Izbor kultura
Nataša Rogelja
Nataša Rogelja je doktorirala leta 2005 iz socialne antropologije na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH v Ljubljani. Je avtorica in soavtorica več strokovnih in otroških knjig z morskimi vsebinami. Zaposlena je na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Foto: Tit Košir
Morje
Morje je v evropski kulturi dolgo veljalo za prostor, kjer živijo pošasti, za neraziskano območje groze. Šele ob koncu 17. stoletja se je ta pogled začel spreminjati, med prvimi glasniki pozitivne podobe pa so bili slikarji, ki so slikali marine. Foto: Nataša Rogelja
       Čudno, so rekli njegovi kolegi ribiči. Kdor se spozna z morjem preko dela, ne gre na morje iz užitka. A Tonyju želja po morju ni splahnela. Na morju se Tony počuti svobodnega, na morju veljajo pravila narave, administrativna pravila ostajajo v pristanišču.       
 Iz knjige Trinajsti mesec
Trinajsti mesec
Trinajsti mesec predstavlja zgodbe ljudi, ki so nenehno na poti, ki jim ritem življenja določa plovba in prepleti poti z drugimi morskimi nomadi. Foto: Tit Košir
       Ampak morje je poleg imaginarijev tudi fizični prostor, prostor, ki je širok, izpraznjen, in kjer se vsaka pot sproti zabriše, in pa tudi prostor, ki sam po sebi kliče po novih poteh. Večdnevna plovba po odprtem morju je prav gotovo kot ustvarjena za samorefleksijo.       
Morje
Pri tovrstnem popotništvu, življenjskostilski migraciji, ki je prostovoljna, je imaginarij odhoda pomemben, je skorajda arhetipski. Odhod je nekaj, o čemer dolga leta sanjamo, si ga zamišljamo, beremo o njem, po njem hrepenimo, razmišlja Nataša Rogelja. Foto: Nataša Rogelja
Oktober na jadrnici
Avtorico je med drugim presenetila številnost tega fenomena in pa razkorak med imaginariji in dejanskimi izkušnjami potovanja, življenja na barki, ki mnoge vrne v blokovska naselja evropskih prestolnic. Foto: Nataša Rogelja
       Presenetila me je pisana paleta ljudi, ki sem jih srečala, ki nikakor niso zgolj bogati upokojeni pari s severa Evrope, temveč so to dokaj tipični predstavniki evropskega srednjega razreda, ki so poskušali svoja življenja spremeniti na bolje.       
Vsakodnevno življenje na barki je vse prej kot romantično, pravi sogovornica. Mokro je, vlažno, vetrovno, utesnjeno in včasih smrdeče. Razdalja od stranišča do kuhinje je zelo kratka, mediteranske zime so deževne, salon jadrnice pa majhen. Foto: Nataša Rogelja
       Da ne bo pomote, osebno mislim, da nikakor ne govorimo o neodgovornih ubežnikih, mnogi prekinejo pot zaradi bolezni staršev ali drugih bližnjih sorodnikov. Gre preprosto za to, da ljudje na eni strani kreativno rešujejo svoje probleme ali zgolj vzamejo stvari v svoje roke, preden problemi nastopijo.       
Nataša Rogelja
Nataša Rogelja je v delu Trinajsti mesec skušala ujeti predvsem čustvene odtenke, radosti in stiske tovrstnega načina življenja, življenjske portrete ljudi v vsej svoji banalnosti in perfekciji skozi filter mojega lastnega čustvenega doživljanja, ki v znanstvenih razpravah večkrat zdrsne z mize. Foto: Tit Košir
       Kar nekaj je ljudi, ki so bili na zelo visokih funkcijah in se jim življenje v današnji sodobni družbi ni zdelo več moralno. Morali so npr. odpuščati svoje bolne kolege. Velikokrat gre za neko tenzijo med ekonomskimi in moralnimi imperativi. Plujejo pa tu ljudje seveda tudi na valu razlik med globalnim severom in jugom. S skandinavsko pokojnino je laže živeti v Grčiji.       
Številni morski nomadi plujejo po Sredozemlju s svojimi otroki, ki jih je seveda treba šolati doma. Foto: Nataša Rogelja
       Pravzaprav sem sama zares uživala v šolanju otrok, hitro smo se povezali z drugimi družinami, se včasih izmenjevali pri šolanju, se dopolnjevali, učenje angleščine je steklo kot po maslu, otroci so namreč hitro ugotovili, da potrebujejo ta jezik za sporazumevanje z drugimi otroci.       
Morje
Antropologinja zelo dobro pozna življenje na morju, saj je z družino na jadrnici bivala sedem let. Foto: Nataša Rogelja
       Ideja odhoda je arhetipska, še toliko bolj v povezavi z morjem. Prizor velike vode, ki je s točke človeškega opazovanja odprta in brezmejna, posejana z izginevajočimi in vedno znova začrtanimi potmi, kliče po lastni refleksiji, po spremembi. Morje je prostor, izpraznjen odvečnega, in vendar poln zgodb; zgodb o odhodih, medprostorih in prihodih.       
 Iz knjige Trinajsti mesec
Teater na Levkasu
Morje je poleg imaginarijev tudi fizični prostor, prostor, ki je širok, izpraznjen in kjer se vsaka pot sproti zabriše, pa tudi prostor, ki sam po sebi kliče po novih poteh, razmišlja. Foto: Nataša Rogelja
       Včasih so barke lahko plule samo z vetrom, danes lahko plujejo proti njemu. Hiša je prodana, nova barka je splovljena, prva vožnja je najhujša.       
 Iz knjige Trinajsti mesec

Dodaj v

Zgodbe morskih nomadov: Ne gre za pobeg od ljudi, temveč za pobeg iz sistema

Intervju z antropologinjo Natašo Rogelja
26. junij 2018 ob 06:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po nekaterih podatkih na jadrnicah v Sredozemlju živi približno pet tisoč ljudi, ki so se nekega dne preprosto odločili opustiti svoje konvencionalno življenje, prodali domovanje in novega poiskali na širnem morju. Temu je velik del svojega življenja posvetila tudi antropologinja Nataša Rogelja, ki se je podala med morske nomade, da bi prisluhnila njihovim zgodbam, na neki način pa tudi sebi.

Včasih lahko neka na videz nepomembna stvar sproži vrsto dogodkov v našem življenju, pravi Nataša Rogelja, in pri njej so bili to prijetni spomini na dolga vroča poletja, hišo starih staršev ob morju, pa tudi skupna pot s partnerjem, ki je ljubiteljski jadralec. Vse to in seveda še cela vrsta drugih podobnih momentov ji je velik del življenja usmerilo k morju.

