Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 2 glasov
Ocenite to novico!
Kam zdaj … Kdaj zdaj … Kdo zdaj? Dva moška se znajdeta sredi niča. Kdo sta … Kaj tam počneta? Kdo je tretji … Koga čakata in zakaj?
Samuel Beckett, eden najbolj ključnih avtorjev 20. stoletja, leta 1969 Nobelova nagrada, po katero edini ni prišel, zamenjal rodno angleščino s francoščino …
Osiromašiti jezik …oseba prehaja iz posebne v splošno, zamenljivo. Avtor se odmika od avtorstva, vse končano, vse izrečeno, pravi. Ni važno, kdo govori, važen pa je sklep. Ne morem nadaljevati, nadaljevati je treba, nadaljeval bom! Sonce je sijalo, ker pač ni imelo druge izbire na nič novega. Tako se začenja prvi Beckettov roman Murphy. Smisla ni treba iskati zunaj, v veri, denarju, ljubezni ali otrocih, smisel pri Beckettu preprosto je ... tako, kot tudi Godot je, čeprav ga ne vidimo. Čakajoč Godota je drama, ki s svojo nejasnostjo morda najbolj jasno izraža bistvo človekove eksistence.
Predstavitev knjige je bila 7. junija na 1. programu TV Slovenija.
Rubriko pripravljamo v sodelovanju z ekipo oddaje Knjiga me ne briga.
Ja, stari dobri Sammy... Kdo? Kje? Sredi niča sam, sam sredi tistega pariškega merde in Rdečćega križa, kakor kje v Ljubljani, koder kakšen klošar pretepe pesnika, pijana drhal pa rjuje od norega zadovoljstva, le da vidi kri, kako teče kri..., pozimi kje, na Ambroževem trgu v Ljubljani, medtem ko neobupani vencijanci delijo mimogrede većerjico... Potem se ne zgodi nič Smrt je slovensko tako vsenavzoča, da nas skoraj ni več, namreč Slovencev, vsaj sredi Ljubljane nas ni več. Gospa Dakić že ve, gospod Janković že ve... in vsi, ki se smehljajo, medtem ko vozijo trole naokoli po mestu, od 1 do 22... in se dolenjski častni meščan akademik akademsko nasmehne skozi to Goličavo, ujedljivo tudi, da sicer zapeče, a kmalu neha, saj so spotiklive spotike tukaj nekaj čisto običajnega... Torej vsaj tri imena, gospa Dakić, gospod Janković in Samuel Beckett... Torej se ve, kdo je tretji: Beckett v Parizu, medtem ko gospa Dakić in gospod Janković plešeta po Ljubljani pariško, dunajski valček v cigajnarski muziki... Ime se najde sredi niča. Ga primeš za rep, da se dvigne. Pasje pocestno. Potem bolj scartljano, s pedigrejem čistokrvnih zob. Vseeno jim je. Tudi če pocrkamo, samo milijon nas je... bilo. Ni nas več: nič manj kakor nič. Koderkoli. Sredi očitkov in podtikanj. Skorzi reko špeha, ki je branje in je branje lepo... sukcija, pitje blata? Marko iz mariborskega huterbloka že ve, saj se spomni tistih singleric in rokovske muzike, če ne drugega. Zadaj so bili vselej borci in udba. Torej vsaj harmonika in sovjetski napev skozi mariborščino... Ampak v Ljubljani? Kaj je tukaj zanimivega? Že maske deklet so vasezalupinjene - fina beseda: vase/za/lupinjene, lupinasti gobčki frajlic, strmo zresnjeno, nobenega jokca, en sam sadizem z molčljivim užitkom viličarjev onkraj...
Vsakčas. Se bo končalo? Čez koliko minut?
Je pense, donc je suis - cogito, ergo sum: naj še kdo reče, da ne znamo latinsko sredi francoske Ljubljane... Nekoč. Zdaj pa je bolj zabavno z rokcami na miški, na miški piški, ki ni kosmata... Reparji se derejo drugače. Saj jih razumejo, ko drejo z noži v čreva belcev in nategtnejo vsako belo deklico: ja, takrat pa belke gledajo belo. Zamišljene ženske maske. Profa pa se je umaknil v posteljo, ker noče ničesar sporočiti.
Jutri bo bolje. Knjižnico so mi odnesli eksekutorji. Ne smem imeti knjig ne knjižnice doma. Nič. Knjižnice pripadajo zdaj edino pravnim klošarkam in nategačem močnih mišic, takole bolj za šalo, da bo bolje gorelo - ko si bodo pripravili jedi na žaru, torej - "roštilj, roštiljado sredi Plutarha ali Grosupljega... Tam je center za Ljubljano, da stane več: geto! Izženejo vsakogar, ki si drzne imeti doma knjige. Vse uplenijo. Slike odnesejo. In v povsem prazno stanovanje se naseli ujedljiva mala uradnica, kolegica med kolegicami iz banke, oddelka davčne uprave, sodnije, pošte, knjižnice...
Samuel Beckett je prebival nekje drugje.
Vladimir Gajšek, za Estragon majonezo