature Ivana Cankarja, vendar kot je opozoril že France Stelè, je med njima tudi pomembna razlika – Cankarjeve zgodbe vendarle premorejo nekaj upanja, medtem ko je pri Tratniku prisoten le mrak, upanje, ki je ujeto v svetlobi, pa nikoli dosegljivo, pove Komelj. Pri Tratniku ne gre za idejo angažiranosti ali revolucionarnost, temveč zgolj za konstatacijo, risanje življenja, doda. Tratnikova boleča spoznanja pa niso le spoznanja o njegovi dobi, ampak o teži in uboštvu življenja kot takega.

Tratnik je bil od samega začetka samohodec, samotni romar, na neki način podoben svojim beguncem. "Svoji usodi vdan je korakal skozi življenje in podajal zdaj svojo lastno tugo, zdaj jo zopet kot v zrcalo odbil v skupino delavk na polju, v slepce, ki brezupno tipljejo za solncem, v begunce, ki so samo golo življenje rešili iz požara in razdejanja, ali matere, ki jih navdaja naravnost animalična skrb za zarod, ki so mu dale življenje," zapiše France Stelè leta 1927 v reviji Dom in svet.

"V svojem delu naj umetnik rešuje svoj jaz"
Čeprav so Tratnikovi obupani protagonisti pogosto groteskni, skrivenčeni in neprivlačnih potez, v njih ni videl nič nečastnega, ampak je kot večni samotnež dobro razumel njihovo izoliranost. "Umetnik mora z gladkih cest tradicionalnosti na pot, ki vede k njemu samemu. Z izrazom svojega raziskovanja naj sledi občutjem srca in slutnjam duše. Kakor izraz, tako naj tudi svet in življenje, katerih obliko nosi njegova umetnost, ustvari in razvije v sebi. Njegovo delo naj vsebuje njegovo podobo in jo spopolnjuje. Skuša naj v njem rešiti svoj jaz, ker to je največ, kar bi mu bilo mogoče doseči," se bere Tratnikov aforizem, objavljen v Ljubljanskem zvonu leta 1992.

V svojih formativnih letih je sicer deloma prehodil pot, po kateri so stopali tudi slovenski impresionisti, vendar sta München in Dunaj nanj drugače vplivala. Tratnik je našel svoje mesto v Pragi, kjer je diplomiral na tamkajšnji AUU. Na Dunaju se je sicer srečeval z Vesnani, vendar mu njihov program ni najbolj ustrezal. Bolj ga je nagovarjal evropski ekspresionizem, nad katerimi se je navduševal že v študijskih letih.

Ekspresivna forma kot univerzalni simbol
Zanimala sta ga linearna izraznost in ekspresivna oblika, ki dobi v črno-belem koloritu in nadrobnosti izpraznjenem prostoru pomen simbola. "Motiv begunstva je prav tako univerzalen kot eros in smrt," spomni Komelj. Vojna in mir sta ena največjih tem umetnosti, ne le literarne, ampak tudi likovne, spomni umetnostni zgodovinar. Mir pomeni urejenost in harmonijo, vojna pa kaos, grozote in mrak. Razmerje med obema je kot odnos med peklom in nebesi in prvi je vedno bolj vznemirljiv, doda.

Na poti duhovnega preporoda
Prva svetovna vojna je tudi med umetniki zamajala zaupanje v trdnost vrednot – navsezadnje so jo številni doživeli neposredno na fronti in torej na najbolj neizprosen način. Fronta je vase posrkala različne generacije – Jakac se je v vojni uniformi srečal z očetom. Novomeški slikar je vedno govoril, da je bila druga svetovna vojna v primerjavi s prvo nič. Generacija, ki je tudi pod izkušnjo vojne šele dobro formirala svojo ekspresionistično likovno držo, se je v najglobljem etičnem spoznanju podala na pot duhovnega preporoda in zavezala iskanju novih vrednot, novega človeka, novega Boga.