Tega proučuje v svojem strokovnem in znanstvenem delu – leta 2005 je doktorirala na temo povezovanja ribištva in turizma ob slovenski obali na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH v Ljubljani, v okviru projekta, prijavljenega na European Scientific Fundation prek ZRC-ja SAZU-ja, pa opravila antropološko raziskavo o pomorskih življenjskostilskih migracijah.

V tej se je posvetila zgodbam ljudi, ki so se iz različnih razlogov – naj bo to izguba službe, težko dočakan pokoj ali nezmožnost delovanja v vsakodnevni delovni rutini izkoriščajočega kapitalističnega ustroja – odločili za odhod iz tega sveta, na morje, ki, prečiščeno vsega, omogoča osredotočenje na tisto, kar nam v produkcijo in dobiček usmerjena družba zastira. "Nikoli nisem imel praznih žepov, a nikoli nisem bil zadovoljen. Življenje je prekratko, ne želim od jutra do večera projektirati dvigal za poslovne stavbe! Naj ljudje raje hodijo peš. Naj prenehajo z nemoralnimi projekti. Živeti in delati za tak sistem je ekološka, socialna in moralna katastrofa," razmišlja Fritz, ki se je odločil pustiti dobro plačano službo strojnega inženirja in si kupil jadrnico, saj noče podpirati sveta, v katerega ne verjame. Fritz prihaja iz Nemčije, in tudi sicer se za takšno življenje odločajo večinoma ljudje iz Zahodne Evrope, poleg Nemcev še Francozi, Britanci, Skandinavci, nekaj je tudi Američanov in Avstralcev, razloži Rogelja.

Na podlagi opravljene raziskave je napisala antropološko knjigo v angleščini Blue Horizons, zatem pa še Trinajsti mesec, svežo izdajo, ki prinaša izbor literariziranih portretov, zgodb ljudi, s katerimi se je srečala med svojim plutjem po Sredozemlju.

Z avtorico več znanstvenih in otroških del, v katerih se ukvarja z morskimi vsebinami (poleg omenjenih še Fish on the Move, 2017; Prineslo jih je morje, 2012; Čudovito potovanje malega katamarana, 2010 in Ribiči pripovedujejo, 2006) smo se pogovarjali o tem, kaj v resnici pomeni življenje na morju. "Vsakodnevno življenje na barki je namreč vse prej kot romantično," pravi, je mokro, vlažno, vetrovno in utesnjeno. A prinese tudi nepredstavljivi mir in "lepoto zimskih zvezd v osamljenem zalivu nekje na severu Krete – trenutek, ko si človek včasih reče: bolje ne gre".

Več pa v spodnjem pogovoru.


"Trenutno z nogami na trdnih tleh, a z mislimi vedno na morju," se sklene kratek opis vašega življenja in dela na zavihku knjige. Tudi prelet knjižnih del, ki jih podpisujete, pokaže zavezanost tematiki morja. Kje se je začela ta ljubezen, zakaj je ravno morje jedro vašega zanimanja?
Težko odgovorim z enim jasnim razlogom, ki bi zadovoljil tole vprašanje. Na eni strani gre seveda za popularni imaginarij morja, za romantiziranje tega vodnega telesa, ki je v popularnem govoru nemalokrat povezan z odhodom. Vsi smo del tega sveta in na družbene imaginacije nikakor nismo imuni. Na drugi strani gre seveda za osebno zgodbo, v katero je vpletenih več stvari; spomini na morske počitnice, dedkova in babičina hiša ob morju, kjer smo vnuki preživljali dolga vroča poletja, pa televizijske nadaljevanke, ki sem jih gledala, najbolj se mi je vtisnila v spomin dokumentarna oddaja, ki je bila predvajana v času moje osnovne šole na beograjski televiziji in je prikazovala pot neke družine, ki so živeli na jadrnici. V njihovo pot so bili vpleteni izseki iz knjige Mali princ. Včasih lahko neka navidezno nepomembna stvar sproži vrsto dogodkov v tvojem življenju. In, seveda, ključen je tudi moj partner, ljubiteljski jadralec, ki je prav tako zagledan v morje.

Zaradi te zavezanosti morju se z zgodbami oziroma ljudmi, ki ste jih proučevali ob pripravi svoje antropološke raziskave, laže poistovetite, kot bi se morda kdo drug. Tudi sami preživite precej časa na morju. Kako pogosto vas zanese nanj in koliko časa tam ostanete?
Zdaj, ko spet živim v Ljubljani, me na morje zanese tako kot druge – v poletnih mesecih, v gneči in vročini, skratka v času, ki je najmanj primeren za odhod na morje. Tistih sedem let, ko smo z družino živeli na jadrnici, je bilo seveda drugače. Takrat smo bili vsakodnevno v stiku z morjem, bodisi na plovbi bodisi v pristanišču, v vseh letnih časih. Zgodbe ljudi, ki jih opisujem v knjigi, so seveda tudi del moje zgodbe. Po tej izkušnji se veliko laže vživim v njihove zgodbe, laže si je predstavljati, kaj pomeni preživeti zimo na barki v Sredozemlju, laže si je predstavljati telesne občutke slabosti ob plutju po valovih, pa tudi lepoto zimskih zvezd v osamljenem zalivu nekje na severu Krete – trenutek, ko si človek včasih reče: bolje ne gre.

Koliko časa je potekala antropološka študija po Sredozemlju?
Antropološka raziskava o pomorskih življenjskostilskih migracijah, tako temu pojavu rečemo strokovno v antropologiji, je potekala dve leti. Ne gre za dve leti terena, temveč govorim o dveh letih sistematičnega opazovanja, branja, pisanja člankov, analiziranja itd. Seveda pa je raziskava gradila tudi na moji predhodni neposredni izkušnji s tem načinom življenja. Prav zato sem se lahko veliko bolje vživela v življenje ljudi, ki sem jih opazovala in s katerimi sem nekaj časa živela. Na osnovi te raziskave je naprej nastala antropološka knjiga v angleščini z naslovom Blue Horizons, kasneje pa še literariziran potopis v slovenščini z naslovom Trinajsti mesec. Potopis gre morda korak dlje kot Modri horizonti. Gradi na etnografskih podatkih, a si drzne v opis poti vplesti še čustvene odtenke tega načina življenja, moja osebna doživljanja sinjih obzorij …

Vmes se vam je pridružil nov družinski član, že prej ste potovali z otrokoma in tudi sicer se številni morski nomadi na pot odpravijo z njimi. To predstavlja verjetno poseben izziv in čisto nekaj drugega, kot če se človek odpravi na takšno potovanje sam. Navsezadnje je potrebno šolanje itd.
Ja, potovanje z otroki je res nekaj posebnega. Najprej je seveda šok, preživeti 24 ur z otroki, jih šolati, se na poti še preživljati, planirati pot, jadrati, kuhati itd. Ampak verjetno je vsaka dobra izkušnja najprej šokantna. Pravzaprav sem sama zares uživala v šolanju otrok, hitro smo se povezali z drugimi družinami, se včasih izmenjevali pri šolanju, se dopolnjevali, učenje angleščine je steklo kot po maslu, otroci so namreč hitro ugotovili, da potrebujejo ta jezik za sporazumevanje z drugimi otroki.

