Tudi v slovenskih kuharskih prispevkih lahko slišimo oz. preberemo kar naprej ponavljajočo se besedo, ki se zaradi neustrezne rabe zdi še daljša, kot v resnici je, in zaradi katere lahko začnejo boleti ušesa: "V kovinski pekač, katerega smo premazali z maslom, vlijemo tekočo zmes, katero smo predhodno dve uri pustili počivati na hladnem, nato pa pecivo pečemo v pečici, katero segrejemo na 220 ºC."

Zakaj tako radi uporabljamo "kateri"?
Neustrezna raba besed "kateri ‒ katera ‒ katero" lahko hitro razkrije jezikovno šibkega uporabnika slovenskega jezika. Morda se "kateri" hiperkorektno uporablja namesto "ki", saj na prvi pogled deluje pravilneje, bolj izobražensko oz. fino. Morebiti pa tudi zato, ker se uporablja kot neke vrste mašilo, daje občutek nepripravljenosti govorca ali vsaj razmišljanja sproti ‒ gre namreč za hkratno govorjenje ob dejanski pripravi jedi. Jezikovno lektorirano besedilo bi se namreč glasilo: "V pekač, premazan z maslom, vlijemo zmes, ki smo jo pustili počivati na hladnem, nato pa pecivo pečemo v pečici, segreti na 220 ºC." Zelo verjetno pa bi se zgodilo, da bi kuharjev govor tako potekal precej hitreje kot priprava jedi.

Ob "kateri" je predlog obvezen!
"Kateri" rabimo tudi kot vprašalni pridevniški zaimek, ko sprašujemo po vrsti: "Kateri jogurt imaš najraje?" Večja pazljivost pa je dobrodošla, ko "kateri" in "ki" uporabimo v vlogi oziralnega zaimka: "Jogurt, v katerem so koščki svežega sadja". Preprosto in uporabno navodilo se glasi, da se "kateri" ‒ v nasprotju s "ki" ‒ uporablja izključno in samo skupaj s predlogom v odvisnih stavkih, denimo "pri katerem", "ob katerem", "s katerim", "na" ali "za katerega" itn.

Tudi slovnica pravi, da se "kateri" načeloma rabi samo s predlogi. "Kateri" uporabimo tudi, kadar lahko z njim zamenjamo "ki" in s tem preprečimo nejasnosti: "Sošolka mojega prijatelja, katera … " S "kateri" lahko izrazimo tudi svojino in lastnino oz. pripadnost, npr. "Učiteljica, katere razred se je izkazal, je zadnji šolski dan prinesla sladoled." Če pa bi v stavku nastopal razrednik, torej samostalnik za živo, moškega spola, bi namesto "katere" uporabili "čigar": "Profesor, čigar razred …"

Predlog ali prepozicija = beseda PREd POZICIJo druge besede
Predlogi oz. prepozicije, ob katerih se uporablja "kateri", so kratke besede, ki izražajo razmerja med prvinami predmetnosti oz. dvema besedama ali besednima zvezama, npr. iz(za), (iz)nad, z drevesa; pri, k/h, po, proti, v, ob, na drevesu; pod drevesom; skozi, pred, čez, za drevo itd. Razmerja med besedami so najpogosteje prostorska (pri drevesu), lahko so tudi časovna (ob petih), načinovna (npr. do sitega) ali izražajo tvarino (iz pravega usnja) idr.

"S" in "z" ter asimilacija po zvenečnosti
O "s" in "z" se učimo že v osnovni šoli, nato še enkrat v srednji ‒ na koncu koncev pa ju lahko še vedno zamenjamo tam, kjer bi si to najmanj želeli, npr. v že natisnjeni prošnji za delovno mesto. Kajti tudi t. i. izkušenim uporabnikom teh dveh črk, za kateri menijo, da ne moreta v uho, če sta uporabljani narobe, se komu še zmeraj lahko zazdi, da bi pred nekatere besede postavil kar nezvenečo različico, npr. "s vsakim". Pogosto se namreč izkaže, da posluh za to, ali "s" oz. "z" s sledečo besedo steče, ni najbolj zanesljiv.

Črka "z" dobi govorno in pisno varianto "s" pred zapisanimi nezvenečimi nezvočniki, pri tvorbi katerih glasilke ne sodelujejo, tj. ne zvenijo. Zvenečnost glasov je povezana s t. i. asimilacijo po zvenečnosti, tj. prilagajanjem zvenečnosti danega glasu sledečemu glasu. Črko s npr. v besedi "glasba" izgovorimo zveneče kot z ([glazba]), ker z-ju neposredno sledi zveneči soglasnik b, od katerega s dobi slušno zvenečnost; medtem ko d v "predpasnik" izgovorimo nezveneče kot ([pretpasnik]).

"ŽaBa GoDe DŽeZ", medtem ko "Ta SuHi ŠKaFeC PuŠČa"
Različna pomagala za pravopisna pravila so za koga morda smešna ali brez veze, za koga drugega pa uporabna ali celo prikupna ‒ kakor koli že: preverjeno delujejo. To velja tudi za predloga "s" in "z", saj "z" uporabljamo pred tistimi besedami, ki se začnejo ali na samoglasnik (npr. z ananasom) ali na zveneči nezvočnik (z besedo), pri čemer si velja zapomniti stavek "Žaba gode džez", kjer izbrišemo samoglasnike, predlog "z" pa postavimo pred zveneče nezvočnike, ki v njem ostanejo, tj. b d g đ z ž. Predlog "s" pa postavimo samo pred nezveneče nezvočnike, torej soglasnike v stavku "Ta suhi škafec pušča", ko izbrišemo samoglasnike, tj. p t k – f s š – c č ‒ h.

Pravilna raba predlogov "s" in "z" je ena izmed najpogostejših napak uporabnikov slovenskega jezika. Pravzaprav je problematika še mnogo širša, saj se v številnih besedah "z" zaradi črkovnega okolja sicer res sliši kot "s", ampak se zapisuje kot "z", npr. jaz. Ko se pojavi dvom o zapisu kakšne besede, jo je priporočljivo takoj postaviti v umišljeno zveneče (samoglasniško) jezikovno okolje, npr. nahrbtnik v hrbet (ne "hrpet"), jaz v jaza (ne "jasa") ali ogrizka v ogrizek (in ne "ogrisek"). Nato pa poglejmo, kako se opazovan soglasnik obnaša: ne boli nas hrpet, ne gremo na delavnico notranjega jasa in tudi besede ogrisek ni moč najti v nobenem slovarju – zato hrbta, jaz in ogrizka.