Popotniki, ki ste jih srečali in proučevali v svojem delu, so si seveda precej različni, pa vendar so med njimi verjetno tudi neke vzporednice. Kdo so torej ljudje, ki se nekega dne odločijo, da bodo pustili konvencionalno življenje za seboj in živeli na morju? Verjetno jim je skupen pogum – navsezadnje zapišete, da se iz sveta, v katerem se ljudje ne smejo preveč premikati, ni lahko odplaziti.
Gre predvsem za evropske srednje razrede v najširšem smislu in v množini, ki so se za pot odločili iz najrazličnejših razlogov. Sprva ljudje omenjajo željo po potovanju, avanturi, romantiko morja ipd. Ko nekaj časa preživiš skupaj, lahko vidiš, da so začetki zgodb povezani z najrazličnejšimi, včasih ne tako romantičnimi povodi. Veliko je Angležev, ki so pri svojih petdesetih letih postali odvečna delovna sila, družin, ki so želele preživeti več časa skupaj, ljudi, ki so pretrpeli neko osebno nesrečo, npr. ločitev, bolezen ali smrt bližnjega. Kar nekaj je ljudi, ki so bili na zelo visokih funkcijah in se jim življenje v današnji sodobni družbi ni zdelo več moralno. Morali so npr. odpuščati svoje bolne kolege. Velikokrat gre za neko tenzijo med ekonomskimi in moralnimi imperativi. Plujejo pa tu ljudje seveda tudi na valu razlik med globalnim severom in jugom. S skandinavsko pokojnino je laže živeti v Grčiji.

Zdi se, da ne gre toliko za samo morje, kot idejo odhoda in pa seveda pot, ki omogoča samorefleksijo. Morje je kot izpraznjen prostor vsega odvečnega na poti samoraziskovanja gotovo dobrodošlo okolje za dosego tega cilja. Oziroma, kot ste razmišljali z ostalimi morskimi nomadi – gre za preživljanje življenja pod krinko potovanja, popotniki pa ste tihotapci sreče v svetu odtekajočega časa ...
Nekako tako, ja. Občudovanje morja, pobeg na morje ima seveda v kontekstu svojo zgodovino. Občudovanje morja v kontekstu evropske kulture se začne nekje ob koncu 17. stoletja, prej je bilo morje prostor groze, potopov, domovanje pošasti in eni prvih glasnikov pozitivne podobe so bili na primer predstavniki marinistike v slikarstvu. Romantični pesnik, lord Byron in drugi, so se prav tako zagledali v morje. Da o turističnem morju 20. stoletja sploh ne govorim. Ampak morje je poleg imaginarijev tudi fizični prostor, prostor ki je širok, izpraznjen, in kjer se vsaka pot sproti zabriše, pa tudi prostor, ki sam po sebi kliče po novih poteh. Večdnevna plovba po odprtem morju je prav gotovo kot ustvarjena za samorefleksijo. Seveda samo v primeru, če nimaš morske bolezni, ampak tudi na to se da privaditi.

Morje daje torej vsem tem morskim nomadom možnost umika od ljudi, jim omogoči, da so sami s seboj. Tudi vam. Po drugi strani pa vseeno zapišete, da so vas po vašem potepanju po Sredozemlju vedno pritegnile prav zgodbe ljudi. To je seveda razumljivo, glede na to, da ste antropologinja. Je torej to umikanje daleč stran od vrveža vseeno vselej tudi neke vrste povezovanje z ljudmi, vendar sedaj na neki drugačni, manj površni, bolj poglobljeni ravni?
Na morju sem vsekakor srečala veliko samotarjev, a prav tako se zdi, da je ključni del tega odmika, tega drugačnega življenja pod krinko potovanja, tudi druženje z drugimi popotniki. Veliko ljudi trdi, da jih je druženje z drugimi popotniki najbolj pritegnilo, osrečilo. Seveda je to tudi svojevrsten absurd, iz katerega lahko ugotovimo, da ne gre za pobeg od ljudi, temveč za pobeg iz sistema. Da ne bo pomote, osebno mislim, da nikakor ne govorimo o neodgovornih ubežnikih, mnogi prekinejo pot zaradi bolezni staršev ali drugih bližnjih sorodnikov. Gre preprosto za to, da ljudje na eni strani kreativno rešujejo svoje probleme ali zgolj vzamejo stvari v svoje roke, preden problemi nastopijo. Pogovori o tem, kako je pa tebi uspelo, kako se pa ti preživljaš … so seveda vezno tkivo večernih druženj.

Pišete, da je odhod vselej arhetipski, prihod pa nikoli, saj je preveč stvaren in trd. Lahko to malo razložite?
Ta trditev seveda zavisi od narave same migrantske izkušnje. Pri tovrstnem popotništvu, življenjskostilski migraciji, ki je prostovoljna, je imaginarij odhoda pomemben, je skorajda arhetipski. Odhod je nekaj, o čemer dolga leta sanjamo, si ga zamišljamo, beremo o njem, po njem hrepenimo … Prihod je v tej zgodbi že del poti same, del realnih izkušenj teh sanj in kot tak nikdar ni sanjav. V kontekstu neke prisilne migracije ima seveda mit vračanja ali prihoda domov povsem drugo mesto.

Kaj je najtežje ob tem, ko se človek dokončno odloči narediti ta prelomni korak in oditi?
Najteže je zapolniti vrzel med tem, kar smo si zamišljali, in med tem, kar doživljamo na poti, skratka vrzel med zamišljenim in doživetim. Vsakodnevno življenje na barki je namreč vse prej kot romantično. Mokro je, vlažno, vetrovno, utesnjeno in včasih smrdeče. Razdalja od stranišča do kuhinje je zelo kratka, mediteranske zime so deževne, salon jadrnice pa majhen. Če sliki salona dodamo še tri razposajene otroke, se prostor še nekoliko zmanjša. Ampak v zameno za vse to seveda dobimo prazno zimsko plažo, zimsko nebo, potreseno s svetlečimi zvezdami, čas zase in dobro počutje. Živeti praktično 24 ur na svežem zraku daje telesu in mislim prav posebno gibkost.

Odhod lahko razumemo tudi kot neke vrste protestno dejanje proti svetu, ki se vrti v smeri, s katero se nomadi ne morejo strinjati in pri tem več nočejo sodelovati; kot dvignjen sredinec proti tistim, ki ne dopustijo gibanja … Nekje celo omenjate generacijo '68, ki so verjeli v podobne utopije – te tudi ne razumete kot alternativo, ampak pot v neznano. Bi lahko torej rekli, da gre za podobne vrste upor, morda ne tako množičen, ampak bolj na individualni ravni?
Ne bi rekla, da gre za odpor, gre bolj za aktivno reševanje problemov, za izboljšanje življenja, za odločitev začasnega nepripadanja, ki je seveda svojevrsten odpor na osebni ravni. Osebna revolucija, ki jo, ponavljam, v primeru morskih popotnikov omogoča tudi pravi potni list. Na poti smo srečali tudi mnoge pripadnike hipijevske generacije, ki so morda odšli iz drugačnih razlogov. Če je takrat ljudi resnično gnal protest, je danes pomorsko popotništvo, ki ga opisujem v Trinajstem mesecu bolj reševanje tenzije med osebnimi, ekonomskimi in moralnimi napetostmi, ki jih proizvaja naša storilnostno naravnana doba. Včasih se mi je zdelo, da predstavlja potovanje nekakšen pobeg v mirovanje.

Knjiga se najprej deli v poglavja po posameznih mesecih, znotraj tega pa še po posameznih ljudeh. Sta torej to dva ključna dejavnika, ob katerih se odvija, teče življenje morskih nomadov – čas, mesec, dan in pa ljudje, ki jim prekrižajo pot?
Življenje na jadrnici v Mediteranu prav gotovo določajo letni časi. Če je zima bolj namenjena mirovanju, takrat je vreme slabše in vetrovi močnejši, so pomlad, poletje in jesen namenjeni premikanju. Čeprav knjiga opisuje eno leto in je nekakšna kompresija sedmih let, kjer so realna presečišča mesecev in srečanj včasih izmišljena, pa je valovanje življenja med meseci zelo realna slika življenja na barki.

Trinajsti mesec je prirejeno delo vaše antropološke raziskave, ki pa ni le literariziran preplet zgodb ljudi, ki jih proučujete kot antropologinja, pač pa je v njej tudi velik delež avtobiografskega premisleka. Ko ste sklenili, da ste nabrali dovolj gradiva za disertacijo, ali ste prišli do kakšnih spoznanj, ki so vas nemara presenetila, porušila izhodiščno tezo in vam morda povedala tudi kaj novega o vas sami?
Presenetilo me je več stvari. Presenetila me je pisana paleta ljudi, ki sem jih srečala, ki nikakor niso zgolj bogati upokojeni pari s severa Evrope, temveč so to dokaj tipični predstavniki evropskega srednjega razreda, ki so poskušali svoja življenja spremeniti na bolje. Presenetila me je tudi številnost tega fenomena in pa razkorak med imaginariji in dejanskimi izkušnjami potovanja, življenja na barki, ki mnoge vrne nazaj v blokovska naselja evropskih prestolnic. Glede Trinajstega meseca pa: v njem sem skušala ujeti predvsem čustvene odtenke, radosti in stiske tovrstnega načina življenja, življenjske portrete ljudi v vsej svoji banalnosti in perfekciji skozi filter mojega lastnega čustvenega doživljanja, ki v znanstvenih razpravah večkrat zdrsne z mize. Trinajsti mesec seveda ni znanstveno delo, je literariziran potopis, črpa pa iz izkušenj, ki sem jih pridobila skozi etnografijo, to je zbir antropoloških terenskih podatkov. Osebno me je presenetila tudi moja lastna afiniteta do esejističnega in literariziranega pisanja, ki je prej ležala zakopana nekje globoko pod teorijami.

Knjigo odpirate s pesmijo Janisa Ritsosa (Yannis Ritsos) in tudi vmes nekje omenjate, kako ste brali pesem srbskega pesnika. Je poezija nekaj, kar vas tudi sicer spremlja v tistih dolgih, mirnih dneh na morju, daleč stran od trušča preostalega sveta?
Poezija in literatura je nekaj, kar sem na novo odkrila. Vedno sem rada brala, ampak na poti sem imela več časa, prebrala sem stvari, za katere nikoli prej nisem imela časa, in eden izmed hobijev, ki sem ga na novo odkrila, je prav gotovo tudi pisanje. Ritsos pa je v zgodbo vpleten nekako organsko. To je grški pesnik, ki prihaja iz Monemvasije, prelepega mesta na jugu Peloponeza, polotoka, kjer smo preživeli kar nekaj časa.

Konec meseca se spet odpravljate na morje? Kam in za koliko časa? Ali je vprašanje kam pri takšnem potovanju morda včasih celo odveč oz. nesmiselno, saj se svobodno prepustite "morskemu toku"?
Ob koncu meseca odhajam na dopust. To je povsem drugačna izkušnja od potovanja. Je prav tako prijetna in se jo neizmerno veselim, a o kakšnem svobodnem prepuščanju pa na dopustu ne morem govoriti. To je pač zabava, del kroga delo-šola-dopust. Živo se še spominjam, kako je bilo, ko so nas prišli obiskat prijatelji. Oni so bili na dopustu, mi pa smo živeli vsakdanje življenje na barki.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
Mitcho_Buchannon
# 26.06.2018 ob 07:16
Zelo zanimivo. Sistem povzroča, da dejansko nimamo nič od življenja in od jutra do sutra garamo za tiste na vrhu. Ali je smisel življenja garanje in potrošništvo - kopičenje nepotrebne krame? Ali je ne vem kakšen "fensi" avto res vreden toliko in toliko ur mojega življenja, časa, ki ga ne bom nikoli več dobil nazaj? Preprosto življenje, veliko časa za ljudi, ki nam veliko pomenijo, hobije, zdrava hrana in gibanje je zame vse, kar potrebujem, da sem srečen. Zadoščenje pa mi prinaša tudi vsak korak k večji neodvisnosti od tega sistema. Poskusite, ne bo vam žal!
Krimsky
# 26.06.2018 ob 07:05
Morje je mogočno, in res očara, ...
~
... ni pa treba iti 'tako daleč', da pobegnete iz sistema.

Pravzaprav, ... sploh ni treba iti nikamor ...
Miran45
# 26.06.2018 ob 07:42
Zelo zanimivo. Sistem povzroča, da dejansko nimamo nič od življenja in od jutra do sutra garamo za tiste na vrhu. Ali je smisel življenja garanje in potrošništvo - kopičenje nepotrebne krame? Ali je ne vem kakšen "fensi" avto res vreden toliko in toliko ur mojega življenja, časa, ki ga ne bom nikoli več dobil nazaj? Preprosto življenje, veliko časa za ljudi, ki nam veliko pomenijo, hobije, zdrava hrana in gibanje je zame vse, kar potrebujem, da sem srečen. Zadoščenje pa mi prinaša tudi vsak korak k večji neodvisnosti od tega sistema. Poskusite, ne bo vam žal!
........................................
..................
Zanimivo razmišljanje. Druga skrajnost pa je, da se preseliš v jamo. No ta gospa ima srečo, da je zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Torej si vsak ne more privoščit tega avanturizma, ki se imenuje " beg od sistema". Če bi to resnično bil pravi beg iz sistema, potem človek ne potrebuje denarja, saj je prav denar, gonilo tega sistema, ki nas preganja. Če nisi uspešen, te pa počasi začne odrivat na rob družbe. Sicer pa sreča ni nekaj zunaj nas, ampak je ta sreča popolnoma odvisna od naše miselnosti. To pomeni, da sploh ne rabimo spreminjat svoj način življenja, temveč svoje razmišljanje. Spreminjanje načina razmišljanja je pa proces, saj moramo spremenit svoja globlja prepričanja v sebi. Za srečno počutje ne rabimo hodit živet v osamo. Poznam kar nekaj ljudi, ki so srečni v tem sistemu, pa sploh niso ne bogati niti poklicno uspešni. Srečo so imeli morda, da so bili vzgojeni z ljubeznijo in v pozitivnem duhu.
mitgo
# 26.06.2018 ob 06:45
Hvala za članek,grem iskat knjigo.
ErikD
# 26.06.2018 ob 08:28
Od česa pa ta folk živi?
Bendit
# 26.06.2018 ob 07:47
Brezplačno zdravstvo pa sigurno ni dosežek kapitalizma
seven7
# 26.06.2018 ob 08:20
Luckyluke

Poznam se dve druzini z otroci ki sta se odlocile za zivljenje na barki.

Zal moram tvojo tezo zavrnit

Ti otroci so srecni, zadovoljni, polni zivljenskih dogajanj in izkusenj, ki jih vsakodnevno dozivljajo...


Neakaj neprecenljivega za njihovo zivljensko popotnico.
fago
# 26.06.2018 ob 07:59
Precej lažje je sprovesti spremembo načina razmišljanja, če se zbudiš v sebi ljubem okolju, npr.: na sredozemski plaži, kot v tistem, ki si ga naveličan, npr.: ob Zaloški cesti. No, nekateri so pač bolj avtosugestivni - Diogen je bil zadovoljen kar s sodom.
Billi
# 26.06.2018 ob 08:30
V tem sistemu imamo hrano in zdravstvo, ampak nimamo nekega smisla in nekega pozitivnega nagona. To hitenje in potrošništvo nam nekako "ubija" dušo. Tko da se mi to zdi kar privlačna ideja...
nikoli
# 26.06.2018 ob 08:13
To je mogoče le zato, ker mi, idioti, delamo po ustaljenih dolgočasnih tovarnah, delavnicah in pisarnah v urejenem delovnem času in po ustaljenih procedurah. Gospa pa malo parazitira na nas.
Jarik
# 26.06.2018 ob 07:21
Smisel življenja je da smo vsi ovce. Ene so pač malo bolj izolirane.
generusus
# 26.06.2018 ob 10:37
Odklop iz sistema je mogoč le, če si si poprej v sistemu prislužil dovolj denarja, da se lahko odklopiš. Na koncu ugotoviš, da je bil prav sistem potreben pogoj za nov način življenja. Zato največ nomadov prihaja iz Zahodne Evrope.
iufhdfewd
# 26.06.2018 ob 08:35
"Življenje je prekratko, ne želim od jutra do večera projektirati dvigal za poslovne stavbe! Naj ljudje raje hodijo peš. Naj prenehajo z nemoralnimi projekti."

Eh,to verjetno ni glavni razlog za odhod.Dvigala so lahko zelo moralni projekti ker pomagajo starejšim in invalidom.Bolj bi rekel da ima vpliv kaka druga negativna življenjska izkušnja ali še prej kombinacija več le teh.
Radoveden
# 26.06.2018 ob 10:50
"Precej lažje je sprovesti spremembo načina razmišljanja, če se zbudiš v sebi ljubem okolju, npr.: na sredozemski plaži, kot v tistem, ki si ga naveličan, npr.: ob Zaloški cesti. "

Misliš ko se zbudiš v coni udobja in je vse lepo pa potem ni treba kaj premaknit in samo živiš od dobrih vibracij? A nismo imeli obdobje hipijevstva in so tudi oni ugotovili da je treba nekaj premaknit in ker so si bolj želeli kot pa premikali, se je sfižilo. Gre za sanje o boljšem svetu medtem ko je problem znotraj človeka samega in tega lahko rešuješ tudi v Ljubljani.
TIGR
# 26.06.2018 ob 11:04
Radoveden
Kakor kdo...v življenju sem srečal cel kup takšnih in drugačnih potepuhov / trubadurjev širom sveta in vsak ima svojo zgodbo. Večina jih oddaja neko svojo nepremičnino nekje na Zahodu, kar jim zadošča za udobno življenje nekje daleč stran od ponorelega sveta. Spet drugi so trdo delali in si privarčevali dovolj za 20-40 let življenja (ali pa celo za 5 življenj), tretji imajo takšno znanje, da lahko delajo od bilokje preko neta, spet četrti so rojeni v premožni družini itd, zgodb je nešteto in vsak naj živi kot mu paše. Se pa strinjam, da naj vsak nosi posledice za svoje življenjske odločitve dobre ali slabe. Svet se ne konča v Istri ali Krku in če ti ne znaš / zmoreš, ni rečeno, da je nemogoče.
7up
# 26.06.2018 ob 09:01
Ja seveda ne gre za beg iz sistema. Bolj za beg pred "sosedi", stresom in nižanje življenskih stroškov. Sicer gre res na nek način tudi za zlorabe ugodnosti, ki jih zagotavlja urejena družba. Samo takšno življenje je vseeno relativno zahtevno.... obstajajo tudi ljudje, ki cel dan preživijo na kavču pred tv :)
7up
# 26.06.2018 ob 11:53
zuzu

Zdravstveno zavatovanje je skoraj v vseh Evropskih(Izjema je recimo Svica) drzavah solidarno urejeno. To pomeni, da se placa ne nek % od prihodkov ne glede na starost, življenski slog, zdravstveno stanje in višino prihodkov.

Nekomu, ki ima nizke prihodke, zdravstveno zavarovanje subvencionira nekdo s nadpovprečnimi prihodki. Nekdo, ki nima prihodkov plača neko minimalno premijo, ki v resnici ne pokriji niti strošek parih obiskov splošnega zdravnika, kaj pa šele zdravljenje neke resne bolezni, kjer strošek bolnice in zdravil nitro doseže nekaj 10 tisoč eur.

Seveda nekdo na koncu to plača - to sta delodajalec "Ivo" in davkoplačevalec "Janez" :)

Ne pravim, da je to slabo. Sistem je v končni fazi tako velik, da lahko brez večjih težav poskrbi za nekaj tisoč takih posameznikov. Večina telj ljudi je tudi v preteklosti plačevala iredno visoke davke in prispevke.

Napačno, se mi zdi, ko se to oglašuje, kot nek pobeg od "kapitalizma". Podobno je tudi s nekaterimi "komunami" kjer npr. ne poznajo denarja, in jih oglašujejo kot ultimativno rešitev za vse težave človeštva. Samo dejstvo je, da večina teh "komun" lahko obstaja ravno zato, ker uporabljajo vse storitve in infrastrukturo sveta, ki ga "tako sovražijo".
xes
# 26.06.2018 ob 11:40
Ni ga zastonj zdravstvenega sistema. Ne delajte si utopij, v kapitalizmu, v socalizmu, komunizmu povsod se zdravstvo plača, vprašanje samo na kak način, ali plačaš sam, ali plačaš preko zavarovanja ali pa preko (višjih) davkov, tako da prosim prenehajte to debato o nekem "zastonj zdravstvu", ki pač ne obstaja. Na koncu se zdravstvo (kot tudi šolstvo etc) zmeraj plača, tako ali drugače! V vseh sistemih, po celem svetu, tako v USA kot v Severni Koreji kot v Sloveniji.
pepieinschlag
# 26.06.2018 ob 08:52
Otroški dodatki, Socialne podpore, Prihranki...

Pa nekaj avtorski honorarji, objave na netu...
Se mi je kar zdelo, kakšen »beg iz sistema je to«.
Ne samo Diogen, tudi Sokrat se obrača v grobu.
pepieinschlag
# 26.06.2018 ob 07:48
Če bi to resnično bil pravi beg iz sistema, potem človek ne potrebuje denarja, saj je prav denar, gonilo tega sistema, ki nas preganja.

...in mi tega članka ne bi brali, oziroma sploh ne bi vedeli za zgodbo.
Radoveden
# 26.06.2018 ob 10:44
So eni ki cel lajf sanjajo o takem pobegu in so eni ki dejansko pobegnejo in... spoznajo da so sabo vzeli vse svoje težave in na koncu ali spremenijo sebe in ne svet ali pa se vrnejo nazaj v svoje nesrečno življenje. Gre torej za precej drago terapijo.
gesan
# 27.06.2018 ob 07:35
nuLanuLa
# 26.06.2018 ob 23:22
Jaz sem malo protestanta in ne moje delo definira, ne pa moje blodnje v glavi. Prava mera vsega je po moje prava pot.
------------------------------------
Blodnje v glavi proizvajajo sovraštva, kleptomanizem, vojne, pohlep...!

Pri teh "nomadih" jaz ne vidim niti enega od teh indicov!
Po mojem so prav zaradi tega odšli kot bom odšel jaz, ker imam res zdaj že dovolj tega sranja.

Odselil sem se strogo v naravo in dojel, da v Sloveniji praktično nimaš kam, da ti idioti vseh žlehtnosti iz inata, ne bi hodili povsem nalašč čez glavo in gležnje!
navigator007
# 26.06.2018 ob 09:16
Reševanje nezmožnosti delovanja v vsakodnevni delovni rutini izkoriščajočega kapitalističnega ustroja na jadrnici ali jahti je res prava ideja. Večina Slovencev bi si lahko privoščila tako vrsto reševanja problema vsakodnevne kapitalistične rutine ;-)
neterk
# 26.06.2018 ob 09:09
hmm, prodaš domovanje, kupiš malo bolj prostorno jadrnico (40+ č), ne ostane kaj veliko potem za vzdrževanje, priveze, nakupe ... zagotovo so tudi tule kakšni pasivni prihodki, kar je ok, samo bučnic pa ne luščit :-) kako pa je s šolo obveznimi otroki?
7up
# 26.06.2018 ob 08:46
ErikD

Otroški dodatki, Socialne podpore, Prihranki... različno od primera do primera. V kakšni normalni državi lahko na boljšem delovnem mestu tudi vsak mesec prihranite tudi par tisočakov V končni fazi je tako življenje lahko tudi dokaj poceni.
james blake
# 30.06.2018 ob 06:47
pet tisoč, ki jih še dodatno obremenjuje že itak uničeno v nepregledni množici turističnih barkač in tovornih ladij,..v iskanju zadnjega neunlčenega ekosistema, ki ga potem tile dobrohotniki uničijo (zato pa je turizem z naskokom največji uničevalec vsega sobivajočega na planetu - zaradi dobrohotnežev, ki se delajo drugačne tam, kjer so še slabši od mase. Se opravičujem, ampak tak zapis je popolno nerazumevanje situacije na planetu. Pobega iz prenaseljenega ni - samo še dodatno uničevanje, pa naj je z adrenalin parki, gorskim kolesom po naravi, štirikolesnikom po puščavi in goščavi, ..
boyx
# 28.06.2018 ob 18:48
Kakšne nebuloze.Sama romantika,pobeg iz kapitalizma..blabla.Dejstvo pa je da si tako življenje lahko privoščijo samo težki kapitalisti,ki zvečer pokličejo domov kako je bilo v njihovi tovarni ali pa penzionisti ,ki so bili na vodilnih položajih.Nekdo ,ki ima recimo prihranjenih 100.000 eurov brez dodatnih nadpovprečnih dohodkov bo tako življenje dokaj hitro končal z prodajo jadrnice na kakšnem sejmu.
pizzamargerita
# 27.06.2018 ob 15:32
lahko je iz polne riti kakcat a ne. Denarja za 7 let jadranja po Sredozemlju in se razburjat na izkoriščevalskem kapitalizmom... ki ti je-- hec! -- ravno omogočil teh 7 let "življenjskostilskega migrantstva".
gesan
# 27.06.2018 ob 07:31
še malo, pa bom tudi jaz odšel iz pokvarjenega sistema pokvarjenih cuzarjev tega sistematizma.

Bolj si pokvarjen, bolj se rediš.
Bolj si pošten, bolj te scuzajo!

In to je sistem!
Vsake tolko pa malo odglumačijo neko dobrodelnost, da potalajo ene par sendvičev, ki bi jih drugače itak 50 kratno zavrgli, se pri tem fajn pofotkajo, pofilmčkajo in spravijo na prve strani žučo tabloidov in dnevnikov..., da bi čimbolj gonili svoj popularitis!
bori
# 27.06.2018 ob 03:04
To, čemur danes pravimo 'samozavest', je tema.
bori
# 27.06.2018 ob 02:58
Ah ta sistem.. nihče ni v sistemu in nihče ni 'ovca'.. begunec oz. migrant pa tudi ne.. aja, teh pravzaprav ne maramo..
Ampak, a so ti morjeplovci potem migranti ali begunci?.. begunci iz sistema.. ki imajo srečo sistema, če se jim kaj pokvari.. nič, ker imajo denar?!?.. na banki.. na kopnem..
Danes pride do anafilaktičnega šoka že pri omembi nekaterih besed..
Vedno manj ljudi si privošči poletni dopust, da zbeži iz sistema za teden, dva.. zbeži zares?
Vsako 'bežanje' je le bežanje od samega sebe, pa naj gre kdo kamorkoli. Umetnost je najti, ne bežati.. ..biti..
En zanimiv film je naprimer EntreLobos. Odtujeni otrok, ki je po štiridesetih letih povedal, da se po vrnitvi v 'sistem' od človeka ni naučil nič. Po resnični zgodbi.
nuLanuLa
# 26.06.2018 ob 23:22
Jaz sem malo protestanta in ne moje delo definira, ne pa moje blodnje v glavi. Prava mera vsega je po moje prava pot.
Chopin
# 26.06.2018 ob 18:09
Odlicen intervju, super.
7up
# 26.06.2018 ob 15:44
@zuzu

Sem se že v osnovi popolnoma strinjal že s tvojim prvim postom. "Brezplačno zdravstvo", sem samo dal v konteks. :)

Drugače v članku niso omenili še ene relativne velike skupine ljudi, ki so se predčasno upokojili. Gre predvsem za člane srednjega razreda, ki so večinoma ogromno delali in se nekje do poznih 30-tih ali 40-tih leti akumilirali dovolj premoženja, ki jim nudi potrebno finančno varnost in ki jim omogoča početi vse stvari za katere prej niso imeli dovolj časa. Pa verjetno so tudi jeseni/zime v južnem sredozemlju precej bolj privlačne, kakor v kaki UK/Nizozemski....
Radoveden
# 26.06.2018 ob 13:15
@TIGR,
točno tako. hotel sem povedat da to ni pobeg od sistema, ker brez sistema ne gre, je pa predvem pobeg pred samim sabo.

tisti ki so morali prihranit denar da so šli potem potovat so v bistvu v penziji. v penziji so pa eni prej eni pa kasnej. še vedno si za penzijo rabil sistem.

če bi hotel bit neodvisen od sistema, bi ti bilo kar težko, ampak ob tem bi moral najprej premagat samega sebe.

sam pašem med ene izmed teh ki si jih opisal in za vse kar imam sem se moral potrudit sam. iz nule. ta sistem mi ustreza, ker mi je to omogočil. v kakem drugem bi se pa znašel drugače.. iz njega vsake toliko zbežim za par ur, ker se človek zasiči tudi s tistim kar rad počne, ker tudi to kar počne niso vedno rožice četudi je sanjska služba. napor le terja tudi oddih. potem pa se vrnem in uspevam dalje.

v veliki večini je za jadranje v sistemu potrebno razumevanje sistema, razumevanje ljudi in zakonitosti narave. zato da je manj možnosti da pride do napačnih odločitev in obžalovanja kasneje in pa da človek zna potem iz tega se ven zgledno hitro izbezat in odjadrat dalje.
Plavica1
# 26.06.2018 ob 10:07
Seveda pa bo javni sektor takoj grozil s štrajkom, če ne bojo izpolnili njihovih zahtev po spet višjih plačah. Po vzoru te gospe naj tisti, ki delajo v JU in niso zadovoljni s plačo, takoj prodajo vse, si kupijo jadrnico in naj uživajo v Stedozemlju. Kp pa jom zmanjka denarja pa naložijo par migrantov, pa jih prepeljejo v EU. No ja, saj po marinah in na FB res vidiš cel kup Slovencev, ki samo jamrajo.
Otoček
# 26.06.2018 ob 09:15
Vprasanje za "7Up". Kateri kapitalisticni sistem pa omogoca brezplacno varstvo? Ze bnaprej hvala za odgovor.
iufhdfewd
# 26.06.2018 ob 09:05
Zelo lepo razen: Morska slabost,groba sol ki razžira kožo,agresivni sončni žarki,hrana brez sveže zelenjave,nedostopnost zdravniške oskrbe,slab in drag internet... Ni to zame :)
kristt
# 27.06.2018 ob 16:27
lahko rečem samo BRAVO
pizzamargerita
# 27.06.2018 ob 15:33
ahko je iz polne riti kakcat a ne. Denarja za 7 let jadranja po Sredozemlju in se razburjat nad izkoriščevalskim kapitalizmom... ki ti je-- hec! -- ravno omogočil teh 7 let "življenjskostilskega migrantstva".
lingam
# 27.06.2018 ob 01:56
7up 26.06.2018 ob 09:01
"Ja seveda ne gre za beg iz sistema."

Ja seveda gre za beg iz sistema! Eni tega pač ne morete razumeti, oz. sprejeti. Tako življenje se BISTVENO razlikuje od našega vsakdanjika. Koliko ljudi poznate, ki svoje otroke šolajo sami?
Je tako težko sprejeti dejstvo, da nekateri niso (nismo) zadovoljni z življenjem, ki ga živimo?

"Sicer gre res na nek način tudi za zlorabe ugodnosti, ki jih zagotavlja urejena družba."

Kakšne zlorabe? Če je gospa zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU verjetno prejema tudi (upam, da solidno) plačo! Koga ali kaj izkorišča nekdo iz npr. Nemčije, ki se po upokojitvi odloči, da bo živel na barki?
zuzu
# 26.06.2018 ob 13:00
@7up s tvojim komentarjem se strinjam v celoti. Mene samo motijo trditve, da imamo zastonj zdravstvo, saj za zdravstvo v resnici ogromno placujemo (delodajalec, delavec, davki). To, da ni treba po pregledu pri zdravniku nic placati, se ne pomeni zastonj zdravstva, kot si nekateri komentatorji predstavljajo.

Tudi s solidarnostjo se strinjam (ceprav pri nas ze skoraj pretiravamo s prispevki, ki jih placujejo tisti, ki za nase razmere dobro zasluzijo). Ima pa tudi Svica zdravstvo solidarno urejeno, vendar pa so premije enake za vse, torej vsak placuje znesek za osnovno zdravstveno zavarovanje (cena je odvisna od ponudbe izbrane zavarovalnice, recimo v povprecju nekaj cez 200 chf na mesec, vkljucene storitve so za vse enake), dodatno in privatno pa je prostovoljno in se pri izracunu uposteva tudi zivljenski slog in starost posameznika (npr. nekdo, ki kadi, placuje za dodatno zavarovanje vec, kot nekdo, ki ne in se poleg tega se rekreativno ukvarja s sportom). Tistim, ki pa niso sposobni placati osnovnega zdravstvenega zavarovanja, jim ga pa do(placa) obcina/kanton (ne vem tocno). Nima veze, zdravstvo ni tema tega prispevka.

Gre se bolj za to, da ljudje, ki si lahko privoscijo nomadsko zivljenje na jadranju (oz kot ti pravis tudi v raznoraznih komunah) izkoriscajo sistem, proti kateremu so tako nastrojeni. Meni osebno se sodobni nomadski nacin zivljenja bolj pribliza slogu, ki ga zivita Slovenka in Ceh, ki po svetu potujeta s kolesom in za prezivetje izdelujeta nakit in ga na poti prodajata (clanek je bil pred nekaj dnevi objavljen na tem portalu). Ceprav najbrz tudi onadva izkoriscata sistem, ki jima nudi 'zastonj zdravstvo.' Pa lep pozdrav!
zuzu
# 26.06.2018 ob 10:59
Tak pobeg iz sistema je najbrz mogoc le, ce ima clovek dovolj denarja (treba je kupiti jadrnico, izpit, placevati marine, kaj pojesti, placati zdravnika in druge storitve v tujini in se in se). Se gospa sama ima udobno sluzbo, ki ji ocitno dovoljuje, da med jadranjam pise knjige in poleg tega se dovolj zasluzi, da si lahko privosci redno jadranje. Tudi pri nas obcasno jadramo, vendar je to draga zadeva. Jaz vidim tole bolj kot izkoriscanje (niti ne v negativnem smislu, saj so si ti ljudje iz predvsem zahodne Evrope denar najbrz prisluzili) sistema kot pa pobeg iz le-tega.

Ni mi pa jasno, kaj mislijo komentatorji z brezplacnim zdravstvom. Ali poznate razliko med bruto in neto placo in za kaj vse se namenja razlika? Zdravstvo ni zastonj, nasprotno, stane zelo veliko.
TIGR
# 26.06.2018 ob 10:48
Še ena zgodba...naša rojakinja Jasna Tuta iz Sesljana...

http://www.sailingcalyps
o.com/sl/
levidevžej
# 26.06.2018 ob 09:45
Kolikor razumem gospa hodi v službo, ima prijetno službo. Po drugi strani pa govori o pobegu iz sistema. Ni težko pobegnit iz sistema, če imaš redne mesečne prihodke, ki prihajajo iz sistema iz katerega si pobegnil.
Mislim, da ni potrebno it ravno na morje, da pobegneš iz sistema. To lahko storiš tudi bliže, samo odklopiš se od določenih vzorcev.
Sicer pa, po mojem mnenju, je popoln odklop od sistema danes skoraj nemogoč oz. nepotreben. Dovolj je, da namesto ovca, postaneš volk in si se že precej odklopil od sistema.
7up
# 26.06.2018 ob 09:26
Otoček

Kakšno varstvo? Predšolskih otrok? Kakšno povezavo ima to s novico?
kingeston
# 26.06.2018 ob 09:20
zanimive zgodbe ljudi, ki jim ni več za dnevno rutino.
vsekakor pohvalno.

vsekakor katastrofa pa je da davkoplačevalci sponzoriramo takšne zgodbe skozi davke, kar nastanek te knjige nedvomno je.
pa še verjetno marsikateri beg iz vsakdanje rutine je posledica molzenja davkoplačevalskega denarja.

to pa je svinjarija brez primere...
7up
# 01.07.2018 ob 12:23
@boro007

Ja ker v Nemčiji, BeNeLuxu, Skandinaviji, Kanadi, Franciji, Uk,... sploh nikoli niso poznali splošnega zdravstvenega zavarovanja.

Kolega, kaj ko bi se raje malo pozanimali kako je organizirano obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji? Namig: ZZZS je monopolni "ponudnik".

No kakorkoli osnvna zadeva še vedno obstaja. Zdravstvo potrebuje denar. Ravno zaposleni, ki delajo večinoma zaposelnih pri "kapitalistih" plačujejo zavarovanje tudi za ljudi, ki bi sicer lahko delali, vendar ne.

Upam, da sedaj malo bolj razumete...
odprtizvezek
# 28.06.2018 ob 17:35
Jaki "kapitalisti" tukaj na portalu, vsi jasni in glasni a vprasanje koliko vas sploh dela in placuje davke, sem pa siguren da ste vsi najmanj enkrat mesecno pri zdravniku in zavarovalnicah.
7up
# 28.06.2018 ob 09:30
@lingam

Družbeni sistem, ki ga imamo v Evropi temelji v veliki meri na solidarnosti. To pomeni, da posamezniki, ki zaslužijo več in/ali imajo več imetja, subvencionirajo javne storitve ljudem na drugi strani spektra. Podobno kakor cepljenje takšen sistem lahko optimalno funkcionira samo, če je vanj vklučena velika večina prebivalcev.

Vedno je določeno število ljudi, ki iz različnih razlogov nikoli ne bodo (morali) prispevali v korist družbe(invalidi, kriminalci, verski fanatiki, brezdomci,... )

Vseeno pa je število teh posameznikov relativno majhno v razmerju do vse ljudi. Zato so tudi brez nobenih omejitev deležni večine ugodnosti socialne države.

Seveda zgoraj opisani ljudje imajo objektiven razlog(večino bolezen) za takšno početje. Zadeva postane moralno zelo sporna, ko posamezniki, ki jih je družba šolala, jim priskrbela infrastrukturo, varnost, sedaj v najboljših letih namesto, da bi kaj vrnili, še naprej samo dobivajo.
Seveda živimo v svobodni družbi, kjer lahko vsak svobodno odloča o svojem načinu življenja. Vseeno pa zelo sprevrženo, da samo-imenovani borci proti družbenim normah še naprej v veliki meri živijo na račun družbe, ki jo tako sovražijo.
Kazalo